Jedro

Stalni nadzor se nanaša na položaj, ko je pri naročnikih zagotovljen stalni oziroma neprekinjen nadzor tehničnih sredstev varovanja, pri čemer za naročnika ni bistveno, ali ta stalni nadzor izvaja en ali več izvajalcev. Za izvajanje stalnega nadzora z vidika naročnika ni pravno pomembno, koliko časa (štiriindvajset ali osem ur dnevno) je delo upravljanja z varnostno nadzornim centrom opravljal posamezen izvajalec varovanja, če pri izvajanju tega sodeluje več izvajalcev, in kateri izvajalec ga je opravil. Pri tem tudi ni bistveno, ali je bilo delo opravljeno s časovno omejenimi vpogledi, saj je za naročnika pomembno le, da je delo opravljeno.

V skladu z namensko razlago mora biti iz pogodbe o varovanju ali njenega dodatka razvidno, kdo sodeluje pri istem naročniku za varovanje iste stvari.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odločil, da tožnica ne sme opravljati, ponujati oziroma svetovati o zasebnem varovanju v obliki upravljanja z varnostno-nadzornim centrom kot pridobitno dejavnost do pridobitve veljavne licence za upravljanje z varnostno-nadzornim centrom (1. točka izreka) ter mora pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja zagotoviti, da bo iz vseh veljavnih pogodb ali njihovih dodatkov, ki so sklenjeni z naročniki storitve zasebnega varovanja, razvidno, da pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja sodeluje drug imetnik licence, s katerim ima tožnica sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju številka ... z dne ... 2019 za pogodbeno zagotovljen varnostno-nadzorni center (2. točka izreka). Organ prve stopnje je še odločil, da pritožba zoper 1. ali 2. točko izreka ne zadrži izvršitve (3. točka izreka) in da ni posebnih stroškov postopka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ prve stopnje 10. 6. 2020 pri tožnici opravil inšpekcijski nadzor, v katerem je ugotovil, da je tožnici 17. 6. 2019 na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2510-18/2019/2 (143-02) z dne 13. 6. 2019, prenehala veljati licenca za opravljanje nalog zasebnega varovanja v obliki upravljanja z varnostno-nadzornim centrom (v nadaljevanju VNC). Ta način varovanja tožnici na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 1. 6. 2019 zagotavlja gospodarska družba A., d. o. o. (v nadaljevanju pogodbeni partner), pri čemer je družba B., d. d. dne 20. 12. 2019 opravila prenos alarmnih signalov iz VNC tožnice v VNC pogodbenega partnerja. Tožnica je kljub prenehanju licence od 17. 6. 2019 do 20. 12. 2019 opravljala dejavnost zasebnega varovanja v obliki upravljanja z VNC, s čimer je kršila prvi odstavek 3. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1).

3. V postopku inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da je tožnica naročnike po pogodbah o opravljanju storitev zasebnega varovanja z dopisom obvestila, da nima več licence za upravljanje z VNC, in jim poslala obrazec "Podatki naročnika - priloga k pogodbi", iz katerega je razvidno, da storitev najsodobnejšega VNC nudi pogodbeni partner. Po presoji organa prve stopnje mora biti to sodelovanje razvidno iz pogodbe ali dodatka, sklenjenega k pogodbi, in ne iz obvestila.

4. Organ prve stopnje je ugotovil, da iz "pogodbe št. ... o storitvah zasebnega varovanja" z dne ... 2011 in priloge pogodbe z dne ... 2019 ne izhaja, da pri opravljanju storitev zasebnega varovanja sodeluje pogodbeni partner. Tudi iz drugih pogodb ali dodatkov k pogodbam, ki jih je tožnica sklenila z naročniki, ni razvidno, da pri opravljanju storitev zasebnega varovanja sodeluje pogodbeni partner. Zato je bil kršen tretji odstavek 11. člena ZZasV-1. 5. Ob ogledu prostora na ... v Ljubljani, kjer je tožnica v preteklosti imela VNC, je bilo ugotovljeno, da je v prostoru še vedno šest delujočih TV ekranov s posnetki videonadzornih kamer "v živo" in štirje računalniški monitorji. En ekran je namenjen sledenju vozil, na ostalih petih pa so posnetki videonadzornih kamer. Na prvem so posnetki objekta, kjer so tožničini prostori, na drugem so posnetki parkirišča in vhoda v objekt na ... ulici v Ljubljani, kjer so naročniki etažni lastniki, na tretjem so posnetki garažne hiše v Domžalah, kjer je naročnik Občina C., na četrtem, petem in delno tretjem ekranu pa so bili objekti naročnika Č., d. o. o. Navedeno spremljanje objektov spada v področje zasebnega varovanja, za katero je potrebna ustrezna licenca za upravljanje z VNC.

6. V tožničinem prostoru so bili aktivni tudi štirje računalniški monitorji. Na enem je bil odprt Priročnik za dežurni center z dne 20. 2. 2018, kjer so bili podatki delovnih nalogov, dežurnih centrov, policijskih postaj, servisnih služb, abecedni seznam tehnično varovanih objektov, navodila za ukrepanje ter podatki odgovornih oseb naročnikov. Na drugem monitorju je program "CONTROL CENTER", kjer so podatki o objektih in statusu alarma na posamičen dan ter so razvidni posamezni dogodki pri določenih naročnikih. To so podatki o naročnikih, ki sodijo v VNC. Na tretjem so bili podatki v zvezi s pogodbenim partnerjem in dogodki, ki se nanašajo na njegov VNC. Na četrtem monitorju so bili podatki pravne osebe D., d. d., ki se nanašajo na ... na ... cesti v Novem mestu. Iz pregleda navedenih monitorjev je razvidno, da so na njih izpisi podatkov posameznih naročnikov, ki sodijo v področje zasebnega varovanja, za katero je potrebna ustrezna licenca za upravljanje z VNC. Glede drugega in tretjega monitorja, ki sta povezana s poslovnim partnerjem, je tožničin direktor pojasnil, da po teh monitorjih spremljajo dogajanje strank, ki so bile prenesene na pogodbenega partnerja. Na tretjem monitorju so vidni identični podatki, kot v VNC pogodbenega partnerja, na četrtem pa so podatki naročnikov D., d. d., česar tožnica ne uporablja. Glede na navedeno je organ prve stopnje ugotovil, da tožnica še vedno opravlja zasebno varovanje v obliki upravljanja z VNC brez ustrezne licence, zato je kršila prvi odstavek 3. člena ZZasV-1. _Odločba organa druge stopnje_

7. Iz uvodnih ugotovitev organa druge stopnje (v nadaljevanju tožena stranka) je razvidno, da je tožnici 17. 6. 2019 prenehala veljati licenca za opravljanje nalog zasebnega varovanja v obliki upravljanja z VNC; da je B., d. d. dne 20. 12. 2019 opravil prenos alarmnih signalov v VNC pogodbenega partnerja in da pogodbeni partner kot nosilec licence za upravljanje VNC zagotavlja tožnici izvajanje storitev VNC 24 ur na dan, vse dni v letu.

8. Tožena stranka ugotovitev o tožničinem opravljanju dejavnosti z VNC utemeljuje s številom aktivnih monitorjev v dežurnem centru. Po pregledu "Dnevnika delovnih ur - dežurni center" in Evidence imetnikov izkaznic varnostnega osebja, tožena stranka ugotavlja, da ima delavka E. E., ki je bila prisotna med inšpekcijskim postopkom, izdano veljavno izkaznico operater VNC. To pomeni, da opravlja delo operaterja VNC in je ustrezno usposobljena za operaterja. Ker pa je iz pogodbe o poslovnem sodelovanju razvidno, da bo storitev upravljanja z VNC izvajal pogodbeni partner, tožnica nima pravice do vpogleda v dogajanje pri nekaterih svojih naročnikih oziroma varovanih lokacijah, saj to zanjo opravlja pogodbeni partner.

9. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je organ prve stopnje nezakonito fotografiral monitorje, tožena stranka pojasnjuje, da so fotografije priloga zapisnika, ki ga je zakoniti zastopnik podpisal in se strinjal z njegovo vsebino. Poleg tega je v upravnem postopku treba upoštevati načelo materialne resnice in določbo 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki omogoča inšpektorju, da lahko fotografira ali posname osebe, prostore, objekte ipd., ter reproducira listine, audiovizualne zapise in druge dokumente.

10. Tožena stranka je v zvezi z 2. točko izreka izpodbijane odločbe pojasnila, da so naročniki storitve zasebnega varovanja glede na obliko varovanja, ki jo potrebujejo, dolžni skleniti pisno pogodbo o varovanju z imetnikom ustrezne licence, saj je zasebno varovanje regulirana gospodarska dejavnost, ki je namenjena varovanju ljudi in premoženja.

_Tožbene navedbe_

11. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek . Priglaša stroške postopka v upravnem sporu.

12. Iz uvodnih navedb je razvidno, da so zmotne ugotovitve tožene stranke, da je tožnica opravljala zasebno varovanje v obliki upravljanja z VNC in da iz sklenjenih pogodb in dodatkov s svojimi naročniki ni razvidno, da sodeluje z drugim imetnikom licence (pogodbenim partnerjem).

13. Tožnica navaja, da ima s pogodbenim partnerjem sklenjeno pogodbo zaradi zagotavljanja VNC in da ni opravljala nalog VNC, saj ima le pregled nad dogajanjem pri nekaterih naročnikih oziroma varovanih lokacijah. Stalni fizični nadzor nad vgrajenimi sistemi tehničnega varovanja, sistemi in napravami za varovanje ljudi in premoženja, območja ali varovane osebe, izvaja najeti VNC. Po stališču organa prve stopnje varnostno osebje družbe za zasebno varovanje ne bi smelo imeti niti časovno omejene možnosti vpogleda v video nadzorne kamere brez pridobljene licence za upravljanje VNC za vsako lokacijo, na kateri varnostniki te družbe spremljajo videonadzorne sisteme na lokaciji varovanja ali na drugih objektih istega naročnika zaradi izvajanja prenosa signala po telekomunikacijskih poteh. To stališče je po mnenju tožnice zmotno, saj varnostniki na večini varovanih lokacij pri opravljanju nalog fizičnega varovanja uporabljajo videonadzorne sisteme oziroma sisteme tehničnega varovanja. Tožnica se ne strinja z razlago, da je upravljanje z VNC spremljanje po telekomunikacijski poti, saj vse poteka po internem ali po javnem telekomunikacijskem omrežju.

14. V nadaljevanju tožnica navaja, da v svojih poslovnih prostorih na ... spremlja izvajanje videonadzora na območju ... ulice ipd. le zaradi zagotavljanja pomoči uporabnikom pri odpiranju avtomatskih zapornic, ko se ta zaradi tehničnih težav ne odpre. Tak način delovanja je podoben sistemu za reševanje oseb v dvigalih, pri čemer zaradi zagotavljanja pomoči ni obvezna licenca za VNC v skladu z 18. točko 5. člena ZZasV-1. 15. V zvezi z inšpekcijskim nadzorom dne 10. 6. 2020 tožnica trdi, da je pisarna z monitorji za dežurni center zasedena le osem ur dnevno (med 6.00 in 14.00 uro), kar je razvidno iz planov dela (dnevnik delovnih ur - dežurni mesec za mesec junij 2020). V VNC pa je treba organizirati 24 urno neprekinjeno službo. V tožničinem dežurnem centru se komunicira s strankami, zbira povratne informacije o dogajanju prejšnjega dne ter ureja in usklajuje naročila v zvezi s tehničnimi okvarami. Tožnica oddaljeno dostopa do najetega VNC zaradi pridobitve podatkov o dogajanju pri njenih naročnikih za komercialne in tehnične namene, saj mora varnostni tehnik pred obiskom stranke ugotoviti, za kakšno napako gre. V prostorih dežurnega centra je v času inšpekcijskega nadzora svoje delo opravljala le ena oseba, ki pokriva področje upravljanja stavb in je opravljala druga dela in naloge, ne pa upravljanja z VNC, poleg tega je bilo nekaj monitorjev nedelujočih. Prostori dežurnega centra se od vrnitve licence v letu 2019 uporabljajo kot pisarna. Inšpektor je ob pregledu nezakonito fotografiral monitorje, kljub predhodnemu dogovoru s tožničinim zakonitim zastopnikom, da počaka z začetkom inšpekcijskega postopka nadzora zaradi njegovih neodložljivih obveznosti; zato gre za nezakonito pridobljen dokaz.

16. Po tožničinem mnenju dejstvo, da ima določena oseba ustrezno licenco za operaterja VNC, ne pomeni, da to delo tudi dejansko opravlja, saj je treba upoštevati dejansko naravo tega dela. Delavka kljub temu, da je ustrezno usposobljena, ni opravljala dela operaterja VNC. To je razvidno tudi iz opisa upravnih organov glede vsebine upravljanja z VNC, ki je v stalnem fizičnem nadzoru operaterjev, česar tožnica ni opravljala. Položaj, ko to storitev za tožnico opravlja zunanji izvajalec, tožnici kot izvajalki storitev varovanja ne preprečuje vpogleda v posnetke kamer, sicer storitev ne more opravljati kvalitetno.

17. V nadaljnjih tožbenih navedbah tožnica trdi še, da je organ prve stopnje prezrl, da je tožnica naročnike z dopisom z dne 16. 5. 2019 seznanila z izvajalcem storitev VNC, sklenjen in podpisan pa je bil tudi aneks k osnovni pogodbi iz junija 2019, kjer je izrecno navedeno, da bo sprejem alarmnega stanja potekal po obstoječem komunikacijskem kanalu in je vezan na najet VNC. Zato je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, da v pogodbi o storitvah zasebnega zavarovanja in njenih prilogah ni navedeno, da pri opravljanju storitev sodeluje pogodbeni partner in da ne zadostuje le obvestilo. V zvezi z navedenim tožnica pojasnjuje, da je lastni ali pogodbeno zagotovljeni VNC pogoj za pridobitev licence za varovanje ljudi in premoženja, s katero se izvaja storitev prenosa alarmnih sistemov ter izvajanje intervencij v primeru nezakonitega oziroma nepooblaščenega vstopa v varovane objekte ali lokacije na način, da alarmni sistem zazna vstop v varovani objekt ali lokacijo. Zato pravnega subjekta, pri katerem ima pravna oseba zagotovljen VNC, ni mogoče šteti kot podizvajalca z vidika ZZasV-1. Vloga izvajalca VNC je, da tožničine delavce obvešča o primerih, kot so vlomi, požari in podobno, na podlagi česar tožničino varnostno osebje ukrepa skladno z zakonom. Če bi držalo stališče upravnega organa, bi morala tožnica za vsakega naročnika skleniti tudi samostojno pogodbo z upravljavcem VNC. Dejansko upravljanje z VNC naročnikom ne zagotavlja varovanja njihovega premoženja ali oseb, ampak gre le za prejemanje alarmnih informacij in njihovo posredovanje varnostnemu osebju, ki opravi intervencijsko varovanje v sklopu licence za varovanje ljudi in premoženja.

_Odgovor na tožbo_

18. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je VNC informacijsko središče sistemov tehničnega varovanja. Operaterji VNC sprejemajo vse pomembne odločitve v zvezi s prispelimi alarmnimi sporočili in o tem obveščajo intervencijske skupine varnostnikov za nadaljnje ukrepanje, odgovorne osebe pri naročniku varnostne storitve ipd.

19. Z vidika ZZasV-1 ni sprejemljivo tožničino stališče, da ima le vpogled nad dogajanjem pri nekaterih svojih naročnikih oziroma lokacijah ter da po računalniku le oddaljeno dostopa do najetega VNC; upravljanje z VNC namreč pomeni opravljanje nenehnega nadzora nad vgrajenimi alarmnimi sistemi tehničnega varovanja na varovanem premoženju ali pri varovani osebi ter zagotavljanje ustreznega ukrepanja v primeru sprožitve alarma pri naročniku varnostne storitve. Upravljanje z VNC je posebna oblika zasebnega varovanja, ki zahteva posebno strokovno znanje, zato mora prosilec za pridobitev licence izpolnjevati pogoje iz 19. člena ZZasV-1 in standarde za VNC. Varnostniki pa se lahko obrnejo na operaterja VNC, če potrebujejo pomoč pri opravljanju storitev zasebnega varovanja. Standard SIST EN 50518 ne predvideva oddaljenega dostopa na način, kot ga je izvajala tožnica. Tudi v primeru izvajanja videonadzora na območju ... ulice gre pri dvigovanju zapornice za sisteme tehničnega varovanja; za take sisteme se namreč štejejo posamezna ali funkcionalno povezana tehnična sredstva in mehanske naprave za kontrolo vstopa, izstopa ali gibanja. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je bilo več takih primerov neposrednega spremljanja (v živo).

20. Ni izkazana tožbena navedba, da ustrezna licenca za operaterja VNC določene osebe ne pomeni, da to delo tudi dejansko opravlja. V takšni situaciji (če delavka ne bi opravljala dela operaterja VNC) bi bilo treba pristojnemu organu vrniti službeno izkaznico za operaterja VNC.

21. Po mnenju tožene stranke niso utemeljene tožbene navedbe glede dopisa z dne 16. 5. 2019, saj je pogodba sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo. Tožena stranka se sklicuje še na svoj odgovor z dne 3. 6. 2020 glede tožbenih navedb o podizvajalcu v pogodbah, ki je bil posredovan Zbornici RS za razvoj zasebnega varovanja.

_Pripravljalne vloge strank_

22. Tožnica dodatno trdi, da v skladu z ZZasV-1 nimajo pravice vpogleda v posnetke video nadzora le operaterji VNC in da ni izključena pravica družbe za varovanje do časovno omejenega vpogleda v določene posnetke nadzornih kamer. Če bi to držalo, varnostnik na sodišču ne bi imel vpogleda v posnetke kamer, ki pokrivajo okolico sodišča. Vpogled ne pomeni upravljanja VNC. Po takem stališču v primeru najetega VNC lastnik sistemov varovanja ne bi imel pravice vpogleda v video posnetke svojih lastnih kamer.

23. Zmotno je stališče tožene stranke, da gre v primeru dvigovanja zapornice za sistem tehničnega varovanja, saj tožnica ne kontrolira vstopa, ampak je zapornica avtomatska in z njo upravljajo uporabniki sami. Tožnica območje nadzira le za primer pomoči ob okvarah, ko zapornico odpre.

24. Iz priloženega video posnetka in urnika dela je razvidno, da se delo v tem dežurnem centru ni opravljalo stalno, ampak zgolj 8 ur dnevno, kar pomeni, da ob inšpekcijskem pregledu prisotna delavka ni opravljala dela operaterja VNC.

25. Tožnica še trdi, da je svojo obveznost glede obveščanja naročnikov o sodelovanju pogodbenega partnerja izpolnila z obvestilom v zvezi s sklenjenim aneksom, ki je bil sicer naslovljen kot priloga k pogodbi. Kljub temu meni, da ni potrebna navedba upravljavca VNC kot drugega imetnika licence, s katerim tožnica sodeluje pri opravljanju storitev varovanja. Zagotovitev lastnega ali najetega VNC je namreč pogoj za pridobitev licence za varovanje, zato subjekta, pri katerem ima imetnik licence zagotovljen VNC, ni moč šteti kot podizvajalca v smislu določil ZZasV-1. 26. Tožena stranka še navaja, da alarmni signali naročnikov ne smejo biti vezani v dežurni center, temveč v VNC. Strinja se s tožnico, da je vpogled nad dogajanjem pri naročnikih ali varovanih lokacijah zaradi narave dela nujen, vendar je to v domeni VNC in varnostnih tehnikov, ki skrbijo za nemoteno delovanje in nadzor nad varovanimi lokacijami. Dodaja, da obvestilo nima pravne narave pogodbe ali njenega dodatka.

27. Po tožničinem mnenju je zmotno stališče tožene stranke, da alarmni signali ne smejo biti vezani v dežurni center.

_Presoja tožbe_

28. Tožba ni utemeljena.

**K I. točki izreka:**

29. Predmet presoje je odločitev tožene stranke, s katero je tožnici do pridobitve licence prepovedala opravljati, ponujati oziroma svetovati o zasebnem varovanju v obliki upravljanja VNC kot pridobitne dejavnosti ter ji naložila, da mora z naročniki skleniti pogodbo ali dodatek k pogodbi glede sodelovanja pogodbenega partnerja pri izvajanju VNC.

30. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica še vedno upravlja z VNC brez ustrezne licence, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 3. člena ZZasV-1, in da tožnica krši tudi tretji odstavek 11. člena ZZasV-1, saj iz pogodb in dodatkov k pogodbam ni razvidno, kdo sodeluje pri opravljanju storitev zasebnega varovanja. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja: _Glede upravljanja z VNC_

31. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZZasV-1 zasebno varovanje opravlja, ga ponuja ali o njem svetuje v okviru svoje usposobljenosti kot pridobitno dejavnost za naročnike na podlagi pogodbenega odnosa gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ima registrirano dejavnost, ima veljavno licenco in izpolnjuje pogoje za opravljanje zasebnega varovanja v skladu s tem zakonom. V skladu s 4. členom ZZasV-1 se lahko zasebno varovanje opravlja v osmih oblikah varovanja, med katerimi je tudi upravljanje z VNC (6. točka 4. člena ZZasV-1). Za opravljanje oblik zasebnega varovanja iz 4. člena ZZasV-1 je treba pridobiti ustrezne licence (prvi odstavek 3. člena v zvezi s 4. člena ZZasV-1). Imetnik licence ima pravico odpravljati določeno obliko zasebnega varovanja z dnem vročitve certifikata o licenci (prvi odstavek 11. člena ZZasV-1). To v skladu z argumentom po nasprotnem razlogovanju po presoji sodišča pomeni, da ne sme opravljati določene oblike zasebnega varovanja tisti, ki licence nima. Za pridobitev licence je treba izpolnjevati splošne pogoje iz 19. člena ZZasV-1, ki v 7. točki prvega odstavka določa, da mora prosilec imeti lasten ali pogodbeno zagotovljen VNC.

32. Med strankama ni sporno, 1) da je tožnici na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve števila 2510-18/2019-2 (143-02) z dne 13. 6. 2019 prenehala veljati licenca za opravljanje nalog zasebnega varovanja v obliki upravljanja z VNC in 2) da ima tožnica pogodbeno zagotovljen VNC s pogodbo o poslovnem sodelovanju ... z dne ... 2019, ki jo je sklenila z gospodarsko družbo A., d. o. o. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica opravljala varovanje v obliki upravljanja z VNC brez ustrezne licence.

33. Upravljanje z VNC je v skladu z 22. točko 5. člena ZZasV-1 upravljanje in stalni fizični nadzor operaterjev VNC nad vgrajenimi sistemi tehničnega varovanja, sistemi in napravami za varovanje ljudi in premoženja, območja ali varovane osebe in nadzor nad telekomunikacijskimi potmi prenosa alarmnih signalov, ki se opravlja v VNC.

34. V zvezi z upravljanjem z VNC med strankama ni sporno, 1) da je prenos alarmnih signalov iz VNC tožnice v VNC A., d. o. o. opravil B., d. d. 20. 12. 2019, 2) da tožnica spremlja izvajanje videonadzora na območju ... ulice, torej spremlja slike "v živo" videonadzornih kamer, 3) da so v tožničinem "dežurnem centru" računalniški monitorji ter 4) da ima tožničina delavka E. E. izdano veljavno izkaznico "operater VNC" in je ustrezno usposobljena za operaterja VNC. Sporno je 1) vprašanje, kaj je stalni nadzor, 2) ali je tožnica opravljala dejavnost upravljanja z VNC glede alarmnih sistemov, 3) ali je tožničina delavka opravljala delo operaterja VNC in 4) ali je videonadzor avtomatskih zapornic sistem tehničnega varovanja.

35. Pri naročniku se stalni nadzor nad delovanjem varnostnega sistema zagotovi s priklopom objekta tehničnega varovanja na VNC. Iz Predloga zakona o zasebnem varovanju (EVA 2010-1711-0003 z dne 23. 12. 2010) izhaja, da upravljanje VNC pomeni opravljanje nenehnega nadzora nad vgrajenimi alarmnimi sistemi tehničnega varovanja na varovanem premoženju ali pri varovani osebi ter zagotavljanje ustreznega ukrepanja v primeru sprožitve alarma pri naročniku storitve.1 V navedenem Predlogu zakona sicer ni pojasnjeno, kaj pomeni stalen oziroma nenehen nadzor. Vendar pa je iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika razvidno, da besedi stalen oziroma nenehen pomenita obstoj nečesa brez prekinitve. To po presoji sodišča pomeni, da je upravljanje z VNC zagotavljanje neprekinjenega nadzora nad sredstvi tehničnega varovanja, ki so pri naročnikih. Osnovni namen zakona je varovanje premoženja in oseb pri naročnikih, torej varovanje zasebnikov, kar je tudi v javnem interesu, saj gre za pravico posameznika, ki je zagotovljena z ustavo. Zato se po stališču sodišča stalni nadzor nanaša na položaj, ko je pri naročnikih zagotovljen stalni oziroma neprekinjen nadzor tehničnih sredstev varovanja, pri čemer za naročnika ni bistveno, ali ta stalni nadzor izvaja en ali več izvajalcev. Z vidika naročnika je bistveno le, da je obveščen o sodelovanju drugih izvajalcev zasebnega varovanja. Iz ZZasV-1 izhaja, da ta nadzor lahko opravlja en ali več izvajalcev, saj ima izvajalec varovanja lahko lasten ali najeti VNC, pri čemer lahko pri upravljanju z VNC sodeluje tudi drug imetnik licence. Ob upoštevanju navedenega niso utemeljene tožbene navedbe, da tožnica ni upravljala z VNC, saj z osem urnim delom v dežurnem centru ni izvajala stalnega nadzora. Za izvajanje stalnega nadzora z vidika naročnika namreč ni pravno pomembno, koliko časa (štiriindvajset ali osem ur dnevno) je to delo opravljal posamezen izvajalec varovanja, če pri izvajanju tega sodeluje več izvajalcev, in kateri izvajalec ga je opravil. Pri tem tudi ni bistveno, ali je bilo delo opravljeno s časovno omejenimi vpogledi, saj je za naročnika pomembno le, da je delo opravljeno.

36. V nadaljevanju se sodišče opredeljuje do pojma VNC. To je poseben operativen prostor pri imetniku licence, pri katerem operaterji VNC upravljajo in nadzirajo sisteme tehničnega varovanja, ki so vgrajeni pri naročniku. VNC je informacijsko središče sistema tehničnega varovanja, kjer se sprejema alarmna sporočila iz vseh varovanih objektov ter jih v informacijskem smislu obdeluje, prikazuje in arhivira. V VNC se opravljajo različni sklopi varnostnih nalog, in sicer: 1) sprejem, informacijska obdelava, prikaz in arhiviranje alarmnih sporočil, prispelih iz varovanih objektov, ter zagotavljanje stalnega nadzora nad varovanimi objekti; 2) sistematičen nadzor nad vsemi prispelimi alarmnimi sporočili, 3) operativno vodenje intervencijskih ekip na terenu, 4) obveščanje in koordinacija operativnih ukrepov z drugimi družbami za zasebno varovanje in državnimi organi ter 5) zagotavljanje stalnega informiranja naročnikov varnostnih storitev o varnostnih dogodkih in stanju na varovanem območju ali objektu. V primeru sprožitve alarmnih signalov sistemov tehničnega varovanja operater VNC o tem v skladu z medsebojno pogodbo obvesti varnostnika družbe, s katero je naročnik sklenil pogodbo o varovanju. To pomeni, da bi v obravnavani zadevi moral operater VNC (tožničin pogodbeni partner) o sprožitvi alarmov obvestiti tožničinega varnostnika, da opravi terensko delo.

37. Tožena stranka je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovila, da je imela tožnica v preteklosti VNC in da je bil prenos VNC na pogodbenega partnerja opravljen šele 20. 12. 2019. Do takrat je z VNC upravljala tožnica, ki se je za to zavezala v pogodbah z naročniki. Tožnica ni konkretizirano prerekala dejstev glede tega, kdo je v tem obdobju upravljal VNC.

38. V zvezi z alarmnimi signali je bilo v postopku ugotovljeno, da je imela tožnica na naslovu opravljenega ogleda na enem od monitorjev program, na katerem so bili zabeleženi vsi alarmni signali tožničinih naročnikov. Tega dejstva tožnica ni prerekala, zato se v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku šteje za priznano in ga ni treba posebej dokazovati. Tudi sicer je iz tožbenih navedb razvidno tožničino priznanje, da je te podatke pridobila z oddaljenim dostopom od pogodbenega partnerja. Tak dostop po presoji sodišča omogoča nemoteno opravljanje dela na enak način kot to zagotavlja VNC. Iz tožbenih navedb sicer izhaja, da se je pri tožnici komuniciralo s strankami, jih informiralo, zbiralo povratne informacije o dogajanju prejšnjega dne. Vendar pa so iz fotografij v spisu, ki se nanaša na zadevo, razvidni vsi alarmni signali pri tožničinih naročnikih. Ob upoštevanju opredelitve pojma VNC (36. točka obrazložitve te sodbe) tako vso navedeno tožničino delo predstavljajo varnostne naloge, ki se opravljajo v VNC, zato niso utemeljene tožbene navedbe, da tožnica ni opravljala dela nadzora VNC. Prav tako so po presoji sodišča neutemeljene tožbene navedbe, da tožničina delavka ni upravljala z VNC, ker je to delo opravljala (le) osem ur dnevno. Že iz tožbenih navedb je namreč razvidno, da je komunicirala s strankami ter urejala in usklajevala naročila, ki jih je posredovala varnostnikom, kar so naloge operaterja VNC. Glede na delovno zakonodajo pa je logično, da noben operater VNC svojega dela ne opravlja štiriindvajset ur dnevno.

39. V zvezi s tožbenimi navedbami glede posnetkov "v živo" videonadzornih kamer sodišče uvodoma pojasnjuje, da so sistemi tehničnega varovanja opredeljeni v 18. točki 5. člena ZZasV-1. To so posamezna ali funkcionalno povezana tehnična sredstva in mehanske naprave za varovanje, naprave za protivlomno in protiropno varovanje, kontrolo vstopa, izstopa ali gibanja, pregled oseb, prevoznih sredstev, tovora in prtljage, preprečevanje nasilnega vstopa, samodejno odkrivanje in javljanje nepooblaščene prisotnosti, prenos alarmnih sporočil ter sredstva za obdelavo in arhiviranje teh sporočil (video in avdio nadzor, varnostni alarmi, senzorji in detektorji gibanja, sistemi za nadzor alarmov, kamer in senzorjev), električne, elektromagnetne, magnetne ali biometrične naprave za pristopno kontrolo ter drugi sistemi in naprave, ki so namenjeni varovanju po tem zakonu. Za sisteme tehničnega varovanja po tem zakonu se štejejo tudi drugi sistemi, ki se neločljivo povezani s sistemi tehničnega varovanja po tem zakonu, in bi poseg v te sisteme pomenil poseg v sisteme tehničnega varovanja po tem zakonu (varstvo pred požarom, javljanje eksplozivnih in drugih plinov, socialni alarmi, sistemi za detekcijsko merjenje eksplozivnih in strupenih snovi, plinov in par, varnostne blagajne, varnostna vrata, ključavnice, trezorji in sefi). Med sisteme tehničnega varovanja se ne štejejo naprave za nadzor nad zalogami in inventuro ter druge naprave in sistemi, ki niso namenjeni za varovanje v skladu s tem zakonom.

40. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da so sredstva tehničnega varovanja tudi posamezna tehnična sredstva za kontrolo vstopa, izstopa ali gibanja. Sodišče ni sledilo tožbeni navedbi, da posnetek avtomatične zapornice ni sredstvo tehničnega varovanja, saj je iz ugotovitev inšpekcijskega postopka razvidno, da ima tožnica na isti lokaciji "v živo" tako posnetke vhoda objekta kot tudi parkirišča, čeprav dostop do slednjega po naravi stvari ni nujen za zagotavljanje pomoči za reševanje oseb v primeru nedelovanja avtomatske zapornice. To pa po presoji sodišča nakazuje na to, da je tožnica izvajala kontrolo vstopa, izstopa in gibanja oseb. Ker tožnica glede ostalih videonadzorov, ki so bili ugotovljeni v času inšpekcijskega postopka, ni podala konkretiziranih navedb, se sodišče do njih ni opredelilo in je štelo, da jih je opravljala, s tem pa je posledično upravljala z VNC. Zato je po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tožnica kršila prvi odstavek 3. člena ZZasV-1, saj je upravljala z VNC brez licence.

41. Neutemeljene so tudi tožničine navedbe, da so fotografije monitorjev nedovoljeni dokazi, saj že iz neprerekane ugotovitve tožene stranke izhaja, da so fotografije priloga zapisnika, ki ga je tožničin zakoniti zastopnik podpisal in se strinjal z njeno vsebino. Iz zapisnika izhaja tudi, da je bi tožničin zakoniti zastopnik prisoten od začetka pregleda njenega prostora, ki je bil opravljen 10. 6. 2020 v postopku inšpekcijskega nadzora. Zato niso izkazane tožbene navedbe o zatrjevanih nedovoljenih dokazih.

_Glede sodelovanja z drugim imetnikom licence za upravljanje z VNC_

42. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZZasV-1 mora imetnik licence pred opravljanjem zasebnega varovanja z naročnikom storitve skleniti pisno pogodbo o varovanju, iz katere sta jasno razvidna oblika in obseg varovanja. Če pri opravljanju zasebnega varovanja pri istem naročniku storitve za varovanje iste stvari sodeluje tudi drug imetnik licence, mora biti to razvidno iz pogodbe ali dodatka, sklenjenega k pogodbi. Pogodba o varovanju, ki ni sklenjena v pisni obliki in v skladu z določbami tega zakona ali je sklenjena z gospodarsko družbo oziroma samostojnim podjetnikom posameznikom, ki nima ustrezne licence iz tega zakona, je nična. Naročniki storitve zasebnega varovanja so glede na obliko varovanja, ki jo potrebujejo, dolžni skleniti pisno pogodbo o varovanju z imetnikom ustrezne licence.

43. Iz druge povedi tretjega odstavka 11. člena ZZasV-1 je jasno razvidno, da mora biti sodelovanje drugega imetnika licence razvidno iz pogodbe ali dodatka k pogodbi. Za odgovor na vprašanje, ali mora biti za izpolnjevanje navedene obveznosti v pogodbi ali njenem dodatku konkretno navedeno, kdo sodeluje, je treba ugotoviti, kakšen je bil namen zakonodajalca. Iz 7. točke 89. strani Predloga ZZasV-1 (EVA 2010-1711-0003 z dne 23. 12. 2010) izhaja, da mora biti naročnik seznanjen v pogodbi o varovanju ali v njenem dodatku, kdo sodeluje pri varovanju, če ima posamezen imetnik licence sklenjeno pogodbo z družbo, ki ima licenco za upravljanje VNC, in mu ta družba nudi storitve intervencije na objektih, za katere je on sam sklenil pogodbe o varovanju. S takšnimi določili se zagotavlja transparentnost dela imetnikov licenc, varuje pa se tudi naročnika, saj je jasno, kdo bo zanj opravil določeno storitev. Posamezni strokovnjaki zasebno varovanje opredeljujejo kot zaupno razmerje med imetnikom licence in naročnikom, ki je v marsikaterem pogledu podobno mandatnemu razmerju. S tem namenom mora biti tudi jasna povezava med strankami v poslu.2 V skladu z namensko razlago mora torej biti iz pogodbe o varovanju ali njenega dodatka razvidno, kdo sodeluje pri istem naročniku za varovanje iste stvari. Zato po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe, da pri izvajanju storitev varovanja v pogodbi ali njenem dodatku ni treba navesti sodelujočega imetnika licence.

44. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je tožnica izpolnila svojo obveznost obveščanja naročnikov o sodelovanju drugega imetnika licence. V zvezi s tem med strankama ni sporno, da je tožnica naziv imetnika licence, ki sodeluje pri opravljanju varovanja, navedla le v obvestilu (dopisu) in ne v prilogi k pogodbi, ki je bila priloga dopisa in iz katerega izhaja le, da bo sprejem alarmnega stanja vezan na najeti VNC. Upoštevati je treba tretji odstavek 11. člena ZZasV-1, iz katerega izhaja, da mora biti za opravljanje storitve zasebnega varovanja sklenjena pisna pogodba. Ker mora biti osnovna pogodba sklenjena v pisni obliki, velja pisna oblika tudi za sklenitev dodatkov k pogodbi (drugi odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). V skladu s prvim odstavkom 57. člena OZ je pogodba sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo, če je treba za sklenitev pogodbe napraviti listino. Po podatkih spisa, ki se nanaša na zadevo, sta tožnica in naročnik podpisala le prilogo k pogodbi, ne pa obvestila. To pomeni, da se kot pisna sklenitev pogodbe v obravnavanem primeru šteje le priloga k pogodbi in ne obvestilo. Poleg tega mora biti iz pogodbe ali njenega dodatka razvidno tudi, kdo sodeluje pri opravljanju te storitve, če sodeluje še drug imetnik licence, kar v tožničinem primeru ni podano. Ob takih okoliščinah pa tožnica ni izpolnila svoje obveznosti iz tretjega odstavka 11. člena ZZasV-1, saj obvestilo ni sestavni del pogodbe ali njene priloge, ampak le spremni dopis, ki naročnika ne zavezuje. Tožena stranka je torej pravilno ugotovila, da je tožnica s tem kršila navedene določbe ZZasV-1. 45. Sodišče še ugotavlja, da tožnica z navedbami v tožničini pripravljalni vlogi z dne 30. 6. 2023 o prekratkem roku za izvršitev z izpodbijano odločbo naloženih obveznosti uveljavlja nov tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Uveljavljanje novega tožbenega razloga ne pomeni odpravljanje pomanjkljivosti pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanja procesnega gradiva po pozivu sodišča. V upravnem sporu je treba tožbo vložiti v roku 30 dni, v njej pa mora tožnica navesti tudi, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost, zato uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka ni dopustno. Navedeni tožbeni razlog, ki ga je tožnica uveljavljala v pripravljalni, tako ni upošteven. Da ta vloga ni bila vložena v roku za vložitev tožbe, je razvidno iz dejstva, da jo je tožnica vložila več kot 30 dni po vložitvi tožbe (5. 11. 2020). Obravnavani tožbeni razlog je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena in 52. členom ZUS-1 tudi sicer tožbena novota, saj tožnica ni pojasnila, zakaj tega ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta ali v tožbi.3

46. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

47. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej 92. stran navedenega Predloga zakona. 2 Glej obrazložitev k 11. členu na 80. strani Predloga zakona o zasebnem varovanju. 3 Enako tudi 14. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019.