Jedro

V motenjski pravdi je treba presoditi, katera od izvedenih del dejansko onemogočajo oziroma ovirajo zatrjevan dotedanji način izvrševanja posesti na tem delu zemljišča. Le v tem delu oziroma za ta dela je tožbeni zahtevek v ugotovitvenem, restitucijskem in prepovednem delu utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka A izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sta toženca motila tožnico v njeni zadnji mirni posesti parc. št. 810/2, k. o. X, s tem, da sta po severovzhodnem delu te parcele zgradila oporni zid iz palisadnih stebričkov v dolžini 17,61 m, vgradila betonske tlakovce, jašek meteorne kanalizacije in povozno kanaleto ter uničila travno rušo v površini 3 m x 20 m (točka A.I. izreka). Odločilo je, da sta toženca dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje in s severovzhodnega dela parc. št. 810/2, k. o. X, odstraniti oporni zid iz palisadnih stebričkov v dolžini 17,61 m, betonske tlakovce, jašek meteorne kanalizacije in povozno kanaleto ter teren izravnati in zatraviti, v bodoče pa sta se dolžna vzdržati s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnice (točka A.II. izreka). Sodišče je tožencema naložilo, da tožnici povrneta njene pravdne stroške v višini 510,77 EUR (točka A.III. Izreka). Sklenilo je, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrže (točka B izreka).

2. Zoper sklep (zoper točko A izreka) se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztrajata na stališču, da je tožba vložena prepozno. Sodišče bi se v novem postopku moralo opredeliti do ugovora prekluzije, ne pa se zgolj sklicevati na termin ˝pravnomočno ugotovljena dejstva˝, ki ga zakon ne pozna. Sodišče je zmotno zaključilo, da je tožnica izkazala neposredno posest in da ji gre pravica do posestnega varstva. Gradbena dela so se izvajala izključno na parc. št. 810/18, k. o. X, ki je v njuni lasti in posesti in ne v posesti tožnice. Preko zemljišča tožnice poteka naključna dostopna pot na S. in ne turistična pot, za katero bi skrbela tožnica. Da ne gre za R., bi se sodišče lahko prepričalo na ogledu. Opozarjata na izpovedbi B. N. in S. Ž., iz katerih izhaja, da tožnica sporne poti ni vzdrževala. Protispisna je zato ugotovitev sodišča, da je izpovedba J. v tem delu skladna z izpovedbo vseh zaslišanih prič. Sodišče ni ugotovilo obsega zatrjevanega motenja, kot mu je bilo to naloženo s strani pritožbenega sodišča. Izrek sklepa je zato nedoločen, neizvršljiv in v nasprotju z razlogi sklepa. Poudarjata, da sta imela za izvedbo gradbenih del vsa predpisana soglasja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z upravno odločbo, s katero je bil ustavljen inšpekcijski postopek zoper toženca, kar dokazuje, da je bila gradnja izvedena v skladu z gradbenimi predpisi. Toženka ni pasivno legitimirana, saj ni aktivno sodelovala pri izvedbi posegov in se zanje ni zanimala. Drugačni zaključki sodišča so napačni in temeljijo zgolj na ugotovitvi njunega zakonskega stanu. Razlogi o odločilnih dejstvih so sami s sabo v nasprotju, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Iz sklepa ni razvidno, ali je sodišče ugotavljalo motilno ravnanje na zemljišču, ki je v njuni lasti in posesti, ali na zemljišču v lasti tožnice, ali na zemljišču, ki je javna pot. O tem, na kateri parceli se nahajajo gradbeni posegi, bi se sodišče lahko prepričalo na ogledu. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Med pravdnima strankama obstaja spor o meji med zemljiščema parc. št. 810/2 in parc. št. 810/18, obe k. o. X. Pred nepravdnim sodiščem je v teku mejni ugotovitveni postopek, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, ali pa bodisi prekiniti postopek bodisi samo kot predhodno vprašanje ugotoviti potek meje. Ker sodišče ni ravnalo tako, je kršilo določbe postopka in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Četudi bi sodišče motenje posesti ugotovilo, zahtevana vzpostavitev prejšnjega stanja ni utemeljena, ker bi s tem tožencema nastala nesorazmerna škoda. Tožnica nima ne ekonomskega ne pravnega interesa za posestno varstvo.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1), je utemeljen. Iz razlogov sklepa izhaja, da sta toženca v maju 2011 izvedla gradbene posege na trasi pešpoti, ki je bila do posegov v posesti tožnice (po izpolnitvenih pomočnikih je skrbela za urejanje in vzdrževanje poti), da sta s takšnimi posegi tožnici onemogočila dotedanji način izvrševanja posesti trase poti (traso poti sta spremenila tako, da po isti poti ni več mogoče hoditi) in da sta zato dolžna na mestu, kjer je prej obstajala pešpot, vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred njunimi posegi. V izreku sklepa pa je tožencema naloženo, da s celotnega severovzhodnega dela parc. št. 810/2, k. o. X, odstranita vse (v izreku sklepa navedene) gradbene objekte ter izravnata in zatravita teren. Izrek sklepa je torej v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Bistvo posestne pravde je v začasnem varstvu zadnjega posestnega stanja, v katerega je bilo samovoljno oziroma protipravno poseženo (24. člen do 36. člen SPZ (2)). Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem (34. člen SPZ). Namen posestnega varstva je torej vzpostavitev in ohranitev takšnega posestnega stanja, kot je obstajalo pred motenjem.

7. Glede na navedeno se utemeljeno postavlja vprašanje, ali je odstranitev vseh gradbenih posegov na severovzhodnem delu parc. št. 810/2, k. o. X, potrebna za dosego namena varstva tožničine posesti. Interes, ki ga tožnica zasleduje v tej pravdi, je prost prehod in posest dela pešpoti, kjer sta tožnika izvedla sporna gradbena dela. Kot je bilo poudarjeno v razveljavitvenem sklepu z dne 4. 7. 2012, je treba presoditi, katera od izvedenih del dejansko onemogočajo oziroma ovirajo zatrjevan dotedanji način izvrševanja posesti na tem delu zemljišča. Le v tem delu oziroma za ta dela je tožbeni zahtevek v ugotovitvenem, restitucijskem in prepovednem delu utemeljen. Da bi vsa izvedena dela na severovzhodnem delu parc. št. 810/2, k. o. X, onemogočila tožnici dotedanji način izvrševanja posesti trase sporne pešpoti, pa iz razlogov sklepa ne izhaja.

8. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je pred motilnim ravnanjem pešpot na mestu, kjer sta toženca izvedla gradbena dela, obstajala in da je bila pot zaradi njunih del onemogočena. Ti temeljijo na skrbni in popolni dokazni oceni, v katero tudi pritožbene navedbe ne vnašajo nobenega dvoma. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija druge toženke. O obstoju pasivne legitimacije druge toženke sodišče ni sklepalo le na podlagi dejstva, da sta prvi toženec in druga toženka mož in žena, kot to zmotno navaja pritožba. Ker je ugotovilo, da je druga toženka za vsa dela vedela in je prvemu tožencu prepustila, da stvari uredi po svoje, je pravilno sklepalo, da je druga toženka soglašala z deli na zemljišču, ki ga s tožencem štejeta za svojega. Pritožbene navedbe, da so bila gradbena dela izvedena v skladu z gradbenimi predpisi in da sta toženca razpolagala z vsemi predpisanimi soglasji, na odločitev v zadevi nimajo vpliva. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženca za izvedbo spornih gradbenih posegov nista imela soglasja posestnika. Sodišče prve stopnje zato tudi ni storilo bistvene kršitev postopka, ker ni izvedlo dokaza z vpogledom v upravno odločbo, s katero sta toženca dokazovala, da je bila gradnja izvedena v skladu z gradbenimi predpisi.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek (tretja točka 365. člena ZPP), v katerem naj sodišče prve stopnje zgoraj navedeno pomanjkljivost odpravi. Sodišče prve stopnje naj se ob ponovnem odločanju opredeli tudi do ugovora tožencev, da je bila tožba vložena po izteku tridesetdnevnega roka iz 32. člena SPZ (pri katerem sta vztrajala tudi v postopku po razveljavitvi sklepa z dne 19. 1. 2012) in opravi celovito dokazno oceno v zvezi s vprašanjem, ali je toženka sporni del poti imela v posesti.

10. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve (3. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(2) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002).