Jedro

Ker ni mogoče pogojno skleniti delovnega razmerja, nima pravnega učinka določilo v pogodbi o zaposlitvi, da se s tožnikom v primeru doseganja dobrih rezultatov dela sklene nova pogodba o zaposlitvi. Na tej podlagi ni mogoče šteti, da je po izteku časa, na katerega se je nanašala prva pogodba o zaposlitvi za določen čas, še vedno zaposlen pri toženi stranki.

Ker je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom kot poslovodnim delavcem zakonito sklenjena za določen čas trajanja mandata, te pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi ni mogoče šteti za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da tožniku dne 30. 4. 2006 pogodba o zaposlitvi ni prenehala, ampak mu delovno razmerje traja kot delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, zagotoviti delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2005 ter v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in obračunati plače in regres za dopust skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi in hkrati pogodbo o napotitvi delavca v tujino, torej da je šlo za detašma z nalogo kadrovske okrepitve v drugem pravne subjektu in da zato delovno razmerje lahko sklenejo za določen čas. Zakon je sicer določil, da je delavec lahko le začasno napoten v tujino, vendar pa je za trajanje delovnega razmerja predvideno splošno pravilo, da se sklepa za nedoločen čas. Tožnik ni bil zaposlen za čas dokončanja kakšnega projekta ali dela, ki bi ga opravljal v tujini. Sodišče je napačno tolmačilo vsebino 2. člena pogodbe o zaposlitvi, saj je omenjena določba pogoj za transformacijo delovnega razmerja in ne pogoj za sklenitev delovnega razmerja.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je dokazala, da je zaposlila tožečo stranko za določen čas zato, da se razširi krog kupcev in da se vzpostavi direktna vez s kupci brez posredovanja in vmesnega člena distributerja. Opozarja, da je tožeča stranka sklenila za isto časovno časovno obdobje delovno razmerje tako v BiH kot delovno razmerje v Republiki Sloveniji, pri tem pa je dejansko opravljala dela in naloge le na delovnem mestu v BiH. Meni tudi, da je nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča glede spremembe tožbenega zahtevka in navaja, da je tožeča stranka glede vložitve zahtevka za transformacijo delovnega razmerja prekludirana in je zato že iz tega razloga potrebno zavrniti njen zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbena navajanja pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu moralo presoditi zakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas glede na zahtevek tožnika po transformaciji delovnega razmerja iz razloga, ker naj bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnik je vložil tožbo na sodišče priporočeno po pošti dne 10. 5. 2006, pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena do dne 30. 4. 2006, tako je tožba vložena v roku določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR. Tožnik je že v tožbi trdil, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas in temu ustrezno tudi postavil tožbeni zahtevek. Zato so navajanja tožene stranke tekom postopka in v odgovoru na pritožbo o prekluziji neutemeljena.

Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in da bi moralo tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi materialnega prava ugoditi. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je bil tožnik s sklepom uprave in generalnega direktorja tožene stranke imenovan za direktorja prodaje PPM Tuzla za mandat od 16. 9. 2005 do 30. 4. 2006. Na podlagi navedenega sklepa o imenovanju direktorja prodaje PPM Tuzla je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za čas od 16. 9. 2005 do 30. 4. 2006, in sicer za opravljanje dela direktor prodaje PPM Tuzla. Navedeno pogodbo je tako potrebno presojati po določbi 52. člena ZDR, ki ureja pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tako je po navedeni določbi mogoče sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi za poslovodne osebe (5. alinea), za delo v času uvajanja novih programov, nove tehnologije in drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav (11. alinea) in za voljenje in imenovanje funkcionarjem oziroma druge delavce, ki so vezani na mandat (12. alinea). Tako je zmotno stališče tožnika, da je za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas pomembna le določba 211. člena ZDR, ki določa možnost sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delavce napotene na delo v tujino. V konkretnem primeru je bila s tožnikom zakonito sklenjena pogodbo o zaposlitvi za določen čas na podlagi sklepa o imenovanju direktorja prodaje PPM Tuzla za mandat do 30. 4. 2006. Tožnik je bil tako poslovni delavec in je bila z njim sklenjena pogodba o zaposlitvi za trajanje mandata, kar je skladno z določbo 52. člena ZDR. Zato je iz tega razloga pogodba o zaposlitvi za določen čas zakonita.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da določba 2. člena pogodbe o zaposlitvi, ki tožniku obljublja sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, v kolikor bo delavec dosegal rezultate dela v skladu s poslovnim načrtom PPM Tuzla, nima pravnega učinka, saj ZDR ne pozna pogojnega sklepanja delovnega razmerja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se delovno razmerje sklepa za določen ali nedoločen čas in vedno brezpogojno. Tako na podlagi navedene določbe tožnik ne more iztožiti sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec vedno krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, kot je določeno to v 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS 2/2004).