Jedro

V Pogodbi sta kot stranki navedeni pravdni stranki, pri navedbi pogodbene stranke ni določbe, da toženka sklepa Pogodbo v imenu in za račun etažnega lastnika, niti kot naročnik ni opredeljen etažni lastnik, pač pa toženka. Zato tudi po stališču višjega sodišča navedba v določilu I. Splošno Pogodbe, na katero se pritožnica sklicuje in v kateri pogodbeni stranki ugotavljata, da je lastnica apartmajske hiše DUTB d. d., toženka pa upravnik v imenu in za račun etažnega lastnika, za opredelitev pogodbene stranke ne more biti odločilno.

Smisel ogleda ni v tem, da se udeleženci brez besed sprehajajo po objektu, izvedenec pa zgolj preverja, ali s pomočjo čutne zaznave lahko potrdi trditveno podlago strank. Tako stališče je prestrogo in neživljenjsko, višje sodišče pa se v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje o izvedenčevi razjasnjevalni dolžnosti oziroma izvedenčevem materialno procesnem vodstvu.

Tožnica je tožbi priložila črno bele fotografije, sodišče prve stopnje pa jo je pozvalo k predložitvi izvirnika. Gre za isti dokaz, ki je le druge kvalitete, pritožnica ne trdi, da bi šlo za druge posnetke oziroma ne pove, v čem je to vplivalo na odločitev sodišča, zato je očitek o kršitvi določb ZPP o prekluziji neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v petnajstih dneh povrniti 279,99 EUR njenih stroškov z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek v višini 5.053,24 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 12. 2018 dalje do plačila.

II. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 505,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila toženka, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil pravdnega postopka. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v tožbi trdila, da je 10. 10. 2017 s toženko sklenila Pogodbo o izvedbi nujnih vzdrževalnih del na objektu apartmajska hiša A. (v nadaljevanju: Pogodba), na podlagi katere je v oktobru in novembru 2017 na objektu izvedla del dogovorjenih storitev, potem pa je toženka od Pogodbe odstopila z razlago, da bo tožnica v zvezi s preostankom del sklenila pogodbo neposredno z lastnico nepremičnine, DUTB d. d. Tožnica vtožuje približno polovico del, ki so bila dogovorjena s Pogodbo in ki jih je opravila. Po povzetku izpisa odprtih postavk z dne 22. 12. 2017 so bila dela opravljena: na objektu A3 v skupni vrednosti 360,00 EUR, objektu A4 v skupni vrednosti 876,00 EUR, objektu A5 v skupni vrednosti 5.114,00 EUR, objektu A7 v skupni vrednosti 350,00 EUR in na vhodu, stopnišču in okolici v skupni vrednosti 2.214,00 EUR (skupno z DDV in 40,00 EUR po ZPreZP-11 tožnica zahteva 10.915,08 EUR z zamudnimi obrestmi). Objekt je v uporabi in tako že prevzet. 6. Toženka je ugovarjala svoji pasivni legitimaciji, ker da je Pogodbo sklenila kot upravnica in zato v imenu in za račun etažnega lastnika DUTB d. d. (sklicuje se na točko I. Splošno Pogodbe), nadalje, da storitve niso bile opravljene in terjatev ni utemeljena, saj da je toženka 6. 11. 2017 odstopila od Pogodbe, ter da sama ni bila seznanjena s tem, da bi tožnica opravila kakršnakoli dela na objektu.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta Pogodbo sklenili prav pravdni stranki, da je pravna podlaga posla podjemna pogodba, da je okvirni čas opravljanja del tak, kot ga je tožnica zatrjevala (da je dela opravljala v oktobru in novembru 2017) in da se v dotedanji korespondenci toženka nikoli ni sklicevala na to, da tožnica sploh ne bi opravila nobenih del – to je začela trditi šele v tem postopku. Na ogledu objekta, na katerem sta bila prisotna predstavnika obeh strank, primopredaja ni bila opravljena in primopredajni zapisnik ni bil podpisan. Za ugotovitev obsega izvedenih del je sodišče prve stopnje priznalo samo tista dejansko opravljena dela (Pogodba je bila izpolnjena samo delno), ki jih je potrdil izvedenec. Pri tem je upoštevalo izostanek ugovornih trditev toženke. Tožnica je toženki obračunala enako količino in enako ceno postavke, kot je bila določena v Pogodbi (skupaj dogovorjena cena).

8. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je pritožba sicer obsežna, vendar vsebinsko prazna, kar se tiče pritožbenih razlogov. Pritožnica v glavnem ponavlja stališča izpodbijane sodbe in jim nasprotuje s trditvami, da jih ne sprejema, da so zmotna ali da ji niso jasna, ne da bi za to navedla konkretnejše razloge. Višje sodišče je zato upoštevalo tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne in ki za razmisleke, zaradi katerih naj bi bila izpodbijana odločitev nepravilna, navajajo dejstva in dokaze v njihovo podporo. Odgovorilo je na tiste, ki so po vsebini take, da bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker ima izpodbijana sodba tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, ti pa so jasni, skladni, vsebinsko izčrpni in prepričljivi, že na tem mestu višje sodišče ugotavlja tudi, da je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

9. Najprej višje sodišče odgovarja na procesne očitke glede izvedbe predlaganih dokazov. V zvezi z neizvedenim dokazom z zaslišanjem etažnih lastnikov, katerih izjave je toženka predložila v postopku, višje sodišče ugotavlja, da pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaslišanja niti ni predlagala, niti ne pojasni, zakaj je bila izvedba tega dokaza potrebna, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

10. V zvezi z zaslišanjem prič B. B. (s strani toženke) in C. C. (s strani tožnice) je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je dokazni predlog sprejelo po zaključenem prvem naroku, saj sta imeli stranki rok za odgovor na prejete pripravljalne vloge (prim. 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Procesno gradivo to potrjuje. Toženka je na pripravljalnem naroku2 v spis vložila prvo pripravljalno vlogo. Sodišče prve stopnje je tožnici postavilo rok za odgovor, toženki pa še rok za odgovor na to pripravljalno vlogo tožnice.3 Ker je toženka šele v svoji drugi pripravljalni vlogi podala navedbe v zvezi z ogledom objekta in podala trditve o prisotnosti C. C. na njem (s čimer je konkretizirala svoje ugovorne trditve o neopravljem delu), hkrati pa predlagala zaslišanje B. B., je sodišče prve stopnje na naroku 4. 6. 2020 sprejelo dodaten dokazni sklep in poleg dopuščenih dokazov dopustilo še dokaz z zaslišanjem prič B. B. in C. C. Tudi po stališču višjega sodišča so bile okoliščine, v zvezi s katerimi sta bila dokaza predlagana, pomembne za odločitev, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o prepoznih navedbah tožnice, da se je C. C. udeležil ogleda objekta v januarju 2018. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožnica teh dejstev predhodno ni navedla, ker se ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu še niso izkazala kot pomembna. Tožnica je namreč predhodno z listinskimi dokazi izkazovala, da je toženka obstoj svoje obveznosti pripoznala, saj se temu, da je tožnica dela opravila, pred postopkom ni upirala. Pritožbene trditve, da tožnica do prvega naroka sploh ni zatrjevala, kdo je opravil ogled, in je te navedbe podala šele, ko je toženka v svoji pripravljalni vlogi navedla, da se zakoniti zastopnik tožnice ogleda ni udeležil, so zato neutemeljene. Ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi strani je bilo po stališču višjega sodišča zagotovljeno, zato so tako očitki, da je zaslišanje C. C. zavleklo pravdni postopek, kot sklicevanje na kršitev 286. člena ZPP neutemeljeni.

11. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na kršitve določb pravdnega postopka, ker da sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu toženke in izvedenca ni zaslišalo. Iz pritožbenih trditev o pripombah toženke na izvedensko mnenje, na katere da ni bilo odgovorjeno, višje sodišče ugotavlja, da se nanašajo bodisi na dejstva, ki v postopku niso bila relevantna in o katerih bo, vključno glede trditvene podlage, več pojasnjeno spodaj, ali pa se nanašajo na dela, ki tožnici niso bila priznana (gre za trditev tožnice, da so bila dela izvedena v treh dneh, glede količine prebarvanih polken in popravila lesenega dela fasade, ureditve zapiranja vrat), bodisi se nanašajo na kvaliteto izvedenih del (sanacija jaškov, vrsta premaza).

12. Toženka v pritožbi niti ne trdi, da bi pravočasno grajala napake izvedenih del, in je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da teh ugovorov ni podala. Na tem mestu zato višje sodišče pojasnjuje, da so vse pritožbene trditve, ki se tičejo kvalitete izvedenih del v tem pritožbenem postopku nerelevantne in zato neutemeljene, prav tako tudi pritožbeni očitek o kršitvi določb o neposrednem zaslišanju izvedenca, v zvezi s katerimi pritožnica niti pojasnila, kako je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

13. Višje sodišče le še dodaja (o izvedenskem delu bo pojasnjeno tudi spodaj), da se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na to, da bi bilo za razjasnitev, kaj od vtoževanih del je tožnica izvedla, nujno razmejiti pravočasno predložene navedbe in dokumente od izjav in odgovorov tožnice na samem ogledu. Sodišče prve stopnje je to vestno in izčrpno obrazložilo ob ugotovitvah izvedenca glede obsega opravljenih del (prim. 41. do 47. točka obrazložitve). Glede na vse pojasnjeno so posledično neutemeljene tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako pripombo toženke posebej navesti, ali se nanaša na pravno vprašanje ali presojo dokazov. Pritožbeni očitek, da so se pripombe tožnice nanašale na strokovna vprašanja, je neutemeljen.

14. Ker pritožnica ni obrazložila očitka, da sodišče prve stopnje ni dodatno zaslišalo tudi priče B. B., nanj višje sodišče ni odgovarjalo.

15. V zvezi s presojo pritožbe o pasivni legitimaciji pritožnice višje sodišče najprej pojasnjuje, da pritožbeno vztrajanje, da je bila toženka v času sklepanja Pogodbe zgolj upravnica spornega objekta, ni relevantno. To dejstvo med strankama niti ni bilo sporno. Pravno pomembno je, kdo je stranka Pogodbe. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta v njej kot stranki navedeni pravdni stranki, da pri navedbi pogodbene stranke ni določbe, da toženka sklepa Pogodbo v imenu in za račun etažnega lastnika, niti da kot naročnik ni opredeljen etažni lastnik, pač pa toženka. Zato tudi po stališču višjega sodišča navedba v določilu I. Splošno Pogodbe, na katero se pritožnica sklicuje in v kateri pogodbeni stranki ugotavljata, da je lastnica apartmajske hiše DUTB d. d., toženka pa upravnik v imenu in za račun etažnega lastnika, za opredelitev pogodbene stranke ne more biti odločilno. V pogodbah lahko nastopajo tudi tretji, ki pa niso pogodbena stranka, v tej zadevi je to eden od etažnih lastnikov, DUTB d. d. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je razlaga sodišča v konkretnem primeru preveč rigorozna.

16. Tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede soglasja z dne 9. 3. 2016, ki ga je DUTB d. d. dala toženki, da v njenem imenu sklepa posle, so pravilne. Pritožba namreč ne prepriča z izpodbijanjem zaključka, da sporni posel ni bil del rednega vzdrževanja, kajti iz II. točke Pogodbe izrecno izhaja, da je šlo za nujna vzdrževalna dela in ureditev prostorov za prodajo (prim. 11. točko obrazložitve na str. 6 sodbe). Nerazumljiva je pri tem pritožbena trditev, da izpoved priče D. D., zaposlenega pri DUTB d. d., ki je potrdil, da soglasje za konkretna dela ni veljalo, ni skladna z vsebino soglasja z dne 9. 3. 2016. 17. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da so tudi nujna vzdrževalna dela dela, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe. Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da to niso bila vzdrževalna dela, katerih stroški bi se delili tudi med ostale etažne lastnike, kar je izpovedal D. D. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na izpovedbo iste priče, da se nikoli ni delalo tako, da bi toženka sklenila pogodbo z izvajalcem tako, da bi bil zavezanec za plačilo izvajalcu neposredno DUTB d. d., ampak da je DUTB d. d. vse plačeval toženki. Zakoniti zastopnik toženke E. E. namreč zaslišan ni znal pojasniti, zakaj v Pogodbi ni zapisano, da bo toženka tožnici plačala, ko bo DUTB d. d. plačala toženki. Potrdil je tudi, da je šlo za dvoje pravno ločenih pogodbenih razmerij, kar navsezadnje izhaja tudi iz toženkinega odstopa od Pogodbe, v katerem se je sama sklicevala na to, da bo naročilo in novo pogodbo tožnica prejela s strani DUTB d. d. Dokazni postopek tega, da bi toženka Pogodbo sklenila v imenu in za račun DUTB d. d., torej ni potrdil, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka pasivno legitimirana v tej zadevi, pravilna.

18. Pritožbene trditve, da tožnica od toženke nikoli ni zahtevala predložitve seznama etažnih lastnikov, so pri tem nerelevantne. Pritožbeno ni izpodbito, da pri spornem poslu ni šlo za posle rednega upravljanja. Ker ni sporno, da je toženka upravnik, so nerelevantne tudi pritožbene trditve, da ima tudi stavba z enim etažnim lastnikom lahko upravnika, kajti na presojo pasivne legitimacije v tem sporu to ne vpliva.

19. Po oceni sodišča prve stopnje je tožnica na podlagi specifikacije iz popisa (toženka ga je prejela pred to pravdo) podala sicer skromno, a vendarle zadostno trditveno podlago o obsegu opravljenih del. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da toženka ne po prejemu popisa del ne v tem postopku ni ugovarjala količini pri posamezni postavki niti uporabljeni ceni. Tudi sicer je to, da tožnica sploh naj ne bi opravila nobenih del, po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica pričela trditi šele v tem postopku. Ker tožnica računa za opravljena dela ni izdala, podpisan pa ni bil niti primopredajni zapisnik, kar vse olajšuje trditveno in dokazno breme strank v podobnih zadevah, je po stališču višjega sodišča v tej zadevi sodišče prve stopnje tudi standard verjetnosti dokaza pravilno prilagodilo razpoložljivemu dokaznemu gradivu in ugotovitvam izvedenca (zato posledično del, ki jih izvedenec ni mogel potrditi, tožnici tudi ni priznalo).

20. Pritožnica na več mestih ponavlja, da je tožnica svojo izjemno pomanjkljivo trditveno podlago nadomestila v dokaznem postopku. Trdi, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožnice sploh ne bi smelo izvesti in da ga je izvedlo zato, da je tožnica s tem širila svojo trditveno podlago, izvedenec pa da je svoje ugotovitve oprl na navedbe, ki da jih je na ogledu podajal predstavnik tožnice in njen podizvajalec. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila podana trditvena podlaga zadostna. Tožnica je navedla minimum dejstev, potrebnih za specifikacijo temelja in višine tožbenega zahtevka: podlago pravnega posla, čas in kraj oprave storitev ter tip storitve oziroma njen opis, pri čemer tudi po stališču višjega sodišča trditve iz popisa del ločeno za vsak objekt posebej zadostujejo (npr. sanacija ograje, popravilo in barvanje polken, barvanje oken in vrat, sanacija oz. menjava police, tesnjenje stika tla – fasada, brušenje ograje ter barvanje ipd.). Za zadostno konkretizacijo trditev tudi po stališču višjega sodišča ni pomembno, kaj na primer zajema termin sanacija ograje, barva, s katero je bila pobarvana, torej njena vrsta, ipd. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri preverjanju obsega opravljenih del4 pri vsaki postavki posameznega objekta tudi ločilo ugotovitve izvedenca od ugovornih trditev toženke in pripomb pravdnih strank. Višje sodišče ob tem zaključuje, da pritožnica s sklicevanjem na pomanjkljivo trditveno podlago tožnice upravičuje izostanek lastne trditvene podlage v tem postopku. Konkretizirano namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v postopku trdila le, da dela niso bila opravljena, prav tako niti pred niti v tem postopku ni konkretno ugovarjala ne vrsti opravljene storitve, ne količini pri posamezni postavki, ne upoštevani ceni. Pri tem ni mogoče sprejeti pritožbenih trditev, da sama trditev ni mogla podati, ker da ni poznala tožničinih. Dokazni postopek je namreč potrdil, da je bila toženka že pred začetkom tega postopka seznanjena s popisom del (prim. elektronsko korespondenco v prilogi A62 in 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pa njegovi vsebini ni ugovarjala, predstavnika pravdnih strank pa sta bila tudi na ogledu objekta še pred vložitvijo tožbe v tem postopku.

21. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnica svojih očitkov o pomanjkljivi trditveni podlagi niti ne konkretizira in ne pojasni, katere so tiste trditve, ki bi po stališču pritožnice morale biti še podane, pa so izostale. V prid svojim trditvam se sklicuje na to, da je izvedenec na ogledu ugotovil, da nobena od dokumentacije, h katere predložitvi je pozval, ne obstaja, kar naj bi po stališču pritožnice kazalo na to, da izvedenec na podlagi trditev in dokazov, ki so v spisu, izvedeniškega mnenja sploh ne bi mogel izdelati. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožničina podlaga zahtevka v Pogodbi med pravdnima strankama, ne glede na to, da tožnica ni izdala računa in ne razpolaga s potrditvijo del. Izvedenec gradbene stroke je bil zato na predlog tožnice imenovan za ugotovitev obsega del, pri čemer je to, ali so bila opravljena, ugotavljal le za dela po popisu. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sklep sodišča z dne 15. 7. 2020,5 v katerem da je zapisano, da izvedeni dokazi ne dajo dovolj podlage za ugotovitev, ali je tožnica izvedla dela, zaradi česar je potrebno angažirati izvedenca. Sodišče namreč ne sme zavrniti zahtevka, ne da bi izvedlo vse predlagane dokaze, ki ga lahko utemeljijo, zato je bila odločitev o dopolnitvi dokaznega postopka utemeljena. Iz obrazložitve namreč izhaja, da je sodišče sklenilo dopolniti dokazni postopek prav iz tega razloga.

22. Pritožnica opozarja, da naj bi iz izvedenskega mnenja jasno izhajalo, da je izvedenec mnenje oprl v pretežni meri na navedbe, ki sta jih izvajalec in podizvajalec dala na samem ogledu na podlagi izrecnih vprašanj, izvedenec pa naj bi na prvem ogledu dejal, da izvedenskega mnenja brez dodatnih pojasnil izvajalca ne more izdelati, in naj bi zato ponovno sklical še en ogled objekta. Vendar tega spisovna dokumentacija ne potrjuje. Iz sklepa z dne 19. 8. 2020, s katerim je sodišče imenovalo izvedenca F. F., izhaja, katera konkretna vprašanja je sodišče zastavilo izvedencu (prim. sklep na red. št. 40, list. št. 158 spisa). Le prvo vprašanje je povezano s trditveno podlago tožnice o obsegu opravljenih del. Preostala – celoten sklop ugotavljanja dejanskega stanja glede pričetka in zaključka del ter načina, kako je bilo delo opravljeno – pa so bila posledica ugovorov toženke, da storitve niso bile opravljene (ker v tem času dela ni bilo mogoče opraviti in ker ni bilo jasno, kako bi tožnica opravila dela na višini, če tega nihče ni videl).

23. Po stališču pritožnice naj bi šlo za informativni dokaz tudi zato, ker da sodni izvedenec na ogledu ni le opravil čutilne zaznave stvari, temveč je postavljal vprašanja pričam, zlasti C. C., ki je zainteresiran za izid sodnega postopka. Vendar iz izvedenskega mnenja to ne izhaja, pod fotografijami opravljenih del so ta specificirana natanko potrditveni podlagi tožnice iz popisa del. Pritožnica tudi zmotno meni, da je smisel ogleda v tem, da se udeleženci brez besed sprehajajo po objektu, izvedenec pa zgolj preverja, ali s pomočjo čutne zaznave lahko potrdi trditveno podlago strank. Tako stališče je prestrogo in neživljenjsko, višje sodišče pa se v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v točki 40 izpodbijane sodbe o izvedenčevi razjasnjevalni dolžnosti oziroma izvedenčevem materialno procesnem vodstvu. Na tem mestu gre zgolj dodati, da pritožnica trditev o spornih pravno relevantnih dejstvih, ki naj bi se odkrila šele na ogledu, ni konkretizirala, prav tako ni pojasnila, katera so tista dejstva, ki bi jih morala tožnica zatrjevati že pred tem, pa jih je odkrival izvedenec s postavljanjem vprašanj. Očitek o kršitvi drugega odstavka 252. člena ZPP je zato neutemeljen.

24. V zvezi s časom, potrebnim za opravljanje del, so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v točki 22 izpodbijane sodbe podalo zaključke za trditve, ki jih nobena od pravdnih strank ni navajala, s čimer da je bilo kršeno razpravno načelo. Ugotovitve sodišča prve stopnje so znotraj trditev tožnice, da je storitve izvedla v mesecu oktobru in novembru 2017. Pri tem ni res, da bi tožnica navajala, da so bila dela izvedena v treh dneh, in sicer 26., 27. in 30. 10. 2017, kot zatrjuje pritožnica. Takrat so bile posnete zgolj fotografije, kar jasno izhaja tako iz tožničine pripravljalne vloge6 kot iz izpodbijane sodbe. Toženkinega ugovora, da del ni bilo mogoče izvesti v zatrjevanem obdobju, izvedensko mnenje ni potrdilo. Ne glede na to pa višje sodišče zgolj dodaja, da čas, potreben za opravo spornih del, za ugotovitev dejanskega stanja v tej zadevi niti ni bistven, kajti toženka je od Pogodbe odstopila pred potekom pogodbeno dogovorjenega roka za zaključek del. Dokazni postopek je pokazal, da so bila dela opravljena (v obsegu, kot ga je ugotovilo sodišče). Ne glede na to, da je tožnica dela lahko opravljala zgolj do odstopa od Pogodbe 6. 11. 2017, namreč toženka v postopku niti ni trdila, da bi tožnica dela opravljala še po tem, ko je sama od Pogodbe že odstopila. Bistveno je, da je izvedenec potrdil, da je tožnica dela lahko opravila znotraj zatrjevanega obdobja, zato pritožnica brez konteksta neutemeljeno prešteva koledarske dni. Kateri dan in koliko dni točno so se dela opravljala, namreč ni bilo del Pogodbenih zahtev. Posledično so nerelevantni vsi pritožbeni očitki o pomanjkljivi trditveni podlagi glede časa, potrebnega za opravljanje del. 25. Neutemeljen je tudi s tem povezan pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožnica vidi v nasprotju med navedbami tožnice in izpovedima njenega zakonitega zastopnika G. G. ter priče C. C. glede začetka in trajanja del. Tako imenovana protispisnost obstaja le, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa, ko te listine že dokazno ocenjuje in torej pritožnica s tem očitkom le napada dokazno oceno. Na tem mestu višje sodišče zgolj dodaja, da ker je celoten sklop ugotavljanja dejanskega stanja glede pričetka in zaključka del povezan z ugovorom toženke, da v času, ki ga tožnica zatrjuje, dela ni bilo mogoče opraviti, je bila toženka tista, ki trditev ni konkretizirala. Zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na to, da tožnica ni podala nobenih navedb, kakšni so bili v tem času vremenski pogoji, kajti o tem je procesno trditveno in dokazno breme nosila toženka, kar ji je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 24. točki obrazložitve na strani 11 sodbe. Kar je zatrjevala, je tožnica tudi dokazala, zato pritožnica neutemeljeno našteva, kaj vse bi morala tožnica v zvezi z opravljenimi deli še dokazovati. Le ponoviti gre, da je toženka v bistvenem ugovarjala le, da dela niso bila opravljena, da toženka s tem ni bila seznanjena in da tožničini dokazi tega ne dokazujejo. Zato se tudi do preostalih pritožbenih trditev, s katerimi pritožnica napada dokazno oceno v zvezi z ugotavljanjem časa, potrebnega za opravo del, višje sodišče ni opredeljevalo.

26. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da bi morala tožnica barvne fotografije oziroma njihove datoteke na elektronskem (USB) ključku predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnica je tožbi priložila črno bele fotografije, sodišče prve stopnje pa jo je skladno s tretjim odstavkom 107. člena ZPP pozvalo k predložitvi izvirnika. Gre za isti dokaz, ki je le druge kvalitete, pritožnica ne trdi, da bi šlo za druge posnetke oziroma ne pove, v čem je to vplivalo na odločitev sodišča, zato je očitek o kršitvi določb ZPP o prekluziji neutemeljen.

27. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da tožnica v svojih trditvah ni navajala, na kakšen način naj bi dela opravila. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožnice ugotovilo, da naj bi izvajalci uporabljali lestev, izvedenec pa je potrdil, da je tožnica lahko opravila navedena dela neposredno z lestvijo ali z dostopom na balkone s pomočjo lestve. Pravzaprav pa iz procesnega gradiva izhaja, da toženka načina oprave dela tožnici niti ni oporekala, kajti njene ugovorne trditve po dopolnitvi tožbe se nanašajo na to, da sama ni bila seznanjena s tem, da bi tožnica kakršnakoli dela opravljala, zlasti toženki ni bilo jasno, kako je tožnica opravila popravilo lesenega dela fasade, če je ni nihče videl.7 Tožnica je v svoji prvi pripravljalni vlogi8 navedla, da je dela zunaj objekta lahko opravljala brez sodelovanja toženke, medtem ko brez njenega sodelovanja ni mogla opraviti del v notranjosti. Toženka tega v svoji naslednji pripravljalni vlogi9 (niti na prvem naroku za glavno obravnavo)10 ni obrazloženo prerekala, saj je trdila le, da tožnica tega ni dokazala. Dejstvo, da je torej tožnica dela po Pogodbi, ki so se nanašala na zunanjost objekta, lahko opravila brez sodelovanja toženke, torej ni bilo sporno, še manj, na kakšen način so bila dela (na višini) opravljena.

28. Nerelevantne so tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na korespondenco med pravdnima strankama. Na podlagi te je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila toženka seznanjena s tožničinim pričetkom del in s tem, da so bila pogodbena dela delno že realizirana, ter da se je toženka s tožnico dogovorila za primopredajo že opravljenih del. Toženka izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje pozabilo, da je zatrjevala, da B. B. ni imel nikakršnih pooblastil podajati kakršnikoli navedb, saj da je to v pristojnosti direktorja toženke. A le ne loči, da se ugotovitev sodišča, da B. B. tudi v odgovoru na sporočilo tožnice z dne 15. 11. 2017 ni zanikal, da so bila pogodbena delno že realizirana, nanaša na ugotovljeno dejansko stanje in ne na (pravno) presojo veljavnosti morebitnega posla, zato so trditve nerelevantne. Zaključkov pri tem ne more omajati niti pritožničino sklicevanje na neizkušenost B. B., o čemer da je zaslišan tudi izpovedal. 29. V zvezi z ogledom in primopredajo se pritožnica neprepričljivo sklicuje na to, da je B. B. zaslišan potrdil zgolj oplesk ene od ograj v atriju, pri čemer je po njegovem mnenju to opravil sam etažni lastnik. Na tem mestu višje sodišče poudarja, da je dokazna ocena izpovedb izčrpna, prepričljiva in koherentna. Tudi po stališču višjega sodišča odgovor priče ni prepričljiv in ne omaja dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o delni realizaciji pogodbeno dogovorjenih del. Tudi čisto življenjsko ni logično, da bi tožnica vložila tožbo zgolj za eno prepleskano ograjo. Ob tem so nerelevantne pritožbene trditve, da tožnica ni predložila dokumenta, na katerega se je skliceval B. B. in v zvezi s katerim je izpovedal, da ga je podpisal, zraven pa navedel, da bo primopredaja opravljena po potrditvi del. B. B. je namreč izpovedal tudi, da je na list napisal, da dela niso bila izvedena, pa navedenega zapisnika ni priložila niti toženka.

30. V povezavi z dopisom, da bo primopredaja opravljena po potrditvi s strani DUTB d. d., je ocena sodišča prepričljiva tudi zato, ker se je v postopku izkazalo tudi, da je toženka plačevala račune izvajalcem šele, ko je sama dobila plačilo od etažnega lastnika, konkretno od DUTB d. d.; za sporna dela pa do sklenitve pogodbe med toženko in DUTB d. d., ni prišlo, saj si je slednja premislila. Hkrati je na strani toženke prišlo tudi do zamenjave kadra, ki je bil s tožnico in njenim podizvajalcem v prijateljskih odnosih (B. B. je v tem poslu nasledil predhodnika H. H., ki je bil v dobrih odnosih s tožnico in C. C.), in to se je po stališču višjega sodišča odrazilo v toženkinem odstopu od Pogodbe, ne pa zaradi pomanjkanja napredka pri projektu, pri čemer toženka pavšalno vztraja še v pritožbi.

31. Višje sodišče dodaja še, da je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka na ogledu neutemeljeno zahtevala od tožnice, da izkaže, kakšno je bilo stanje pred morebitnimi deli, pravilno. Višje sodišče pritrjuje zaključku, da je neobičajno in neživljenjsko od podjemnika zahtevati, da dokaže tudi stanje pred izvedbo del, saj je navadno naročnik tisti, ki ga pozna in je to stanje tudi razlog za naročilo del – toženka pa o tem ni podala nobenih trditev.

32. O trditveni podlagi glede obsega opravljenih del se je višje sodišče že izreklo zgoraj, na tem mestu pa le še ugotavlja, da se pritožnica neutemeljeno sklicuje na izpovedbe I. I.; iz 38. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da nanje sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo.

33. Na tem mestu višje sodišče le na splošno odgovarja še na pritožbene trditve glede opravljenih del po posameznih objektih. Ker so pritožbene trditve o pomanjkljivi trditveni podlagi tožnice neutemeljene, pritožnica ne more uspeti s trditvami, da zato tudi sama ni mogla podala konkretnih ugovorov, kar je bilo pojasnjeno že zgoraj, neutemeljeno pa uveljavlja tudi, da izvedenec mnenja sploh ne bi mogel izdelati, če ne bi na licu mesta postavljal konkretnih vprašanj G. G. in C. C. Prav tako pritožnica ne more uspeti z vsakokratnim dvomom glede ugotovitev izvedenca. Pomisleki so pavšalni, neprepričljivi in navrženi; dvome v ugotovljeno dejansko stanje pa pritožnica izraža z retoričnimi vprašanji, kaj bi opis posameznih postavk lahko pomenil. Kot že povedano, njeni pomisleki o kvaliteti izvedenih del v tem postopku niso upoštevni. Prav tako dokazni postopek ni potrdil pritožbenega sklicevanja na to, da naj bi toženka šele po prejemu izvedenskega mnenja ugotovila, kaj naj bi tožnica na objektu dejansko izvedla.

34. V zvezi s pogodbeno dogovorjenim 22% DDV na opravljene storitve so neutemeljene pritožbene trditve, da ker tožnica ni izstavila računa, ni odvedla DDV- ja in ga ni plačala ter ga zato ne more terjati od toženke. Skladno s prvim odstavkom 33. člena ZDDV-1 obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko so storitve opravljene.

35. Pritožnica napada tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vrednost točke pravilno upoštevalo v višini, kot je veljala v času odločanja o stroških. Čeprav so bila nekatera dejanja v tem pravdnem postopku opravljena še pred uveljavitvijo spremembe Odvetniške tarife (OT), je z vidika odmere stroškov bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki. Sodna praksa o tem je utrjena in obširna11. Ne glede na vrednost spornega predmeta, na katero se sklicuje pritožnica, je bila namreč točka vredna 0,60 EUR, zato znaša nagrada za dopolnitev tožbe 400 točk in je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje toženki moralo priznati nagrado v višini 500 točk, neutemeljena.

36. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na izjemo iz četrtega odstavka 14. člena OT, po kateri so dolžni sodišča in drugi organi na predlog odvetnika odmeriti odvetniške stroške tudi ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena OT (ta določa, da je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov). Višje sodišče namreč ugotavlja, da je v času vložitve prve pripravljalne vloge toženke (pritožnica se sklicuje na pravdne stroške iz stroškovnika z dne 4. 2. 2021) že veljala nova vrednost odvetniške točke (prim. drugi odstavek 12. člena OT12). Ne more namreč biti pravilen mehanizem, po katerem stranka tudi po 6. 4. 2019 opravljena procesna dejanja točkuje po vrednosti odvetniške točke pred spremembo.13

37. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o separatnih stroških, saj je bil ponoven ogled (poleg razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje) potreben tudi zaradi vztrajanja toženke na prisotnosti pooblaščenca tožnice (kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja).

38. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

39. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Toženka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, tožnici pa je v 15 dneh dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je tožnici glede na vrednost izpodbijanega dela (5.053,24 EUR) priznalo 375 točk (1. točka tar. št. 22 OT; v vrednosti nad priznano je stroškovna zahteva neutemeljena), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 279,99 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih. 2 Red. št. 21, list. št.62 spisa. 3 Skladno s prvim odstavkom 286.a člena ZPP lahko sodišče strankam tudi na naroku oziroma med glavno obravnavo naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, ... 4 Prim. 41. do 47. točko obrazložitve. 5 Prim. sklep na red. št. 35, list. št. 144 spisa, da se glavna obravnava začne znova in da se dopusti dokaz z izvedencem gradbene stroke. 6 Na red. št. 11, list. št. 33 spisa. 7 Na red. št. 15, list. št. 45 spisa. 8 Na red. št. 19, list. št. 53 spisa. 9 Prva pripravljalna vloga na red. št. 22, list. št. 65 spisa. 10 Na red. št. 21, list. št. 61 in nasl. spisa. 11 Odločbe VSM I Cp 570/2019, VSL I Cpg 85/2020, I Cp 1523/2019, II Cp 1645/2019, II Cp 1793/2019 in druge. 12 Stranka je dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. 13 Prim. s sodbo VSL I Cp 1531/2020 z dne 28. 10. 2020.