Jedro

Če bi prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno, o podrejenem zahtevku sploh ne bi bilo smelo odločati (točka II izreka), saj bi moralo ugoditi že glavnemu zahtevku. O odločitvi o podrejenem zahtevku ni pravnega temelja. Zato je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu zgolj razveljavilo. O podrejenem zahtevku pa mu ni bilo več treba odločiti.

Pri pogodbi o delu je bistveni del podjemnikove obveznosti v tem, da opravi posel, naročnikove pa plačilo. Ta pravna ureditev je dispozitivna in jo stranki lahko po svoji volji spreminjata. Kot glavno obveznost, poleg obveznosti, opraviti posel, lahko dogovorita še kakšno drugo obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v: točki I izreka (glede primarnega tožbenega zahtevka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 52.373,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2011 naprej; točki II izreka razveljavi; točki III izreka spremeni tako, da se toženi stranki naloži povrnitev stroškov prvostopenjskega postopka v višini 1862,00 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe. V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.124,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo z plačilom zamudila, bo morala tožeči stranki povrniti še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala vrnitev zneska, ki ga je toženi stranki plačala za izdelavo oddaje „B. – oddaja o ljubiteljski umetnosti“.

2. Tožeča stranka je navajala, da je s toženo stranko 26. 9. 2011 sklenila pogodbo št. 3511-11-489057. Z njo se je zavezala plačati toženi stranki 52.373,75 EUR kot svoj prispevek, da bo tožena stranka izdelala oddajo o ljubiteljski umetnosti. Znesek je tožeča stranka plačala. Ker tožena stranka ni oddala zaključnega poročila pravočasno, naj bi tožeča stranka odstopila od pogodbe in zahtevala vrnitev tega zneska.

3. Tožena stranka je v prvostopenjskem postopku priznala, da zaključnega poročila ni podala pravočasno. Razlog naj bi bile likvidnostne težave.

4. Celotno dejansko stanje je bilo med strankama nesporno. Tožena stranka se je prijavila (A2) na Redni letni javni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v leti 2011 (A1) tožeče stranke in bila na njem izbrana z odločbo tožeče stranke z dne 13.9.2011 (A3). Pravdni stranki sta 26. 9. 2011 sklenili „Pogodbo št. 3511-11-489057 o financiranju in izvedbi projekta v letu 2011“ (A4). 26. 9. 2011 sta tožeča in tožena stranka sklenili „Pogodbo št. 3511-11-489057 o financiranju in izvedbi projekta v letu 2011“ (v nadaljevanju: Pogodba). S Pogodbo se je tožena stranka zavezala, da bo izdelala oddajo o ljubiteljski umetnosti B. (1. odstavek 1. člena Pogodbe). Tožeča stranka se je zavezala, da bo toženi stranki plačala 52.373,75 EUR, zavezala pa se je tudi k oddaji zaključnega vsebinskega in finančnega poročila najkasneje do 1. 2. 2011. 5. Tožeča stranka je toženi stranki 9.12.2011 nakazala 52.373,75 EUR.

6. Tožena stranka je z vlogo za podaljšanje roka za oddajo finančnega poročila z dne 17.1.2012 (A6) zaprosila za podaljšanje roka, ki ga je tožeča stranka odobrila konkludentno. Rok je podaljšala do 31. 3. 2012. Tožeča stranka je 2. 2. 2012 prejela le zaključno vsebinsko poročilo (A6), ne pa tudi zaključnega finančnega poročila.

7. Tudi v podaljšanem roku tožena stranka zaključnega finančnega poročila ni predložila, ponovno pa je poslala prošnjo za podaljšanje roka. Tej prošnji tožeča stranka ni ugodila. Tožeča stranka je toženo stranko s pismoma z dne 10.4.2012 in dne 18.4.2012 (A7 in A8) pozvala na predložitev zaključenega finančnega poročila. Tožena stranka je 16.4.2012 s pismom (A9) zaprosila za odobritev dodatnega roka. To je tožeča stranka zavrnila. 26. 4. 2012 je tožeča stranka odstopila od pogodbe in zahtevala vračilo sredstev s pismom z dne 26.4.2012 (A10).

8. Tožena stranka je oddala zaključno finančno poročilo 24.12.2012 (A11).

9. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala 52.373,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2011 naprej.

10. Na edinem naroku za glavno obravnavo je tožena stranka navedla, da je sklenila poenostavljeno prisilno poravnavo. Ni pa trdila, da se ta prisilna poravnava nanaša tudi na terjatev tožeče stranke. Tožeča stranka je nato na sami glavni obravnavi postavila še podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo 52.373,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2011 naprej pod pogoji prisilne poravnave.

11. Prvostopenjsko sodišče je glavni in podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka le neznatno kršila svoje pogodbene dolžnosti. Kot razlog za takšen pravni sklep je navedlo, da je tožena stranka oddala delno finančno poročilo. S končnim finančnim poročilom naj bi bila zgolj dokumentirana poraba ostalega denarja, ki ga toženi stranki tožeča stranka ni plačala. Tožena stranka je poleg tega v pismu z dne 18. 4. 2012 pojasnila, zakaj ne more predložiti zaključnega finančnega poročila.

12. Zoper takšno odločitev prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da tožena stranka ni izvršila svojih pogodbenih obveznosti v pogodbeno dogovorjenem obsegu, predvsem pa ne v roku, pri čemer naj bi bila pravočasna izpolnitev pogodbenih obveznosti v pogodbi določena kot bistvena (2. odstavek 3. člena Pogodbe). Pritožba navaja tudi, da pravočasna predložitev zaključnega poročila ni neznatna obveznost. Pravočasna oddaja popolnega zaključnega poročila naj bi bila nujna predpostavka za ugotavljanje upravičenosti dodelitve državne pomoči. Pritožba je še navedla, da naj bi tožena stranka izkazala upravičenost projekta le za 90.603,65 EUR v svojem zaključnem poročilu.

I. Pritožba zoper točko I izreka prvostopenjske sodbe

13. Pritožba zoper točko I izreka je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo na temelju 358. člena ZPP in je spremenilo točko I izreka prvostopenjske sodbe. Prvostopenjsko sodišče je namreč zmotno uporabilo materialno pravo.

14. Tožeča stranka je pravilno odstopila od Pogodbe. Pravni temelj za odstop od pogodbe je imela v 3. odstavku 7. člena Pogodbe.

15. Za odločitev v tej zadevi je bistvenega pomena besedilo Pogodbe. V 5. odstavku 5. člena Pogodbe se je tožena stranka zavezala, da bo najkasneje do 1. 2. 2012 tožeči stranki na originalnem obrazcu oddala zaključno vsebinsko in finančno poročilo o izvedenem projektu, vključno s prilogami. Te so bile naštete v 5. odstavku 5. člena Pogodbe. Tožena stranka je priznala, da zaključnega vsebinskega in finančnega poročila ni oddala niti do 1. 2. 2012, niti do 31. 3. 2012, torej do izteka podaljšanega roka.

16. V 1. odstavku 7. člena Pogodbe sta se stranki dogovorili, da bo lahko tožeča stranka izvrševala nadzor nad izvajanjem projekta. V 3. odstavku istega člena sta se stranki dogovorili še tole: „Sopogodbenika sta soglasna, da lahko financer v primeru kršitve sodelovalne dolžnosti izvajalca (kot v primeru molka, ko se zahteva od njega pojasnilo ali dokumentacija) ustavi izplačilo po tej pogodbi ali jo celo razveže in zahteva vrnitev že plačanih sredstev skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev dalje.“

17. Katere so glavne pogodbene obveznosti, določata pogodbeni stranki sami. S pogodbo se je tožena stranka zavezala izdelati oddajo o ljubiteljski umetnosti „B.“. Zavezala se je k opravi določenega posla, tožeča stranka pa k plačilu tega posla. Takšna pogodba je bila pogodba o delu (619. člen OZ). Pri pogodbi o delu je bistveni del podjemnikove obveznosti v tem, da opravi posel, naročnikove pa plačilo. Ta pravna ureditev je dispozitivna in jo stranki lahko po svoji volji spreminjata. Kot glavno obveznost, poleg obveznosti, opraviti posel, lahko dogovorita še kakšno drugo obveznost. Prav to sta storili v tej zadevi.

18. Tožeča in tožena stranka sta se v 5. odstavku 5. člena Pogodbe dogovorili, da je bistvena obveznost tožene stranke tudi v predložitvi zaključnega vsebinskega in finančnega poročila. Da si je tožeča stranka zares hotela zagotoviti nadzor nad porabo denarja, je dobro razvidno iz 1. odstavka 7. člena Pogodbe. Povsem v skladu z očitno namero tožeče stranke je bil 3. odstavek 7. člena Pogodbe, ki je jasno določal, da lahko tožeča stranka odstopi od pogodbe, če zahteva od tožene stranke pojasnilo ali listine, in jih ne prejme. Tako imenovana sodelovalna dolžnost tožene stranke je bila torej ena glavnih obveznosti tožene stranke; tako je bilo po volji obeh pogodbenih strank. Ker je bila tožeča stranka upravičena zahtevati zaključno vsebinsko in finančno poročilo, je torej opustitev predložitve poročila kljub zahtevi dajal tožeči stranki pravico do odstopa od pogodbe.

19. Tožeča stranka je s pismoma z dne 16. 4. in 18. 4 2012 zahtevala predložitev zaključnega vsebinskega in finančnega poročila. Tega ni prejela kljub dvema pozivoma, zato je pravno pravilno odstopila od pogodbe. Kršitev tožene stranke ni mogla biti neznatna kršitev, kljub temu, da je skoraj pravočasno predložila vsebinsko (in torej delno) poročilo, saj je bila predložitev popolnega poročila ena glavnih obveznosti tožene stranke. Glede tega nič ne spremeni, da je tožena stranka z vsebinskim poročilom delno zadostila svoji obveznosti in tudi ne, da je tožeči stranki pojasnila razloge za opustitev izvršitve te obveznosti. Pogodba namreč ni predvidevala, da bi bile likvidnostne težave tožene stranke takšen razlog, zaradi katerega tožeča stranka ne bi bila upravičena do odstopa od pogodbe.

Poleg tega pa je skrb za likvidnost tisto, kar je v izključni oblasti tožene, in ne tožeče stranke. Za kršitev pogodbenih obveznosti se ne more izgovarjati na svojo nelikvidnost. Pritožbeno sodišče tudi ne razume, na kaj opira prvostopenjska sodba svoje sklepanje, da je s končnim finančnim poročilom tožena stranka zgolj dokumentirala porabo ostalega denarja, ne le tistega, ki ji ga je nakazala tožeča stranka. Celo če bi bilo tako (pa ni), je tožena stranka kršila svojo glavno obveznost, kar je dalo tožeči stranki pravico do odstopa.

20. Z ostalimi pritožbenimi razlogi se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, ker to ni bilo potrebno.

21. Ker tožena stranka ni konkretno ugovarjala, da velja sklenjena poenostavljena prisilna poravnava tudi za terjatev tožeče stranke, je glavni tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

22. 3. odstavek 7. člena Pogodbe je jasno določil, da lahko tožeča stranka razveže pogodbo in zahteva vrnitev že plačanega denarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema denarja naprej. Ker je tožeča stranka plačala denar 9. 12. 2011, je njen zahtevek za plačilo obresti od 10. 12. 2011 naprej torej utemeljen.

II. Pritožba zoper točko II izreka prvostopenjske sodbe

23. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper celo prvostopenjsko sodbo, torej tudi zoper točko II izreka prvostopenjske sodbe.

24. Če bi bilo prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno, bi o podrejenem zahtevku sploh ne bi bilo smelo odločati (točka II izreka), saj bi bilo moralo ugoditi že glavnemu zahtevku. O odločitvi o podrejenem zahtevku ni pravnega temelja. Zato je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu zgolj razveljavilo. O podrejenem zahtevku pa mu ni bilo več treba odločiti (1. odstavek 354. člena, 1. odstavek 339. člena ZPP in 3. odstavek 182. člena ZPP).

III. Odločitev o stroških postopka

25. Ker je tožeča stranka v tej pravdi uspela v celoti, ji mora tožena stranka povrniti pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Povrniti mora tako stroške prvostopenjskega, kot tudi pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

26. Toženo stranko je v postopku zastopalo Državno pravobranilstvo RS. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov v skladu s tarifo o odvetniških storitvah (1. odstavek 16. člena ZDPra).

27. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 958,80 EUR kot nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT), 883,20 EUR kot nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT) in pa 20,00 EUR (tar. št. 6002). Skupaj je torej upravičena do povrnitve 1.862,00 EUR.

28. Tožena stranka je zahtevala povrnitev nagrade za pritožbeni postopek v višini 1.104,00 EUR (po tar. št. 3210 ZOdvT) in 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Upravičena je do obeh zneskov. Tožena stranka mora torej tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 1.124,00 EUR.

29. Eden in drugi znesek mora tožena stranka tožeči stranki poravnati v 15 dneh od prejema te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).