Jedro

Pogodba je nastala na podlagi tožničine izjave, da ponudbo sprejema. Učinek oblikovanja je nastopil že z enostransko izvršitvijo oblikovalnega upravičenja in ne šele z oblikovalno sodno odločbo. Tej pravovarstveni potrebi po svoji vsebini ustreza ugotovitvena tožba, ki se glasi na ugotovitev nastopa oblikovalnega učinka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.685,53EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med tožnico (po razpoložljivih podatkih Poslovnega registra Slovenije je bila 30. 7. 2007 vpisana sprememba firme, kot izhaja iz uvoda) in tožencem 31. 12. 2003 sklenjena pogodba o prodaji nepremičnin parc. št 4360/2, 4360/3 in 4360/4 k.o. ... Tožencu je naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 243.605 EUR kupnine v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo. Meni, da izpodbijana sodba ni obrazložena in da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb. Sodišči nista ocenili, ali je možna prodaja nepremičnine brez sklenitve pisnega zavezovalnega pravnega posla. Toženec je v izjavi podal izrecno zahtevo po sklenitvi pisne pogodbe in postavil rok za sklenitev pogodbe. Do sklenitve pogodbe v roku ni prišlo niti ni tega v sodnem postopku zahtevala tožnica. Slednja je štela, da je potrebna sklenitev pogodbe, saj je svojemu domnevnemu akceptu priložila osnutek pogodbe. Ponudba in sprejem ponudbe po veljavni sodni praksi nista dovolj. Toženčevo izjavo je kvečjemu mogoče šteti za ponudbo za sklenitev predpogodbe. Pogoj za sklenitev glavne pogodbe bi bil v pridobitvi dokumentacije s strani občine in Ministrstva za obrambo, skrajni rok za sklenitev pogodbe pa 31. 12. 2003. Tožnica bi morala v zakonitem roku zahtevati sklenitev pogodbe. Ker sklenitve s tožbo ni zahtevala, je z zahtevkom prekludirana. Ponudba mora biti dana nepogojno. Nepremičnine naj bi toženec prodal, ko bo dobil ustrezno dokumentacijo. Rok 31. 12. 2003 ni bil rok za sprejem ponudbe, pač pa rok za sklenitev pogodbe. Rok za sklenitev pogodbe je bil takoj po pridobitvi dokumentacije in skrajni rok 31. 12. 2003. Ponudba ni bila pravilno sprejeta v rokih. Akcept ni bil poslan takoj. Molk naslovnika ne pomeni, da ponudbo sprejema. Toženec je sredi decembra pooblaščenca L. d.o.o. obvestil, da njegova izjava več ne učinkuje. Toženec je na začetku januarja 2004 obvestil tožnico, da se zaradi zamude ne čuti vezanega. Reagiranje toženca v roku sedmih dni je bilo takojšnje. Toženec ob podpisu izjave z 28. 10. 2003 ni bil seznanjen, da družba L. d.o.o. dela po pooblastilu tožnice. Pisanju s konca decembra ni bilo priloženo pooblastilo in ga ni mogoče šteti za tožničin akcept, pač pa za akcept tretje osebe. Priloženo pogodbo pa je kvečjemu mogoče šteti za novo ponudbo. Sodišči se nista opredelili do navedb, da je šlo za čezmerno prikrajšanje. Tožnica bi morala tožiti na sklenitev pogodbe, ugotovitveni zahtevek ni dopusten. Plačilo kupnine in obresti ni skladno s pogodbo, z izjavo toženca. V sodbi je zemljiškoknjižno dovolilo nepogojno, v pogodbi je bil pogoj plačilo kupnine. Sodišče je z izrekom sodbe spremenilo pogodbo, izrek je nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Toženec ni bil enako obravnavan pred sodiščem prve stopnje, saj ni smel postavljati vprašanj direktorju tožnice.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ima toženčeva izjava z 28. 10. 2003 pravno naravo ponudbe in da je v njej jasno določen rok, do katerega ponudba veže. Akcept je bil poslan pravočasno pred iztekom roka, toženec pa ni obvestil tožnice, da se zaradi zamude ne čuti vezanega s svojo ponudbo. Pogodba je bila sklenjena, kar izhaja že iz prve točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ugotavlja, da niso podane uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodba sodišča druge stopnje je obrazložena. Očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, ni zadosti konkretiziran, da bi ga bilo mogoče obravnavati. Revizijsko sodišče namreč ne pazi na bistvene kršitve postopka po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), zaradi česar je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka obrazložiti in konkretizirati. Če naj bi bil v tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, mora revident jasno, razločno in konkretno povedati, katere so tiste navedbe, ki naj bi po njegovem ostale prezrte. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe (ne da bi bilo konkretno navedeno, katere trditve, stališča in komentarji so ostali prezrti), ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga. Na tak način ni mogoče obiti dolžnosti obrazložitve revizijskega razloga bistvene kršitve postopka in na revizijsko sodišče prevaliti breme iskanja pavšalno zatrjevanih kršitev. Tako uveljavljanje kršitve pravice do kontradiktornega postopka je neobrazloženo in zato neupoštevno.(1) Do navedbe, da naj bi šlo za čezmerno prikrajšanje, se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj tega očitka toženec ni navedel v pritožbi.

7. Ne drži niti očitek, da sodišče prve stopnje toženca ni enako obravnavalo, ker naj ne bi smel postavljati vprašanj direktorju tožnice. Iz razpoložljivih podatkov v spisu revizijsko sodišče ugotavlja, da je direktor tožnice v nadaljevanju zaslišanja izpovedal tudi o povezavah z L. in v zvezi z odvetnikom G. kljub temu, da sodišče prvega vprašanja (v kakšnih povezavah je tožnica z L. d.o.o.) ni dovolilo. Torej ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče ni prepovedalo vsebinsko enakega vprašanja v nadaljevanju (v kakšnih odnosih je tožnica z L. d.o.o. in odvetnikom G.).

8. Očitek v zvezi z izrekom sodbe, ki naj bi bil nerazumljiv, nasprotoval samemu sebi in razlogom sodbe, ni utemeljen. Izrek sodbe je v delu, v katerem nalaga tožencu izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila skladen s 23. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS št. 87/2002), v skladu s katerim gre za nepogojno izjavo. Sočasnosti izpolnitve ni mogoče zagotoviti na način, da je veljavnost izjave, ki pomeni razpolagalni pravni posel, odvisna od pogoja plačila kupnine.

9. Prav tako je neutemeljen očitek, da bi morala tožnica tožiti na sklenitev pogodbe in ne na ugotovitev da je bila pogodba sklenjena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za vmesni ugotovitveni zahtevek, kjer pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa. Tudi če ta zahtevek ne bi bil postavljen, bi se sodišče o njem moralo izreči kot o prejudicialnem pravnem razmerju(2).

10. Ugotovljeno dejansko stanje je naslednje: toženec je lastnik parcel št. 4360/2, 4360/3 in 4360/4 k.o. ...; toženec je navedene nepremičnine nameraval prodati tožnici; dne 28. 10. 2003 je toženec pri družbi L. d.o.o. podpisal izjavo, v kateri so opredeljeni oseba, kateri je ponudba dana (tožnica), predmet, cena in rok, do katerega veže ponudnika – 31. 12. 2003; tožnica je pridobila potrebna soglasja, kar je toženec vedel; toženec ni izključil svoje obveznosti, da ostane pri ponudbi; ponudbe ni umaknil; tožnica je ponudbo sprejela, toženec pa je njeno izjavo o sprejemu prejel po 31. 12. 2003 (2. 1. 2004), pred tem je tožnica vročitev poskušala opraviti 23. 12. 2003; če bi bil prenos poštne pošiljke reden, bi jo toženec moral prejeti pred iztekom roka 31. 12. 2003; toženec ni takoj obvestil naslovnika, da se zaradi zamude ne čuti vezanega s svojo ponudbo. Tožnici je sporočil, da odstopa od ponudbe, 12. 1. 2004. 11. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Toženčeva zavezujoča ponudba kot enostranski pravni posel je bila pravna podlaga tožničini oblikovalni pravici. Tožnica kot upravičenka iz oblikovalne pravice (oblat, ki je prejel zavezujočo ponudbo) je imela moč z enostranskim ravnanjem ustanoviti dvostransko zavezujoče pravno razmerje. Toženca pravne posledice, izvirajoče iz izvršitve oblikovalnega ravnanja, zavezujejo.(3) Pogodba je nastala na podlagi tožničine izjave, da ponudbo sprejema. Učinek oblikovanja je nastopil že z enostransko izvršitvijo oblikovalnega upravičenja in ne šele z oblikovalno sodno odločbo. Tej pravovarstveni potrebi po svoji vsebini ustreza ugotovitvena tožba, ki se glasi na ugotovitev nastopa oblikovalnega učinka. (4)(5) Zahtevi za obliko (pisnost) pogodb pri prometu z nepremičninami je zadoščeno s tem, da sta pisni tako ponudba, kot njen sprejem.(6)

12. Ker gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, je potrebna še vknjižba kot pridobitni način, zato je pravilna tudi odločitev, s katero je sodišče tožencu naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 4360/2, 4360/3 in 4360/4 k.o. ... v korist tožnice. Glede na načelo sočasnosti izpolnitve pa je pravilna tudi odločitev, ki nalaga tožnici plačilo kupnine v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe.

13. V zvezi z očitki, ki se nanašajo na toženčevo izjavo, revizijsko sodišče ugotavlja, da je vsebovala voljo za sklenitev prodajne pogodbe (animus contrahendi) in tudi vse bistvene elemente prodajne pogodb, zato je ni mogoče šteti za predpogodbo. Tudi, če toženčeva izjava zapisa »po pridobitvi ustrezne dokumentacije s strani občine in Ministrstva za obrambo« ne bi vsebovala, takšno omejitev postavlja sam zakon. Obstaja namreč močan interes države, da ima evidenco nad temi razmerji. Vendar je kljub temu pogodba takoj, ko se sklene, za obe stranki obvezna, dokler ni odločeno o odobritvi.(7) Odobritev ali dovoljenje ne sodi v okvir volje stranke. Gre za odložni pogoj. Glede roka 31. 12. 2003 revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil toženec kot ponudnik vezan v roku, ki ga je sam določil. S strani tožnice podpisano prodajno pogodbo je šteti za sprejem. Ne spreminja ponudbe. Isti so predmet, cena in način plačila. Važno je, da pomeni tožničina izjava po vsebini, da ponudbo sprejema. Ni potrebno, da se uporabljata enaki besedili. Ko je toženec prejel izjavo tožnice, da ponudbo sprejema, je bila hkrati sprejeta ponudba in sklenjena pogodba. Toženec, ki ni izključil svoje obveznosti, da ostane pri ponudbi, ne more preprečiti nastanka pogodbe. Ponudnika obveznost, da ne odstopi od ponudbe, veže, kakor hitro naslovnik ponudbo prejme. Do tedaj ima ponudnik pravico ponudbo preklicati. Drugi odstavek 31. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) določa, v kolikšnem času mora ponudnik obvestiti naslovnika, da se ne čuti vezanega s svojo ponudbo. Beseda »takoj« je jasna in ne pomeni »v sedmih dneh« ter je ni mogoče razlagati (širiti) na tak način. Glede plačila kupnine in obresti, ki naj ne bi bila skladna s pogodbo, revizijsko sodišče ugotavlja, da velja v dvostranskih pogodbah načelo sočasne izpolnitve (prvi odstavek 101. člena OZ). Iz toženčeve izjave ne izhaja, da bi želel pravilo sočasnosti izključiti, zato je sodišče pravilno naložilo tožnici, da je dolžna plačati kupnino v 15 dneh in tožencu, da je dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice. Paricijskega roka sicer ni določilo, vendar velja 15-dnevni rok na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP. Ni mogoče sprejeti razlage, da bi bila tožnica zavezana k plačilu obresti za nazaj od sklenitve pogodbe dalje, ob dejstvu, da toženec svoje obveznosti do konca glavne obravnave ni izpolnil. 14. Ker uveljavljena revizijska razloga nista podana, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Stroške tožnice v zvezi z odgovorom na revizijo je odmerilo na 1.685,53 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP) in jih naložilo v plačilo tožencu, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 458/2005. Op. št. (2): Primerjaj Galič A. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, s. 159 – 164. Op. št. (3): Primerjaj Juhart M. Opcijski pravni posli – pravni posli prihodnosti, Podjetje in delo 6-7/2004. Op. št. (4): Primerjaj Juhart M. Oblikovalne pravice, Zbornik znanstvenih razprav – LIX. Letnik, 1999, s. 133. Op. št. (5): Primerjaj II Ips 835/2007. Op. št. (6): Primerjaj II Ips 205/2007, in III Ips 17/2003. III Ips 17/2003 Op. št. (7): Primerjaj II Ips 714/2008.