Jedro

Minister, ki predlaga Vladi v imenovanje vodjo okrožnega državnega tožilstva, ni vezan na razvrstitev kandidatov v mnenju personalne komisije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 42/2000-13 z dne 4.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.10.2000, s katero je imenovala I.K. na mesto vodje okrožnega državnega tožilstva na Okrožnem državnem tožilstvu v K. V razlogih sodbe sodišče med drugim navaja, da je tožena stranka odločitev oprla na določbo 6. odstavka 23. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94, 59/99 - ZDT), po kateri Vlada Republike Slovenije imenuje vodjo okrožnega državnega tožilstva, in sicer na predlog ministra za pravosodje in po poprejšnjem mnenju personalne komisije državnega tožilstva in generalnega tožilca Republike Slovenije, kolikor ZDT ne določa drugače. Ta določba se uporablja ne glede na določbo 5. odstavka 23. člena ZDT, ki določa pristojnost za odločanje o napredovanju državnega tožilca na višje mesto in ne glede na določbo 4. odstavka 20. člena ZDT, po kateri mora minister za pravosodje predlagati kandidata, ki se je prijavil na javni razpis zaradi napredovanja in je v mnenju personalne komisije državnega tožilstva najvišje uvrščen. V tem primeru je po ugotovitvah tožene stranke personalna komisija na svoji seji dne 9.10.2000 oblikovala mnenje o kandidatih in jih razvrstila od 1. do 4. mesta tako, da je na prvo mesto uvrstila tožečo stranko, na drugo pa kandidatko, ki je bila predlagana v imenovanje. Razvrstitve ni posebej obrazložila, navedla je le, da je upoštevala kriterije iz 29. člena Zakona o sodniški službi in vodstvene izkušnje kandidatov. Generalna državna tožilka Republike Slovenije je z dopisom z dne 18.10.2000 izrazila soglasje k razvrstitvi personalne komisije. Z dopisom z dne 23.10.2000 je ministrica za pravosodje predlagala toženi stranki, da na mesto vodje na Okrožnem državnem tožilstvu v K. imenuje drugo uvrščeno kandidatko. Podrobno je obrazložila zakaj ocenjuje, da je predlagana kandidatka primernejša od kandidature tožeče stranke in se pri tem sklicevala na kriterij iz 7. točke 1. odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi. Sodišče prve stopnje je na tej dejanski podlagi zavrnilo ugovore, da ministrica za pravosodje toženi stranki ni predstavila mnenja personalne komisije državnega tožilstva in generalne državne tožilke ter da je tožena stranka odločila na podlagi neobrazloženega predloga.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da je predlagala, da se pribavi magnetogram s seje vlade z dne 26.10.2000, sodišče na ta predlog ni odgovorilo. Tožeča stranka pa je ravno iz "vladnih krogov" pridobila informacijo, da predlog ministra na 22. seji ni bil obravnavan. Zato ponovno predlaga, da sodišče pridobi magnetogram te seje. Tožeča stranka ni prejela odgovora na tožbo tožene stranke in se torej o navedbah ni mogla izjasniti. Tožeča stranka meni, da zahteva po poprejšnjem mnenju ni zgolj formalizem, ampak eden izmed pogojev za odločanje na vladi. Ministrica bi morala, ko je poslala na vlado svoj predlog za vodjo, poprej pridobiti mnenje personalne komisije in generalne tožilke glede svojega predloga. Ker tega ni storila, je bil ZDT prekršen tudi v tem pogledu. Napačno je stališče sodišča v izpodbijani sodbi, ko zatrjuje, da sama primernost izbire izmed kandidatov, ki izpolnjujejo razpisne pogoje, ni predmet presoje zakonitosti izpodbijane odločbe". Izbira med kandidati temelji na kriterijih 29. člena ZSS. Odločitev o napredovanju na mesto vodje ODT je stvar tistega, ki odloča o napredovanju, pri čemer je treba med kandidati izbirati po primernosti, sposobnosti in strokovni uspešnosti skladno z navedeno zakonsko določbo. Sodna kontrola torej pomeni v tem primeru, da se sodišče omeji na to, ali je tisti, ki odloča o napredovanju, pravni okvir in relevantne pojme pravilno ocenil, ali je izhajal iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter ali je upošteval splošno veljavne vrednostne kriterije po 29. členu ZSS. Če je izbira med več kandidati prenešena na ministra, je treba vladi predlagati le imenovanje izbranega kandidata. S podpisom predloga vladi sprejme ta že od ministra opravljeno izbiro v svojo voljo in naredi s tem ministrovo presojo za vsebino svoje statusno pravne odločitve. Vlada v takem primeru predlog lahko zavrne le, če popreje v razpravi ugotovi, da je prišlo v postopku do napake in da predlagani sploh ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Torej mora predlog ministra glede na navedeno tudi biti podvržen sodni kontroli v zgoraj navedenem smislu, saj je odločba o imenovanju na mesto vodje le posledica ministrove in vladne poprejšnje dejavnosti, ki mora temeljiti na zakonu. Sodišče je torej dolžno presojati tudi, ali je minister in v končni posledici tudi vlada upoštevala zakonske kriterije pri izbiri med več kandidati. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje v ponovno razsojo ali pa s svojo odločbo spremeni sodbo tako, da odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da vlada pri odločanju o imenovanju ne opravlja izbora med prijavljenimi kandidati, saj je izbor v pristojnosti ministra, minister pa na podlagi izbora oblikuje predlog za imenovanje, ki ga nato, skupaj z navedbo razlogov za imenovanje predlaganega kandidata, predloži vladi. Smisel obrazložitve predloga ni v tem, da bi se vlado seznanilo s postopkom izbire, temveč z razlogi za imenovanje predlaganega kandidata in njegovi predstavitvi. Vlada pa nato o predlogu odloči, kar pomeni, da ga sprejme ali pa zavrne. Vztraja pri dosedanjih navedbah in meni, da so pritožbeni razlogi neutemeljeni.

Pritožba ni utemeljena.

Akt vlade o imenovanju, ki ga izpodbija tožnik v tem upravnem sporu, temelji na 6. odstavku 23. člena prejšnjega ZDT. Ta določba spada v okvir 3. poglavja ZDT, ki določa pogoje za imenovanje državnih tožilcev in postopek imenovanja. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-202/99-20 z dne 21. november 2003 (Uradni list RS, št. 105/02) sicer ugotovilo, da so določbe 3. poglavja 1. oddelka ZDT v neskladju z ustavo, ker ne določajo možnosti, da se kandidat seznani z mnenjem personalne komisije in se o njem izjavi. Naložilo je državnemu zboru, da mora ugotovljeno neskladnost odpraviti v roku 10 mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljene neustavnosti iz 2. točke izreka mora personalna komisija mnenje iz 2. odstavka 20. člena Zakona o državnem tožilstvu vročiti kandidatu, ki se lahko o njem izjavi v 8 dneh od njegovega prejema (4. točka izreka odločbe ustavnega sodišča). Ugotovljena neskladnost zakonske določbe z ustavo, po presoji pritožbenega sodišča, nima vpliva na odločitev v tem upravnem sporu. Za tožnika, ki je upravni spor začel, ni sporno, da ni prejel mnenja personalne komisije, saj nanj nima pripomb, bil pa je tudi uvrščen na prvo mesto. Zanj je sporna izbira ministrice, ker ni predlagala v imenovanje njega, ki ga je personalna komisija uvrstila na prvo mesto, ampak je predlagala drugo uvrščeno kandidatko.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbene ugovore, da ministrica ni zakonito izvedla postopka, ker je predlagala v imenovanje kandidatko, ki je bila razvrščena na drugo mesto in da ni seznanila vlade z mnenjem personalne komisije državnega tožilstva niti z mnenjem generalne državne tožilke, ker iz dopisa z dne 23.10.2000, s katerim je ministrica za pravosodje predlagala toženi stranki, da na mesto vodje okrožnega državnega tožilca na Okrožnem državnem tožilstvu v Kranju imenuje drugouvrščeno kandidatko izhaja, da je navedla, da je personalna komisija državnega tožilstva predlagano kandidatko uvrstila na drugo mesto in da s tako razvrstitvijo soglaša tudi generalna državna tožilka. Podrobno je tudi obrazložila, zakaj ocenjuje, da je predlagana kandidatka primernejša od kandidature tožeče stranke in se pri tem sklicevala na kriterij iz 7. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o sodniški službi. Pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo, ker je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da določba 4. odstavka 20. člena ZDT ne zavezuje k predlaganju kandidata, ki je v razvrstitvi personalne komisije državnega tožilstva najvišje uvrščen, kar pomeni, da minister ni vezan na mnenje in lahko izbere kateregakoli kandidata izmed uvrščenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje. Sama primernost izbire izmed kandidatov, ki izpolnjujejo razpisane pogoje, ni predmet presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Z izbiro drugega kandidata, ki izpolnjuje razpisane pogoje in ne tistega, ki je bil uvrščen na prvo mesto, niso kršene določbe ZDT in tudi ne ustavne pravice pritožnika. Zato pritožbeno sodišče zavrača, s tem v zvezi po vsebini enake pritožbene ugovore.

Že v tožbi je tožnik predlagal izvedbo dokaza - pribavo magnetograma s seje vlade z dne 26.10.2000, ker naj bi se z njim potrdilo, da predlog ministrice ni bil obrazložen, temveč je posredovala le ime in priimek osebe, o kateri naj bi vlada odločala. Sodišče prve stopnje je ta očitek pravilno zavrnilo na podlagi dopisa z dne 23.10.2000, iz katerega izhaja, da je bil predlog ministrice obrazložen. Pritožnik v pritožbi vztraja, da se pribavi magnetogram seje z dne 26.10.2000, vendar sedaj iz razloga, ker naj bi dobil "iz vladnih krogov" informacijo, da predlog ministrice na seji ni bil obravnavan. Ta ugovor pritožbeno sodišče zavrača, ker že iz same odločbe o imenovanju izhaja, da je bila izdana na predlog ministrice za imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva na seji dne 26.10.2000. Pritožbeni ugovor, da ni prejel odgovora na tožbo drži, vendar v odgovoru na tožbo tožena stranka ni zavzela nobenih stališč ali navajala kaj takega, na kar je sodišče oprlo svojo sodbo, zato ta kršitev ni vplivala na odločitev.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.