Jedro

ZKP že med kazenskim postopkom omogoča zavarovanje odvzema premoženjske koristi, vendar s pravnomočnostjo izpodbijanih sklepov o podaljšanju začasnega zavarovanja kazenski postopek ni bil pravnomočno končan (v tem delu bo pravnomočno končan, ko bo pravnomočno odločeno o odvzemu premoženjske koristi).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavržeta.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom X K 45162/2011 z dne 5. 9. 2012 podaljšalo do izvršitve pravnomočne sodbe začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, s katerim je bilo A. K., Š. K., I. K. in gospodarskima družbama M. d.o.o., ter K. d.o.o. na način in v obsegu, razvidnem iz izreka sklepa, prepovedano razpolaganje s posameznimi deli njihovega premoženja, in sicer do skupne višine 10.829.524,59 EUR. Zoper omenjeni sklep sta obsojeni A. K. po zagovornikih in Š. K. vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Kp 45162/2011 z dne 23. 1. 2013 kot neutemeljeni zavrnilo, obsojenemu A. K. in Š. K. pa naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. S sklepom X K 45162/2011 z dne 10. 10. 2013 je Okrožno sodišče v Ljubljani začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, s katerim je bilo zoper A. K., Š. K., I. K. in K. d.o.o. odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi do skupne višine 9.024.603,82 EUR, podaljšalo do izvršitve pravnomočne sodbe, in sicer do višine 2.366.251,12 EUR, to je za znesek, za katerega je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45162/2011 z dne 10. 10. 2013 odločeno, da se obsojenemu A. K. odvzame kot protipravno pridobljena premoženjska korist. Zoper ta sklep sta obsojeni A. K. po zagovornikih in Š. K. vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Kp 45162/2011 z dne 5. 12. 2013 kot neutemeljeni zavrnilo in A. K. ter Š. K. naložilo v plačilo sodno takso.

2. Zoper navedena pravnomočna sklepa vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega A. K., kot navajajo uvodoma, iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da ugotovi, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeni in izpodbijana pravnomočna sklepa v delu, ki se nanašata na del nepremičnine, ki ga je Š. K. z darilno pogodbo z dne 15. 3. 2010 podarila J. K., razveljavi.

B.

3. Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti morata biti torej izpolnjena dva pogoja: 1) pravnomočna odločba in 2) pravnomočno končan kazenski postopek.

Izjema od tega pravila, ko se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti tudi med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, je določena v četrtem odstavku 420. člena ZKP, po katerem se sme ne glede na določbo prvega odstavka tega člena med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena).

4. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojeni A. K. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45162/2011 z dne 5. 9. 2012 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena enotna kazen pet let zapora in stranska denarna kazen. Višje sodišč v Ljubljani je s sodbo II Kp 45162/2011 z dne 8. 5. 2013 glede obsojenega A. K. potrdilo krivdorek prvostopenjske sodbe, zvišalo kazen za kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 in mu nato za obe kaznivi dejanji izreklo enotno kazen šest let in pet mesecev zapora ter odločilo, da se obsojencu stranska denarna kazen ne izreče, s čimer je ta del sodbe sodišča prve stopnje postal pravnomočen in tudi izvršljiv. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Kp 45162/2011 z dne 8. 5. 2013 tudi deloma razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45162/2011 z dne 5. 9. 2012, in sicer v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, ki se je glasila, da je obsojeni A. K. skupaj s soobdolženimi na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP dolžan nerazdelno poravnati premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe M. d.d. v višini 9.024.603,82 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje, in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Okrožno sodišče v Ljubljani je ponovno odločalo glede razveljavljenega dela prvostopenjske sodbe in s sodbo X K 45162/2011 z dne 10. 10. 2013 (med drugim) odločilo, da se na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 obsojenemu A. K. odvzame protipravna premoženjska korist v znesku 2.366.251,12 EUR. Oškodovanec M. d.d. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, saj je sodišče ugotovilo, da je oškodovanec zoper obsojenega A. K. in ostale vložil tožbo zaradi plačila 9.024.603,83 EUR s pripadki. Obsojeni A. K. je zoper omenjeno sodbo dne 28. 1. 2014 vložil pritožbo, s katero izpodbija tudi odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi. Vrhovno sodišče je pri Višjem sodišče v Ljubljani, pristojnem za reševanje obsojenčeve pritožbe, opravilo poizvedbe, ali je bilo o tej pritožbi že odločeno, in dne 28. 3. 2014 prejelo odgovor, da bo o vloženih pritožbah zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45162/2011 z dne 10. 10. 2013 senat Višjega sodišča v Ljubljani odločal v roku treh mesecev.

5. V konkretni zadevi obsojenčevi zagovorniki z zahtevama za varstvo zakonitosti izpodbijajo pravnomočna sklepa, s katerima je sodišče podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravne premoženjske koristi, ki naj bi si jo obsojenec pridobil s storitvijo kaznivega dejanja. Ukrep začasnega zavarovanja sodišče odredi na predlog državnega tožilca, kadar prihaja v kazenskem postopku v poštev odvzem premoženjske koristi, obstaja pa nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po pravnomočno končanem kazenskem postopku (prvi odstavek 502. člena ZKP). ZKP torej že med kazenskim postopkom (oziroma skladno z drugim odstavkom 502. člena ZKP že v predkazenskem postopku) omogoča zavarovanje odvzema premoženjske koristi kot stvarni omejevalni ukrep, ki naj prepreči nadaljnjo kriminalno dejavnost oziroma zagotovi učinkovitost izvršitve pravnomočne sodne odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Vendar s pravnomočnostjo izpodbijanih sklepov o podaljšanju začasnega zavarovanja kazenski postopek ni bil pravnomočno končan, ampak bo v tem delu pravnomočno končan, ko bo pravnomočno odločeno o odvzemu premoženjske koristi, ki naj bi si jo obsojenec A. K. pridobil s kaznivim dejanjem, in kateremu zavarovanju služi odrejeni oziroma podaljšani ukrep. Po določbi prvega odstavka 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo. Če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Če je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbi, sprejeto po opravljeni obravnavi ali seji senata, o kateri so bili v redu obveščeni tožilec, obdolženec in zagovornik, razglasilo, nastopi pravnomočnost z dnem razglasitve sodbe. Glede na to, da v tej zadevi višje sodišče o pritožbi obsojenca zoper prvostopenjsko sodbo, s katero je bilo odločeno, da se obsojencu na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzame protipravna premoženjska korist v višini 2.366.251,12 EUR, še ni odločilo, sodba v tem delu še ni postala pravnomočna in posledično kazenski postopek v tem delu še ni pravnomočno končan.

C.

6. Ker v obravnavani zadevi kazenski postopek v delu, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi, ni pravnomočno končan, z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijana sklepa pa nista ena izmed taksativno določenih sklepov iz četrtega odstavka 420. člena ZKP, zoper katere je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta ju vložil obsojenčevi zagovorniki, nista dovoljeni. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov kot nedovoljeni zavrglo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP.