Jedro

Ko je obdolženec obdolžen več kaznivih dejanj in se za nekatere od njih postopek konča z neobsodilno odločbo, za druge pa z obsodilno sodbo, se obdolženec za dejanje(a), za katero(a) ni bil obsojen, ne obsodi na povrnitev stroškov, če se ti stroški dajo izločiti iz skupnih stroškov (2. odstavek 95. člena ZKP). Le v takem primeru ti stroški bremenijo proračun.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega H.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bilo odločeno, da se "v celoti zavrne predlog odvetnika B.G. za povrnitev nagrade in stroškov za zagovarjanje H.P." v kazenski zadevi v zvezi s kaznivim dejanjem nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ, za katero je bila obsojencu v pritožbenem postopku izrečena oprostilna sodba (sodba z dne 15.5.2002).

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijana sklepa spremeni in vlagatelju zahteve prizna stroške zastopanja v priglašeni višini ali pa sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka B.B. predlagala njeno zavrnitev, ker meni, da je neutemeljena (2. odstavek 423. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sklepa naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, to je o tem, zakaj pri odločitvi ni bila upoštevana določba 2. odstavka 10. člena takrat veljavne Odvetniške tarife (sedaj vsebinsko enak 8. člen, OT, Uradni list RS, št. 67/2003), po kateri se za zagovarjanje obdolženca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Izpodbijani odločbi pa naj bi bili izdani tudi v nasprotju s 1. odstavkom 96. člena ZKP, kar je vplivalo na njuno zakonitost, ker zagovorniku, kljub izrečeni oprostilni sodbi, ni bila priznana predlagana nagrada (2. odstavek 10. člena OT).

1. Iz podatkov kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Kopru izhaja, da je sodišče druge stopnje deloma ugodilo pritožbi zagovornika (po pooblastilu) obsojenega H.P. in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ ter hkrati na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP odločilo, da v tem delu obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun. Glede drugega kaznivega dejanja po 311. členu KZ je izpodbijano sodbo potrdilo.

S pravnomočnim sklepom je bil zavrnjen odvetnikov predlog za povračilo stroškov za zastopanje obsojenca v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je bil ta v pritožbenem postopku oproščen obtožbe. V izpodbijanem prvostopenjskem sklepu je bila takšna odločitev utemeljena z določbo 2. odstavka 95. člena ZKP, po kateri se obdolženec pri delno oprostilni sodbi ne obsodi na povrnitev stroškov za dejanja, glede katerih je oproščen obtožbe, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov; po mnenju sodišča tudi v tem primeru teh stroškov ni bilo mogoče opredeliti. Sodišče druge stopnje je bilo pri zavrnitvi zagovornika pritožbe zoper navedeni sklep določnejše; strinjalo se je z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da se stroški, ki odpadejo na oprostilni del, ne dajo izločiti iz skupnih stroškov in poudarilo, da je citirano določbo mogoče uporabiti tudi v primeru, ko je potrebno "obdolžencu iz proračuna povrniti stroške, če je bil za posamezno očitano kaznivo dejanje oproščen, ali če je bil zoper njega postopek ustavljen, obtožba zavrnjena ali zavržena". Izrecno je zavrnilo zagovornikovo sklicevanje na določbo 10. člena OT, ki naj bi mu zagotavljala povrnitev stroškov zastopanja in poudarilo, da bi bil njegov predlog utemeljen le, če bi se ti stroški lahko izločili iz skupnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je torej navedlo razloge za zavrnitev zagovornikovega predloga za povrnitev stroškov zastopanja, prav tako pa se je tudi višje sodišče določno opredelilo do pritožbenih navedb zagovornika, s katerim je izpodbijal prvostopenjsko odločbo in pritožbo obrazloženo zavrnilo kot neutemeljeno. Zato zagovornikovim navedbam o kršitvi določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni mogoče pritrditi.

2. S pravnomočno odločbo tudi ni bila kršena določba 1. odstavka 96. člena ZKP (v zvezi z 2. odstavkom 10. člena OT) kot skuša prikazati vložnik. V zahtevi zagovarja stališče, da pri povišanju skupne vrednosti storitve za 25 odstotkov za drugo in vsako nadaljnje očitano kaznivo dejanje ni pomembno, kolikšen del stroškov zastopanja odpade na posamezno ali več obravnavanih kaznivih dejanj oziroma, ali se ti stroški za posamezna kazniva dejanja dajo izločiti iz skupnih stroškov. Tudi če bi bil v obravnavanem primeru postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti, bi mu po njegovem mnenju ti stroški pripadali tako v primeru oprostilne kot obsodilne sodbe.

Vrhovno sodišče je utemeljenost zahteve v tem delu presojalo izključno z vidika zagovornikovega upravičenja do (povečane) nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, torej stroškov, ki jih je uveljavljal v kazenskem postopku. Upoštevalo je tudi, da je zagovornik obsojenca v postopku zagovarjal na podlagi pooblastila in da v takšnem primeru stroške zagovornika plača zastopani (1. odstavek 97. člena ZKP). Ker je bil obsojenec za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 311. členu KZ spoznan za krivega, je dolžan povrniti tudi stroške kazenskega postopka, na podlagi pooblastilnega razmerja z zagovornikom pa tudi njegove stroške zastopanja v kazenskem postopku.

V zvezi s plačilom stroškov kazenskega postopka je temeljno pravilo, da mora obdolženec, če je spoznan za krivega, plačati stroške kazenskega postopka (1. odstavek 95. člena ZKP). Na drugi strani velja tudi splošno pravilo (1. odstavek 96. člena ZKP), da stroški postopka obremenjujejo proračun, če se postopek ne konča z obsodilno sodbo, temveč z oprostilno ali zavrnilno sodbo, ustavitvijo postopka ali zavrženjem obtožbe. To pravilo je mogoče uporabiti vselej, kadar se kazenski postopek v celoti konča z neobsodilno odločbo. V primeru steka kaznivih dejanj, oziroma ko je obdolženec obdolžen več kaznivih dejanj in se za nekatere od njih postopek konča z neobsodilno odločbo, za druge pa z obsodilno sodbo, pa sodišče o stroških odloči v skladu z že omenjeno določbo 1. odstavka 95. člena ZKP; to pomeni, da se obdolženec za dejanje(a), za katero(a) ni bil obsojen, ne obsodi na povrnitev stroškov, če se ti stroški dajo izločiti iz skupnih stroškov (to je mogoče na primer takrat, če so v zvezi s temi dejanji bili izvedeni določeni dokazi ali denimo, če je zagovornik opravil določene storitve, ali je imel stroške zastopanja prav v zvezi s temi kaznivimi dejanji). Samo v takšnem primeru, ko so torej stroški določljivi (mednje spada tudi nagrada in potrebni stroški zagovornika), ti bremenijo proračun.

Iz navedenega sledi, da zagovorniku ni mogoče pritrditi, ko navaja, da vprašanje možnosti izločitve stroškov iz skupnih stroškov v primeru, kot je obravnavani, ni pomembno. Nasprotno, ta okoliščina predstavlja temeljno merilo pri presoji, ali in v kakšnem obsegu bodo tudi stroški v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero ni bila izrečena obsodilna sodba, izplačani iz proračuna oziroma povrnjeni obdolžencu (7. točka 92. člena ZKP).

Tudi v konkretnem primeru, kot je že bilo omenjeno, po mnenju nižjih sodišč zagovornikovih stroškov zastopanja v zvezi z kaznivim dejanjem, za katero je bil oproščen obtožbe, ni bilo mogoče izločiti iz skupnih stroškov. To pa je tudi edini razlog, zaradi katerega sodišče v tem primeru ni uporabilo določbe 1. odstavka 96. člena ZKP in s plačilom stroškov, ki jih zahteva zagovornik, obremenilo proračun. Kolikor zagovornik sodi, da so mu ti stroški vendarle nastali, (v zahtevi jih ne konkretizira), v nasprotju z zakonom izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Prav tako tudi vprašanje pravilnosti uporabe odvetniške tarife samo po sebi ne sodi med razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP (kršitve kazenskega zakona ter določb kazenskega postopka), ki jih je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).