Jedro

Za sklepčnost tožbe, s katero upravnik zahteva povrnitev stroškov od lastnika posameznega dela, zadostuje, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med etažne lastnike, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine oziroma sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (vprašanje utemeljenosti zahtevka.

Pritožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so listine obsežne in nepregledne, in s tem očita nepravilno presojo pogojev za uporabo pooblastila sodišča, ki ga določa 4. in 5. odstavek 226. člena ZPP. S tem se sklicuje na obstoj relativne bistvene kršitve določb postopka, ta pa ni predmet pritožbenega preizkusa v postopku v sporu majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža za 134,69 EUR (na 170,17 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201881/2011 z dne 21. 12. 2011, tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 304,86 EUR.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu sodniku, saj je razpravljajoči že drugič zavrnil tožnikov tožbeni zahtevek, kar kaže na njegovo očitno pristranskost. Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj sodišče ni odločilo o predlaganem dokazu, in sicer o potrdilu/izjavi o poravnanih obveznostih. Sodišče je s tem, ko je presodilo, da tožnik ni pravočasno, to je v prvi pripravljalni vlogi, specificiral trditev v zvezi z vtoževanimi terjatvami in zavrnilo tožbeni zahtevek, napravilo bistveno kršitev postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Za pravdni postopek je bistveno, da nasprotna stranka prereka dejstva, toženec pa v ugovoru v izvršbi ni ugovarjal višini terjatve, ključu delitve obveznosti in dejanskemu plačilu računov dobaviteljev, temveč samo pasivni legitimaciji. Ker toženec ni podal ugovora glede ključa delitve stroškov, tožnik tega ni bil dolžan zatrjevati. Tožnik je glede na to zadostno utemeljil svoj zahtevek, saj je izrecno navedel verodostojne listine, katerih plačilo zahteva. Ker posamezne postavke iz njih niso vsaka zase verodostojna listina, jih tožnik ni bil dolžan opredeliti. Ugovor višine terjatve je toženec podal šele v svoji prvi pripravljalni vlogi, zato tožnik nanj ni mogel odgovoriti prej kot v svoji drugi pripravljalni vlogi, katere sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Zaključki sodišča so v nasprotju s trditveno podlago tožnika in s predloženimi listinami, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nasprotujejo vsebini listin. Obsežnost listinske dokumentacije pa ne more biti razlog, da je sodišče ne bi preučilo, saj je na podlagi 8. člena ZPP to dolžno opraviti. Poudarja, da si ključev delitve stroškov ni izmislil tožnik, temveč so materialnopravno določeni in bi jih sodišče moralo poznati. Sodišče je s tem kršilo 8. člen ZPP, ker ni upoštevalo Pravilnika o upravljanju, pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Prilaga sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2024/2014 z dne 9. 10. 2014, ki je iz enakih razlogov, kot jih uveljavlja tožnik v tej zadevi, razveljavilo odločitev sodišča. Razlogi sodbe so si v nasprotju – v 13. točki obrazložitve je sprejelo dokazni sklep, iz katerega je razvidno, da je sodišče prebralo vtoževane račune, delilnike stroškov in račune dobaviteljev (A7-A151), medtem ko je v 28. točki navedlo, da se skladno z določbo petega odstavka 226. člena ZPP navedeni dokazi štejejo za umaknjene, ker tožnik ni podal pisnega povzetka listin skladno s pozivom sodišča. Ne drži, da so listine nepregledne, saj so zložene in spete po sklopih, kot je tožnik pojasnil v vlogi z dne 1. 8. 2012. Sodišče ne pojasni, zakaj jih šteje za nepregledne. Zaradi napačne odločitve o glavnem zahtevku je napačno odločilo o stroških postopka, napačno je priznalo tudi strošek odgovora na pritožbo, saj ni potreben.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takšnem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V postopkih v sporu majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati dokaze v tožbi oziroma, če se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kot se je v tej zadevi, v prvi pripravljalni vlogi (v dopolnitvi tožbe), tožena stranka pa mora sklepčno ugovarjati v odgovoru na tožbo oziroma v tej zadevi najkasneje v njeni prvi pripravljalni vlogi (451. člen ZPP). Vsaka stranka lahko nato vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalni vlogi nasprotne stranke (452. člen ZPP). Stranki torej lahko navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze samo v prvih dveh vlogah (tožeča stranka v predlogu za izvršbo in prvi pripravljalni vlogi ter tožena stranka v ugovoru o izvršbi in v njeni prvi pripravljalni vlogi), kasneje pa le še odgovorita na navedbe nasprotne stranke. Poostreno načelo prekluzije se odraža v tem, da se trenutek, do katerega mora tožnik navesti dovolj dejstev za sklepčnost tožbe, kot tudi predložiti zadostne dokaze, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, praviloma združi v isti časovni točki, ki jo predstavlja vložitev prve pripravljalne vloge.

7. Ne drži pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do potrdil/izjav o dejanskem plačilu stroškov dobaviteljem (A154 - A175), ki jih je tožnik predlagal in predložil svoji drugi pripravljalni vlogi. Ni jih sicer navedlo v dokaznem sklepu skupaj z ostalimi dokazi, vendar se je do njih opredelilo v 22. točki obrazložitve, iz katere je razvidno, da jih je štelo za nepravočasne in zato neupoštevne. Smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

8. Za nasprotovanje razlogov izpodbijane sodbe vsebini listin, s čimer pritožba napačno meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne gre. Zanjo bi šlo v primeru, če bi sodišče napačno povzelo vsebino listine v spisu, brez da bi se vrednostno opredelilo do nje, vendar iz pritožbenih navedb to ne izhaja.

9. Pritrditi je tožniku, da je sodišče dolžno obravnavati dokazne listine, čeprav so te številne in obsežne, vendar mu ZPP daje možnost, da stranki naloži, da jih v bistvenem povzame. Pritožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so listine obsežne in nepregledne, in s tem očita nepravilno presojo pogojev za uporabo pooblastila sodišča, ki ga določa četrti in peti odstavek 226. člena ZPP. S tem se sklicuje na obstoj relativne bistvene kršitve določb postopka, ta pa, kot že prej navedeno, ni predmet pritožbenega preizkusa v postopku v sporu majhne vrednosti.

10. Nadalje je neutemeljen tudi tožnikov očitek o kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po primerjavi vsebine 13. in 28. točke obrazložitve se zdi, da si razlogi nasprotujejo, toda ob upoštevanju ostalih razlogov (23. - 26. točke obrazložitve) ni dvoma, da je sodišče štelo sporne dokaze za umaknjene. Njihova navedba v dokaznem sklepu predstavlja nedoslednost, ki ne vpliva na pravilnost odločitve.

11. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da za sklepčnost tožbe zadostuje, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med etažne lastnike, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine oziroma sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (vprašanje utemeljenosti zahtevka).(1)

12. Glede na to, da je tožnik šele v svoji drugi vlogi navajal ključe delitve posameznih stroškov upravljanja in vzdrževanja med etažne lastnike, je zaključiti, da je tožba (dopolnitev tožbe) nesklepčna. Za sklepčnost bi zadostovalo že (abstraktno) navajanje vrst stroškov, ki jih vtožuje in so vsebovani v priloženih razdelilnikih, ter ključev delitve za vsako od njih (dejanska poraba, bruto in neto površina posamezne enote, število posameznih enot, število uporabnikov). Ker tožnik ni podal navedb v tej smeri že v prvi pripravljalni vlogi, s sklicevanjem na razdelilnike glede na ustaljeno sodno prakso pa teh ne more nadomestiti, to utemeljuje materialnopravni zaključek o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Strinjati se je s pritožbenim stališčem, da so ključi delitve stroškov določeni v materialnem pravu in da sodišče mora poznati materialno pravo, vendar jih mora tožnik kljub temu uvesti v trditveno podlago, česar v konkretnem primeru ni storil. 13. Kot pravilno izpostavlja že pritožba, bi tožnik moral natančnejše obrazložiti izračun posameznih postavk stroškov glede na konkretni razdelilnik (kar bi imelo za posledico delitev vtoževane terjatve iz razdelilnika na posamezne postavke) šele v primeru, če bi toženec obrazloženo ugovarjal višini vtoževane terjatve glede posamezne vrste stroška v ugovoru v izvršbi ali v njegovi prvi pripravljalni vlogi, sicer se mu do tega ni bilo treba opredeliti.

14. Utemeljen pa je tožnikov pritožbeni očitek v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Res je, da odgovor toženca na tožnikovo pritožbo v prvotnem postopku ni bil potreben, zato se znesek stroškov iz II. točke izpodbijane sodbe, ki jih je tožnik dolžan povrniti tožencu, zniža za 134,69 EUR (prvi odstavek 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo, saj je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede glavne stvari pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov (353. člen ZPP). Uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne druge kršitve materialnega in kršitve procesnega prava nasprotno niso podani (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Ker je tožnik uspel le s pritožbo zoper odločitev o stroških, ni upravičen do povrnitve svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Vloženi odgovor na pritožbo v ponovljenem postopku ni bil potreben, saj ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato toženec ni upravičen do povračila stroškov v zvezi z njim (prvi odstavek 155. člena ZPP).

16. Ker gre za spor majhne vrednosti, je o pritožbi odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodbi VS RS III Ips 5/2012 in III Ips 13/2012 z dne 15. 4. 2014.