Jedro

Povsem pavšalne treditve o čustveni prizadetosti in sklicevanja na "psihozdravstvene okoliščine" ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost sklepanja sodišča druge stopnje o odsotnosti razlogov za upoštevanje pritožbeno uveljavljanih novot, ki jih je v enakem obsegu in vsebini tudi že samo preizkusilo - vključno s pritožbi priloženim zdravniškim potrdilom, ki po pravilni oceni sodišča druge stopnje za pretežno obdobje trajanja postopka na prvi stopnji ne izkazuje nikakršnih omejitev toženkinih sposobnosti dojemanja stvarnosti, zlasti ne o tako elementarnih vprašanjih kot je lastništvo psa, ki ga toženka ves čas postopka na prvi stopnji nikoli ni zanikala (temveč ravno obratno tudi še zaslišana kot stranka izrecno priznavala).

Izrek

Revizija se v delu zoper obsodilni del pravnomočne sodbe za znesek 5.840 SIT tožniku prisojene odškodnine za premoženjsko škodo s pripadki zavrže; V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval (zlom stegnenice in druge manjše poškodbe) 29.6.1999, ko se je s kolesom peljal po lokalni cesti mimo hiše toženke, z dvorišča katere je pritekel na cesto toženkin pes, ki je nekaj časa tekel za (ob) kolesarjem (kolesarju), nato pa se je zapletel v sprednje kolo kolesarja, ki je padel in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka kot lastnica psa opustila dolžno nadzorstvo nad njim in da je zato odgovorna za škodo tožniku, za katero mu je sodišče prve stopnje prisodilo 2,200.000 SIT odškodnine s pripadki za nepremoženjsko škodo in 5.840 SIT odškodnine s pripadki za premoženjsko škodo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in tožniku prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 500.000 SIT (torej na 1,700.000 SIT), v ostalem pa je toženkino pritožbo zavrnilo. Njeno pritožbeno trditev, da je pes klateški in ne njen, je štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, s katero jo izpodbija v celotnem obsodilnem delu "iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., in 3. odstavku 370. člena ZPP". Obširne, deloma težko razumljive in s posebnostmi prežete revizijske trditve je mogoče strniti v toženkino grajo stališča sodišča druge stopnje o tem, da je bila v postopku s pritožbo prekludirana v pravici uveljavljanja novot in izpodbijanja svoje izpovedbe v postopku na prvi stopnji o temeljnem vprašanju lastništva psa, ki je (posredno) poškodoval tožnika. Toženka namreč zatrjuje, da je sicer popolnoma poslovno sposobna, vendar pa da je bila njena sposobnost dojemanja stvarnosti spričo čustvene prizadetosti in "psihozdravstvenih okoliščin" v postopku na prvi stopnji okrnjena, zaradi česar "ni mogla pravilno in racionalno razdružiti razmerja med njo in psom, katerega je imela rada, vendar pa ni znala povedati, da je šlo za potepuškega psa, saj se je ta pes potepal naokoli, prehranjeval pa se je tudi pri toženki". Da gre za osebo s težavami, je toženka izkazala s pritožbi priloženim zdravniškim potrdilom, sodišče druge stopnje pa okoliščine "čustvenih stanj" toženke ni upoštevalo in je zaradi teh pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Ker ključno vprašanje lastništva psa za obstoj toženkine odškodninske odgovornosti ni bilo ustrezno razrešeno, je po njenem mnenju podan tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v nov postopek.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper obsodilni del pravnomočne sodbe glede zneska 5.840 SIT s pripadki tožniku prisojene odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

O sklepu pod I. točko izreka te odločbe: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega obsodilnega dela pravnomočne sodbe o tožnikovem zahtevku za povrnitev njegove premoženjske škode pa znaša 5.840 SIT in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. V tem obsegu je torej revizija tožene stranke vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je bilo zato treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena sklepom zavreči. O sodbi pod II. točko izreka te odločbe: Ugotovitev v pravnomočni sodbi, da je bil pes, ki je posredno poškodoval tožnika, toženkin (in ne klateški), je dejanska ugotovitev, ki je v postopku z revizijo direktno ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitek procesne kršitve je v takih primerih le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Vezano je na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo pritožbeno kritiko.

Tako je glede na vsebino revizije podvržena preizkusu le še toženkina graja stališča sodišča druge stopnje o tem, da je bila v postopku s pritožbo prekludirana v pravici uveljavljanja novot in izpodbijanja svoje izpovedbe v postopku na prvi stopnji. Ta revizijska trditev vsebinsko namreč pomeni očitek sodišču druge stopnje, da je kršilo procesne določbe 337. člena ZPP. Glede vprašanj, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizijo, pa je strankam po določbi 372. člena ZPP dana na razpolago celo možnost izpodbijanja ugotovljenih dejstev. Prav to poskuša toženka doseči z grajo stališča sodišča druge stopnje o neopravičljivosti (in s tem neupoštevnosti) uveljavljanja pritožbenih novot prvič šele v postopku na drugi stopnji, vendar v tem ne more biti uspešna. Toženka ni ne v pritožbi niti v reviziji ponudila nobenega razumnega argumenta v prid obstoju ovire, ki bi ji ves čas postopka na prvi stopnji preprečevala možnost artikuliranja svojega vedenja o tem, da pes v resnici ni njen, temveč klateški. Povsem pavšalne trditve o čustveni prizadetosti in sklicevanja na " psihozdravstvene okoliščine" ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost sklepanja sodišča druge stopnje o odsotnosti razlogov za upoštevanje pritožbeno uveljavljanih novot, ki jih je v enakem obsegu in vsebini tudi že samo preizkusilo - vključno s pritožbi priloženim zdravniškim potrdilom, ki po pravilni oceni sodišča druge stopnje za pretežno obdobje trajanja postopka na prvi stopnji ne izkazuje nikakršnih omejitev toženkinih sposobnosti dojemanja stvarnosti, zlasti ne o tako elementarnih vprašanjih kot je lastništvo psa, ki ga toženka ves čas postopka na prvi stopnji nikoli ni zanikala (temveč ravno obratno tudi še zaslišana kot stranka izrecno priznavala). Edini obrazloženo uveljavljani očitek procesnopravne narave, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot očitek kršitve določb 337. člena ZPP v postopku na drugi stopnji, torej ni podan.

Glede na doslej obrazloženo ostaja torej relevantna dejanska ugotovitev, da je toženka kot lastnica psa opustila dolžno nadzorstvo nad njim, kar je podlaga za materialnopravno pravilen sklep o obstoju njene odškodninske odgovornosti za tožniku nastalo škodo. Višino zanjo tožniku prisojene odškodnine toženka v reviziji ne izpodbija, po uradni dolžnosti opravljen preizkus pravnomočne odločitve pa je pokazal, da je tudi v delu o višini tožniku pripadajoče odškodnine za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljani revizijski razlogi, ki bi bili upoštevni kot taki, niso podani, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba toženkino revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.