Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je šlo za normalen riziko pri jahanju, - jahanje na terenu, in ni razčistilo, ali je prišlo do dogodka pri rekreativnem jahanju, ali v šoli jahanja, ali je imel tožnik dovolj izkušenj, saj jahanje samo po sebi ni nevaren šport.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

V skladu z določbo 356. čl. ZPP se odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je ta zaradi padca s konja utrpela v škodnem dogodku 8.2.1992. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je imel zavarovanec tožene stranke zavarovano svojo odgovornost iz naslova posesti konj in da je bilo v tem zavarovanju zajeto zavarovanje pred odgovornostjo za škodo, ki bi nastala zaradi dejavnosti, ki jo je opravljal. Ugotovilo pa je tudi, da je zavarovanec tožene stranke odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je utrpel tožnik, saj kot organizator šole jahanja ni zagotovil vseh varnostnih ukrepov, ki so bili potrebni za varno jahanje, kot tudi ni izbral primerne poti za jahanje, tožniku pa tudi ni ponudil čelade. Tožnik se je poškodoval pri jezdenju na terenu, ko se je konj spotaknil in je padel s konja. Sodišče je štelo, da lastnik konja R. Š. ni poskrbel za ustrezno in varno pot jahanja in mu očitalo, da bi se moral zavedati, da lahko pride do takšnih poškodb. Zavarovanec tožene stranke je vedel, da se konj lahko spotakne, pa je kljub temu kritičnega dne vodil skupino jahačev po terenu, kjer so bili kamni, zato bi moral zato pričakovati večjo nevarnost od običajne. Tožniku bi tudi moral zagotoviti čelado.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavlja pa pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je napačno zaključilo, da je imel njihov zavarovanec zavarovano škodo iz naslova dejavnosti – jahanja konj, saj iz police izhaja le, da je imel zavarovano posest šestih konj. To pa ne pomeni, da je imel zavarovano tudi dejavnost. Dejavnost, ki se je izvajala s konji ni bila nikoli predmet zavarovalne pogodbe. Sodišče neutemeljeno ni verjelo priči T. J., dokazno oceno pa je gradilo zgolj na osebnih pogledih in prepričanjih, ne pa na ugotovljenih dejstvih. Neutemeljeno pa je sodišče verjelo Š., ki je prizadeta priča in zainteresiran, da breme odgovornosti za plačilo morebitne odškodnine prenese na zavarovalnico. Obrazložitev sodbe je tudi sama s seboj v nasprotju, ker najprej govori o šoli jahanja kot dejavnosti, ki je zvrst športa in izvira iz posesti konj, ki naj bi bila kot dopolnilna a nikoli registrirana dejavnost h gostinski dejavnosti, nato pa konje tretira kot predmet za šport in razvedrilo. Sodišče tako nedopustno in preširoko razlaga pojme gostinske dejavnosti in posest konj. Tudi ugotovitve sodišča v delu, ko je zaključilo, da je za tožnikovo škodo podana njihova odgovornost niso utemeljene, takšno stališče sodišča pa je zmotno, napačno in v nasprotju z dokazi. Tožnik tega dne ni bil v svojstvu učenca šola jahanja, pač pa rekreativni jezdec, ki je izvajal ježo na prostem pod vodstvom in nadzorom Š. R. Le-temu pa ni moč očitati ničesar, saj je bil tožnik izkušen jezdec z najmanj 20 urami ježe v šoli jahanja in najmanj 20. urami rekreativnega jezdenja. Sam tožnik je povedal, da se je na ta dan na konju in ob spremstvu Š. počutil varno, da ga ni bilo strah in da je že 14 dni pred obravnavanim škodnim dogodkom jezdil po isti poti, pa tudi po istem terenu. Navedel je tudi, da ga ni nihče silil na ježo na terenu in da je vedno kadar je šel na teren sam to hotel in nikoli ga Š. ni pustil samega. Do nezgode je prišlo zato, ker se je konj spotaknil, ali pa ker mu klecnila noga, tega pa ni bilo mogoče preprečiti, saj se konj lahko spotakne kjerkoli, tudi na asfaltu. Teren po katerem so jezdili je bil povsem ustrezen, zato tudi ni bilo mogoče pričakovati, da se bo konj spotaknil. Osnova ježe na terenu je to, da se je jezdec s konjem giblje v naravi, kjer pa teren ni in tudi ne more biti raben in gladek, brez kamenja ali ovir. Zato ni šlo za nikakršen nevaren teren. Če bi tožnik želel jezditi po varnem terenu bi moral jezditi v maneži, ne pa po terenu. Sodišče zavarovancu tožene stranke tudi neutemeljeno očita, da tožniku ni poskrbel ustrezne čelade oziroma, da mu kot učitelj jahanja ni preprečil jezdenja brez čelade. Sodišče je prezrlo, da ni šlo za šolo jahanja, ampak za rekreativno jahanje na katerega je tožnik sam pristal in če je sam pristal, da jezdi brez čelade, je tudi prevzel riziko za morebitne posledice. Sodišču niso poznane niti osnove jahalnega športa, saj je škodni dogodek kot se je pripetil tožniku povsem nepredvidljiv in lahko povzroči padec tudi pri vrhunskih jezdecih. Sodišče je prezrlo, da gre v tem primeru zgolj za nesrečen slučaj, ki je imel za posledico padec in tožnikovo poškodbo in za situacijo, ki je sestavni del jahalnega športa in na katero zavarovanec tožene stranke ni imel vpliva, niti je ni mogel preprečiti. Gre za riziko športne aktivnosti na katerega je tožnik s tem, ko se je prostovoljno odločil za jahanje tudi posredno pristal. Zato je sodišče vse izvedene dokaze napačno ocenilo in na podlagi takšne ocene tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno zaključilo, da je njihov zavarovanec odškodninsko odgovoren. Tožena stranka predlaga, da se pritožbi ugodi, in da se sodbo sodišča prve stopnje ali spremeni ali pa, da se sodba razveljavi in vrne sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka za takso za pritožbo v višini 165,96 EUR.

Pravočasna pritožba je bila posredovana tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ad1) O pritožbi tožene stranke glede zavarovane odgovornosti po zavarovalni polici ... in splošnih pogojih O-80. V tem delu pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo svojo odločitev o tem, zakaj je štelo, da je imel R. Š. po zavarovalni polici št. ... zavarovano odgovornost za škode, ki izvirajo iz gostinske dejavnosti in pod 3 tudi odgovornost zavarovanja za škode, ki izvirajo iz posesti šestih konj. Tožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da je bila zavarovana le posest konj, da pa ni nihče vedel, da bi imel njihov zavarovanec tudi šolo jahanja kot tudi ni evidence o tem, da bi njihov zavarovanec plačal to zavarovanje. Obseg zavarovanja je bil dogovorjen z zavarovalno polico, ki je tudi edini dokaz o tem, kakšno zavarovanje je bilo sklenjeno. Zavarovanje iz posesti konj pokriva riziko, ko konj koga poškoduje, ko bi naprimer skočil na cesto in povzročil prometno nezgodo, ne pa tudi škode, ki nastane pri šoli jahanja. To pa so bile tudi vse navedbe tožene stranke, s katerimi je izpodbijala tožbene trditve tožeče stranke. Tožena stranka je te svoje trditve dokazovala z zaslišanjem priče J. T., ki je v njenem imenu sklepala pogodbo in z zavarovalnimi pogoji O-80 ter zaslišanjem Š. R., zavarovalno polico in z zaslišanjem prič-ostalih jahalcev. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o tem, kakšna je bila pogodbena volja strank, izvedlo in ocenilo vsebino zavarovalne police, splošne pogoje in zaslišalo obe pogodbeni stranki Š. R. in pa tisto delavko tožene stranke, ki je v njenem imenu sklepala zavarovalno pogodbo, to je J. T. Sodišče je pravilno, v skladu s splošno določbo 26. čl. ZOR, po kateri je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah, ugotavljalo voljo pogodbenih strank in vsebino pogodbe, predvsem pa obseg zavarovanja. Pravilno je uporabilo 99. čl. ZOR po katerem se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, v kolikor pa sodišče ugotovi, da gre za sporna določila, pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, pač pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustrezajo načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Prav tako je sodišče uporabilo tudi določbo čl. 100 ZOR, ki določa, kako se razlagajo nejasna določila v posebnih primerih in sicer v primeru, kadar je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. V tem primeru je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

V zavarovalni pogodbi je res navedeno, da je zavarovana posest šestih konj, vendar pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sledilo zgolj trditvam tožene stranke o tem, kaj je sama štela pod tem pojmom, ampak je ugotavljala pogodbeno voljo strank, oziroma nejasna določila razlagalo v korist druge pogodbene stranke. Pravdni stranki sta sklenili zavarovalno pogodbo, zavarovanec je plačal premijo, zavarovalnica pa se je zavezala, da bo, če bo nastopil zavarovalni primer, izplačalo odškodnino tudi nekomu tretjemu. Sporno je, ali je nastopil zavarovalni primer, to je tisti, ki ga je zavarovanec zavaroval in za katerega je plačal premijo (ZOR čl. 897). Zavarovalnica ni zatrjevala, da ni bila plačana premija za zavarovalno odgovornost za škodo, ki jo pri jahanju konj utrpi tretji, niti te okoliščine ni dokazala. 906. čl. ZOR določa, da kadar zavarovalnica nekoga pooblasti, da jo zastopa, je zastopnik upravičen, da v njenem imenu in na njen račun sklepa zavarovalne pogodbe. Tudi, če je zastopnik prekoračil svoja pooblastila in sklenitelj zavarovanja tega ni vedel, pogodba velja (ZOR čl. 906/2). Zato je sodišče prve stopnje glede na tožnikove trditve utemeljeno ocenjevalo izpovedbe obeh – Š. in T. ter prepričljivo zaključilo, da je zastopnica zavarovalnice vedela, da opravlja Š. tudi šolo jahanja in rekreativno jahanje in da ji je to Š. jasno povedal, kot ji je tudi povedal, da želi zavarovati takšno odgovornost. Sodišče je namreč ugotovilo, kar se pritožbeno ne izpodbija, da je bila T. bližnja soseda Š., zato je zaključilo, da je razmere pri njemu poznala. Iz tega razloga pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v tem delu prepričljivo ocenilo dokaze in dokazne zaključke tudi obširno obrazložilo. Pritožbeni očitki, da sodišče ne bi smelo verjeti Š., ker je prizadeta priča, pač pa bi moralo verjeti T., niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je tisto, ki ocenjuje dokaze, tudi priča Travnerjeva ni nepristranska, sodišče pa je prepričljivo obrazložilo svojo dokazno oceno, pri tem pa pravilno uporabilo določbi čl. 8 ZPP. Zato v tem delu po mnenju pritožbenega sodišča pritožba tožene stranke ni utemeljena. Vendar pa to ne pomeni, da ne bo sodišče dolžno o tej okoliščini ponovno odločati, saj je vmesna sodba v celoti razveljavljena.

Ad2) O pritožbi tožene stranke glede obstoja odškodninske odgovornosti.

V tem delu je pritožba utemeljena.

Tožeča stranka je odgovornost tožene stranke obrazlagala z naslednjimi dejstvi: tožnik se je poškodoval 8.2.1992 kot gost Š., ko je med ježo padel s konja, ker se je konj spotaknil in se pri tem nenadoma ustavil; bil je gost Š., ki ima šolo jahanja in šest konj, ki niso vsi enako sprejemljivi za jahanje; Š. bi mu moral dodeliti mirnega in obvladljivega konja, ker je imel le 20 ur jahanja, tako pa je jezdil težje obvladljivega konja; Š. bi mu moral zagotoviti čelado.

Za te trditve je predlagal lastno zaslišanje, kasneje pa še zaslišanje priče Z. N., ki je tega dne jezdil v skupini in ki naj bi imel enako število ur. Navajal je še, da je bila makadamska cesta kamnita, ob njej je bila trava in posamezno kamenje, kamen ob katerega pa se je spotaknil njegov konj, pa ni bil viden. Za te trditve je predlagal tudi zaslišanje R. Š. Zatrjeval je, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj mu ni dal jahalne kape, ki je jeklena in zavaruje glavo, Š. pa je za uro jahanja plačal 10 DEM. Zatrjeval je tudi, da jahanje ob robu ceste pomeni povečano nevarnost in da Š. ni poskrbel za pravilno pot jahanja, jahalo se je po makadamski cesti, kjer je bilo kamenje, po travi, kjer konj ni videl terena, šlo pa je za jahanje v tempu, ki se imenuje kas.

Tožena stranka pa je ves čas zatrjevala, da do nezgode ni prišlo zaradi opustitve njenega zavarovanca, ampak je šlo za normalen športni riziko in da ni res, da bi tožnik jahal težje obvladljivega konja, do nezgode pa ni prišlo zato, ker bi bil konj nemiren oziroma neobvladljiv, ampak ker se je konj spotaknil, tožnik pa ni bil v zadostni meri pripravljen oziroma izkušen, da bi se obdržal v sedlu. Tožena stranka je še zatrjevala, da je tožnik ježo obvladal, da je jahal konja, ki je bil brez posebnosti, da se lahko vsak konj spotakne, jezdec pa mora biti na to pripravljen. Glede tožnikovih trditev v zvezi z zaščitno čelado pa je zatrjevala, da ta okoliščina ni v vzročni zvezi. Za svoje trditve je tožena stranka predlagala zaslišanje izvedenca jahalnega športa, ta predlog pa je kasneje umaknila. Navajala je še, da je njihov zavarovanec tega dne tožnika spremljal pri ježi, da so jahali po običajni poti, ki jo je tožnik poznal, poznal pa je tudi konja, imel pa je opravljenih 40 ur jahanja.

Trditvena podlaga tožeče in tožene stranke je tisti okvir, v katerem bi bilo sodišče dolžno ugotavljati pravno relevantna dejstva in ob pravilni uporabi materialnega prava ugotavljati dejansko stanje. Tožena stranka ima prav, ko sodišču očita, da ni ugotavljalo njene krivdne odgovornosti in da je v tej smeri nepravilno ugotovilo dejansko stanje, da je dejansko stanje ostalo tudi nepopolno ugotovljeno, da pa so v razlogih sodbe tudi nasprotja. Prva pomembna okoliščina, ki jo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ugotovilo je, v kakšnem odnosu je bil tožnik z zavarovancem tožene stranke. Sodišče ni razčistilo, ali je prišlo do poškodbe pri tem, ko je bil tožnik v šoli jahanja ali pri rekreativnem jahanju. Tožena stranka govori ves čas o rekreativnem jahanju, to da je šlo za rekreativno jahanje izhaja tudi iz trditev in navedb tožeče stranke, sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe izhajalo iz tega, da je prišlo do poškodbe pri šoli jahanja in je zato ugotavljalo ali je zavarovanec tožene stranke kot organizator šole jahanja zagotovil vse varnostne ukrepe. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje pa so najmanj preuranjene. Gre za pomembno okoliščino, saj je odgovornost zavarovanca tožene stranke bistveno drugačna v kolikor bi prišlo do nezgode pri šoli jahanja od odgovornosti pri rekreativnem jahanju. V vsakem primeru bi moralo sodišče ugotavljati kakšen dogovor je bil sklenjen med tožnikom in Š., saj gre za pogodbeno razmerje, elemente odškodninske odgovornosti pa bi sodišče moralo ugotavljati na podlagi takšnega pogodbena razmerja. Sodišče tega ni ugotavljalo, zato gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in že iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Sodišče prve stopnje je obrazlagalo odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke s tem, da je za jahanje izbral neprimeren teren, ker se je jahalo ob makadamski cesti, kjer je bila različna velikost kamenja, da ni poskrbel za ustrezno varno pot jahanja, ker se je že zgodilo, da se je konj na takšnem terenu spotaknil, zato bi moral pričakovati večjo nevarnost in da je s tem opustil ustrezen nadzor in varstvo, tožniku pa je dovolil jahati brez ustrezne čelade in sicer temperamentnega konja, pa čeprav ni bil dovolj izkušen za terensko jahanje. Sodišče prve stopnje je obrazlagalo kršitve tožene stranke le z pavšalnimi navedbami, ne da bi pri tem odgovorilo na trditve tožene stranke o tem, da je šlo za popolnoma normalen riziko, da se je jahalo po terenu in ne v manaži, da je dejstvo, da se konj spotakne normalna okoliščina in da gre za običajen riziko, zato ga je jezdec dolžan pričakovati, da je imel tožnik dovolj izkušenj, saj je opravil 20 ur šole, na ter da čelada ni v vzročni zvezi z odgovornostjo. Na vse te trditve tožene stranke sodišče prve stopnje ni odgovorilo, pač pa je samo ocenjevalo in zaključilo, v čem vidi kršitve zavarovanca tožene stranke pa čeprav niti pritožbeno sodišče niti sodišče prve stopnje nima znanja o teh okoliščinah. Sodišče bi moralo ugotavljati v čem je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke protipravno, oziroma v čem je prekršil svoj pogodbeni odnos s tožečo stranko. Oškodovanec mora dokazati, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe oziroma škodljivega dejstva, ki izhaja iz njegove sfere, toženec pa je dolžan dokazati, da je ravnal z vso dolžno skrbnostjo. Pri tem je sodišče dolžno upoštevati, da je odgovornost lastnika konj, ki se z oddajanjem živali za jahanje ukvarja zaradi pridobivanja dohodka s stališča zagotovitve varnosti, strožja od običajne odgovornosti in da konj, zlasti če je namenjen rekreativnemu jahanju ni nevarna stvar. Upoštevati bo tudi moralo, na kar je ves čas opozarjala tožena stranka, da jahanje ni že samo po sebi nevaren šport kot tudi, da tveganje za posledice lastnih napak nosi jahač sam. Vsega tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, predvsem pa se ni ukvarjalo z ugovori tožene stranke, v razlogih sodbe ni navedlo kakšno bi moralo biti potrebno varstvo in nadzor,ni upoštevalo specifičnosti terenskega jahanja, pri katerem obnašanje konja ni mogoče v celoti predvideti. Pritožnik pa tudi pravilno opozarja na to, da sama okoliščina, da tožnik ni nosil čelade še ni v vzročni zvezi z odškodninsko odgovornostjo, kvečjemu se upošteva pri višini škode. Iz vseh teh razlogov je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče ugotavljati vsa pravno relevantna dejstva, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče in le ta dejstva ugotavljati v skladu z pravilno uporabo materialnega prava, z določbo čl. 154 ZOR, ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka (1060 čl. OZ).

Sodišče prve stopnje ni razčistilo ugovorov tožene stranke, ni razčistilo osnovnega razmerja med zavarovancem tožene stranke in tožečo stranko, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, zato pritožbeno sodišče ni imelo možnosti, da bi v skladu z določbo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Iz tega razloga je bilo potrebno sodbo razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno odločanje (ZPP čl. 355).

O tej zadevi je bilo že večkrat razsojeno, tudi v nasprotju z opozorili in napotili pritožbenega sodišča, zato je pritožbeni senat odločil, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom v skladu z določbo 356. čl. ZPP.

Ker je bilo potrebno sodbo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti so stroški pritožbenega postopka nadaljnji stroški pravdnega postopka.