Jedro

Sodišče mora konkretizirati okoliščine iz prve alineje prvega odstavka 39. člen ZDZdr.

Zgolj zavračanja zdravljenja (predvsem zavračanja zdravil), še ni mogoče a priori šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Treba je razlikovati med primerom, ko se odreče zdravljenju neka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, a se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Ugotovljena dejstva: - Izvedenec je podal mnenje, da gre za definirano obliko paranoidne shizofrenije, čeprav starši vztrajajo pri diagnozi Aspergerjev sindrom, ki pa ni potrjena; - pacient je v bolnišnico sprejet že šestnajstič; - skozi celotno zgodovino bolezni opušča zdravila in odklanja „depo terapijo“ ; - to je privedlo do agresivnega izbruha v domačem okolju. Kaj konkretno se je zgodilo? Zažgal je knjige ter vrgel porcelan v smeti; - med samim razgovorom s sodno komisijo je „nakazoval izgubo kontrol, postajal verbalno agresiven, grozil, da bo razbil okno, prinesel pištolo in ob zaključku še raztrgal sklep o uvedbi postopka.“ - „Sodišče se je tako samo prepričalo, da je pri pacientu še prisotna akutna nevarnost agresivnega obnašanja, s čimer je že ogrozil premoženje, ni pa izključeno, da bi bilo ogroženo tudi zdravje ali celo življenje okolice, saj gre za mladega, fizično močnega moškega, ki očitno svojega vedenja (kar je posledica bolezenskega stanja) v celoti še ne more kontrolirati.“ - zaradi odklonilnosti druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr ter v II. točki odločilo, da se osebo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana še najdalj do 17. 3. 2017. Odločitev pritožbenega sodišča

3. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi bližnje osebe (mame) ter jo zavrnilo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo A. A. Trdi: „Jaz A. A., roj. ... vlagam pritožbo na sklep št. II Cp 357/2017. Ne strinjam se s hospitalizacijo na zaprtem oddelku do 17. 3. 2017. Rad bi bil čimprej premeščen na odprti oddelek. Počutim se dobro, jemljem zdravila. Enako želijo tudi moji starši in sorodniki. Prosil bi za več miru, tukaj ga namreč nimam.“ Presoja Vrhovnega sodišča

5. Revizija je utemeljena.

6. V nepravdnem postopku sprejema na psihiatrično zdravljenje brez privolitve pacienta, ni mogoče uporabiti pravil o omejitvi postulacijske sposobnosti revidenta, kot jih urejata tretji odstavek 86. in prvi odstavek 91. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ob upoštevanju 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Smiselna uporaba določb ZPP bi namreč v tovrstnih postopkih lahko pomenila pretiran poseg v pacientkino pravico do osebne svobode (19. člen URS).(1) Vrhovno sodišče je zato vsebinsko obravnavalo laično revizijo prisilno hospitalizirane osebe.

7. Prvi odstavek 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) se glasi: Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je obrazložitev nižjih sodišč problematična z vidika vsebinske napolnitve standarda iz prve alineje citiranega zakonskega besedila.

9. Nižji sodišči sicer v obrazložitvah nujnost hospitalizacije utemeljujeta s pravnim sklepom, ki ustreza vsem trem kumulativno zahtevanim pogojem. A konkretna dejstva, ki tak pravni sklep podpirajo, se nanašajo na to, da je zažgal knjige ter bil jezav in agresiven. Tak konkretni opis sicer ustreza pojmu povzročanja premoženjske škode, vendar zakon zahteva, da gre za povzročanje hujše premoženjske škode. Tako stopnjevanemu pojmu pa konkretno opisan dogodek ne ustreza. Zgolj na dejstvo, da je bil revident predhodno že petnajstkrat hospitaliziran, pa odločitve o ponovnem pridržanju tudi ni mogoče opreti. Ugotovitev o tem, zakaj je bil revident prisilno hospitaliziran v predhodnih postopkih, ob hkratni ugotovitvi, da so ti razlogi podani tudi v zdajšnjem postopku, izpodbijana sklepa ne vsebujeta.

10. Drug dogodek, na katerega se opirata sodišči, se je zgodil v postopku samem. Tudi ta dogodek, ki je uvodoma opisan, ne ustreza pojmu iz prve alinee prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Šlo je pač za verbalen odziv iz stiske, s katerim je pridržana oseba nasprotovala temu, da se ji poseže v njene temeljne svoboščine.

11. Vse povedano seveda ne pomeni, da v realnem življenju pri revidentu niso izpolnjeni pogoji za hospitalizacijo. Kar je za odločitev v tem revizijskem postopku bistveno, je to, da v odločbah nižjih sodišč niso konkretizirani. Ker niso, predstavlja obravnavan primer nevarnost za zdrs pod uveljavljene standarde presoje v tovrstnih postopkih. Kakšni so zahtevani standardi konkretizacije dejstev, ki utemeljujejo pravni sklep o ogrožanju ustavno varovanih dobrin iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, je razvidno iz številnih odločb Vrhovnega sodišča(2). V vseh navedenih zadevah so sodišča ugotovila konkretna dejstva, ki so s potrebno zanesljivostjo utemeljevala pravni sklep o ogrožanju zdravja, življenja in hujšega ogrožanja premoženja. Drugače pa je bilo npr. v zadevi II Ips 111/2015. Edina konkretna ugotovitev v tisti zadevi je bila, da se je oseba nekaj dni postila. Ves preostali zapis pa je ostal, kot je zapisalo sodišče, zgolj na splošni, abstraktni ravni, umanjkala pa je subsumpcija ugotovljenega dejanskega stanja pod zakonski dejanski stan iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

12. Za podoben položaj gre tudi v obravnavani zadevi. Med konkretiziranimi dejstvi in splošnim abstraktnim opisom pogoja po prvi alineji prvega odstavka 39. členu ZDZdr, je podana vrzel, ki je pravni red ob tako hudem posegu v temeljne ustavne pravice ne sme tolerirati.

13. Zaradi napačnega vsebinskega (konkretiziranega) zapolnjevanja abstraktnega zakonskega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, je podan položaj iz drugega odstavka 380. člena ZPP. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da reviziji ugodi ter izpodbijana sklepa razveljavi.

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče s pomočjo izvedenca ugotoviti, ali glede na konkretna dejstva primera (ravnanje pridržane osebe ter upoštevaje njegovo bolezen) obstaja grožnja za zdravje in življenje oziroma resna grožnja za povzročanje hujše premoženjske škode. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da zgolj zavračanja zdravljenja (predvsem zavračanja zdravil), še ni mogoče a priori šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Treba je razlikovati med primerom, ko se odreče zdravljenju neka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, a se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Tipični primeri, ki ustrezajo slednjemu položaju so: a) mladoletni otrok, ki se razsežnosti duševne motnje ne more zavedati in tako tudi glede zdravljenja ne more oblikovati svobodne volje; b) oseba, ki ji je v tem obsegu odvzeta poslovna sposobnost ter s tem možnost (sposobnost) odločanja o (ne)zdravljenju ter c) oseba z izjemno hudo duševno boleznijo, ki ne omogoča oblikovanja svobodne volje(3).

(1) Tako že Sklep VS RS II Ips 167/2016 z dne 7. 7. 2016. (2) Glej npr.: Sklep II Ips 304/2010 (ogrožanje življenja), Sklep II Ips 132/2011 (ogrožanje lastnega zdravja, poskus požiga stanovanja), Sklep II Ips 430/2011 (hiranje), Sklep II Ips 117/2015 (nekritično izposojanje večjih denarnih vsot), Sklep II Ips 273/2015 (poskusi samomora).

(3) Tako Sklep VSL II Cp 765/2015.