Jedro

Ker neprerekana dejstva niso sporna, jih stranka ni dolžna dokazati.

Izrek

Pritožba zoper 3., 4., 6., 7. in zavrnilni del 5. točke izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom in izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ig 2005/04433, z dne 13. 06. 2005 (1. točka izreka sklepa). Nadalje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 11.329,34 EUR (2. točka izreka) ter da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 8.583,98 EUR (3. točka izreka). Odločilo je, da se terjatvi pod točkama 2. in 3. pobotata (4. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.745,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 03. 2004 dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (5. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo še o stroških postopka. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati izvršilne stroške v znesku 54,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 06. 2005 dalje (6. točka izreka) ter pravdne stroške v znesku 572,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (7. točka izreka).

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbijala je 3., 4., 6. in 7. točko ter zavrnilni del 5. točke izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne pobotni ugovor tožene stranke.

Tožena stranka je bila tekom pritožbenega postopka (dne 08. 04. 2010) izbrisana iz sodnega registra. Prenehanje obstoja stranke predstavlja razlog za prekinitev postopka (3. točka 205. člena ZPP). Ker pa je razlog za prekinitev postopka nastal po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank, je pritožbeno sodišče lahko izdalo odločbo (smiselno 2. odstavek 207. člena ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

V gospodarskem sporu je tožeča stranka uveljavljala od tožene stranke zahtevek za plačilo vtoževanega zneska iz naslova odgovornosti za stvarne napake opravljenega dela, tožena stranka pa je zoper tožečo stranko uveljavljala v pobot svojo terjatev iz naslova plačila za opravljena dela po podizvajalski pogodbi št. 36/99 v znesku 8.583,98 EUR (pobotni ugovor tožene stranke na list. št. 22). Tožeča stranka na navedbe tožene stranke v zvezi s pobotnim ugovorom ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 11.329,34 EUR, hkrati pa tudi obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 8.583,98 EUR ter jih pobotalo do višine terjatve tožene stranke. Zato je za znesek 8.583,98 EUR spp tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Po presoji pritožbenega sodišča je bila odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke pravilna. Tožeča stranka dejstev, ki jih je tožena stranka navajala v zvezi s pobotnim ugovorom ni zanikala, zato se štejejo za priznana (2. odst. 214. člena ZPP). Zato je bilo sodišče dolžno presoditi le, ali je tožena stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu v zvezi s pobotnim ugovorom. Izjava stranke v zvezi z obstojem in obsegom njene terjatve je namreč odvisna od kvalitete in obsega navedb nasprotne stranke (primerjaj dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2010, Ljubljana, str. 168).

Kot izhaja iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 19. 02. 2008 (na list. št. 22), je tožena stranka navedla, da je v letih 1999 in 2000, na podlagi podizvajalske pogodbe številka 36/99, po naročilu tožeče stranke opravljala kleparska in krovska dela na objektu X Izola – hala 1. Trdila je tudi, da je dela v mesecu februarju 2000 zaključila ter da je z naročnikom del dne 03. 02. 2000 opravila prevzem objekta. Nadalje je navedla še, da ji tožeča stranka ni plačala celotne pogodbeno dogovorjene cene ter ji iz tega naslova še vedno dolguje znesek 8.583,98 EUR.

Po presoji pritožbenega sodišča te navedbe zadoščajo za presojo sklepčnosti trditvene podlage tožene stranke v zvezi z zahtevkom za plačilo opravljenih del (619. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001; nadalje OZ). Neutemeljena je torej pritožbena navedba tožeče stranke, da tožena stranka ni navajala, od kod izvira njena terjatev, saj je tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu zadostila.

Ker tožeča stranka pravno relevantnih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala, tudi z izpodbijanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje (v zvezi s predloženim izpiskom odprtih postavk ter izpovedbo zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank) ne more uspeti, saj priznanih dejstev ni treba dokazovati. Povedano drugače. Izvajanje dokazov je namenjeno dokazovanju, ali so sporna dejstva izkazana (243. in 255. člen ZPP). Ker neprerekana dejstva niso sporna, jih tožena stranka ni dolžna dokazovati.

Sodišče druge stopnje glede na navedeno ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zoper 3., 4., 6., 7. in zavrnilni del 5. točke izreka zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).