Jedro

Tožnici je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, na kateri sta bili zaslišani stranki in priča, vročen že po izpodbijani sodbi, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP. Vendar pa ta kršitev na pravilnost in zakonitost same odločitve ni vplivala. Tožnica je namreč imela ne glede na kasnejšo vročitev skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa, česar pa ni storila.

Delodajalec ima ob upoštevanju zakonske prepovedi diskriminacije pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (24. člen v zvezi s 6. členom ZDR-1).

Zaslišanje stranke je tudi dokaz (257. člen ZPP), ki je tako kot ostali dokazi podvržen dokazni presoji sodišča (8. člen ZPP). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje izpovedi direktorice ne bi smelo šteti kot verodostojne, ker je bila ta zaslišana kot stranka. Drugih razlogov, zakaj naj njena izpoved ne bi bila verodostojna, pa pritožba ne navaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.139,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, ker ji sodišče ni dostavilo prepisa pričanj oziroma ji ga je dostavilo kasneje, kot je izdalo sodbo. S tem ji je bila onemogočena pritožba. Njene izjave niso bile napisane v celoti. Nadalje sodišču prve stopnje očita napačno ugotovitev oziroma neugotovitev dejanskega stanja. Čeprav bi tožena stranka morala dokazati, da diskriminacije ni bilo, je sodišče to dejansko zahtevalo od tožnice. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je bila diskriminirana s tem, ko ji je bila kot starejši delavki onemogočena zaposlitev, čeprav je imela najboljše kompetence za to delovno mesto. O navedbah tožene stranke, da ni bilo diskriminacije, je pričala zgolj njena direktorica, ki pa ni bila dolžna pričati v svojo škodo, zato sodišče njenega pričanja ne bi smelo oceniti kot verodostojnega. Na sodišče ni bila dostavljena nobena listina, ki bi dokazovala njene navedbe. Dostavljena je bila le kopija neke pogodbe z več nepravilnostmi. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da ni bilo diskriminacije. Navedbe, da so izbrali kandidata z največ empatije, topline in komunikacijskih veščin ter da je poleg tožnice obstajala še ena kandidatka z opravljenim NPK, so ostale nedokazane. Nadalje navaja, da je zahtevala zaslišanje izbranega kandidata in vpogled v njegovo dokumentacijo. Meni, da je jasen dokaz diskriminacije že to, da ji pri toženi stranki niso omogočili vpogleda v dokumentacijo izbranega kandidata. Direktorica tožene stranke pa je izpovedala, da se je odločila za drugo kandidatko zaradi občutka, čeprav jo zavezujejo določila ZJU. Navedeno in to, da ni bil izbran najbolj ustrezen in usposobljen kandidat, kaže na diskriminacijo. Nadalje navaja, da tožena stranka ni dokazala, da je bila izbrana kandidatka le štiri leta mlajša, da je bilo res sedem kandidatov in da so bili z vsemi opravljeni razgovori. Ugovarja tudi stroškom postopka, ker niso bili nikjer specificirani, tako, da jih ni mogoče preveriti.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnica v pritožbi sicer pravilno navaja, da ji je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, na kateri sta bili zaslišani stranki in priča, vročen že po izpodbijani sodbi, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 125.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica je prepis zvočnega posnetka osebno prevzela na sodišču dne 1. 7. 2025, njenemu pooblaščencu pa je bil vročen 8. 7. 2025, medtem ko ji je bila izpodbijana sodba po pooblaščencu vročena že 24. 6. 2025. Vendar pa ta kršitev na pravilnost in zakonitost same odločitve ni vplivala (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zaradi navedenega tožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica je namreč imela ne glede na kasnejšo vročitev skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa, česar pa ni storila. Zato je s pritožbenimi navedbami o tem, da naj njene izjave ne bi bile napisane v celoti in da ne uporablja slenga ipd., prekludirana. Ker ni izkoristila možnosti ugovora, se na kršitev pravice do izjave ne more sklicevati. Tožnica pa v pritožbi tudi sicer ne konkretizira, zakaj naj bi ji bila zaradi kasnejše vročitve prepisa zvočnega posnetka onemogočena pritožba oziroma o čem se zaradi takšne zamudne vročitve ne bi mogla izreči ter v čem naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije na podlagi starosti v postopku izbire kandidata za prosto delovno mesto. Sodno varstvo neizbranega kandidata, kot je tožnica, je urejeno v petem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz te določbe jasno izhaja, da je sodno varstvo omejeno na prepoved diskriminacije in da neizbrani kandidat drugih nepravilnosti v postopku izbire ne more uveljavljati.

6.Upoštevaje navedeno niso bistvene pritožbene navedbe o tem, katera od kandidatk v izbirnem postopku je bila najbolj kvalificirana in katera je izpolnjevala formalne pogoje za zaposlitev ter kakšno pogodbo o zaposlitvi je tožena stranka sklenila z izbrano kandidatko (za določen ali za nedoločen čas, s poskusnim delom ali brez) kot tudi, ali je direktorica tožene stranke opravila razgovor z vsemi prijavljenimi kandidatkami,1 zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Delodajalec ima ob upoštevanju zakonske prepovedi diskriminacije pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (24. člen v zvezi s 6. členom ZDR-1), pri čemer vprašanje (ne)izpolnjevanja razpisnih pogojev za ta spor ni pomembno, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožničin dokazni predlog z zaslišanjem izbrane kandidatke in vpogledom v njeno dokumentacijo oziroma zaposlitveno mapo. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi tožnica s temi dokazi (ki jih tudi sicer ni ustrezno utemeljila) lahko dokazovala kvečjemu ustreznost in izpolnjevanje pogojev izbrane kandidatke, kar pa za ta spor, ki teče zaradi zatrjevane diskriminacije tožnice, ni odločilno. Iz teh razlogov je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na določila Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) glede postopka izbire kandidata (61. do 63. člen), ki za toženo stranko, ki je javni zavod, tudi sicer ne veljajo.

7.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je v obravnavanem primeru izbiro kandidata opravila direktorica tožene stranke, ki nekih posebnih formalnih kriterijev za izbiro ni imela, odločila se je na podlagi predstavljenih izkušenj v življenjepisu in opravljenih razgovorov, vodilo pri izbiri ji je bila empatija, toplina, čustvenost, komunikacijske veščine; razgovor je opravila tudi s tožnico, bila je med njenimi ožjimi kandidatkami. Glede na to, da je na koncu izbrala kandidatko, ki je bila od tožnice mlajša le štiri leta in je v letu izbire dopolnila 55 let, kar pomeni, da je bila že starejša delavka v smislu 197. člena ZDR-1,2 sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožničinim navedbam, da jo je tožena stranka pri izbiri zaposlitve diskriminirala zaradi njene starosti. Tožena stranka oziroma njena direktorica je bila tista, ki je (lahko) sprejela odločitev o tem, katero kandidatko bo izbrala, pri čemer je svojo odločitev tudi objektivno utemeljila in tožnice ni neenako obravnavala na podlagi osebne okoliščine. Tudi če je bila tožnica bolj kvalificirana od izbrane kandidatke, kot trdi v pritožbi, to še ne pomeni, da je bila diskriminirana zaradi starosti. Še toliko bolj ne, ker je bila tudi izbrana kandidatka starejša delavka.

8.Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da so izbrali le štiri leta mlajšo kandidatko od tožnice. Tožnica teh trditev tožene stranke niti ni prerekala, tudi sicer pa jih je tožena stranka dokazala z izpovedbo njene direktorice in z listino - razpredelnico prijavljenih kandidatk, iz katere izhaja, da je bila izbrana kandidatka rojena leta 1968 (priloga B11). Zaslišanje stranke je tudi dokaz (257. člen ZPP), ki je tako kot ostali dokazi podvržen dokazni presoji sodišča (8. člen ZPP). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje izpovedi direktorice ne bi smelo šteti kot verodostojne, ker je bila ta zaslišana kot stranka. Drugih razlogov, zakaj naj njena izpoved ne bi bila verodostojna, pa pritožba ne navaja. Kot rečeno, pa je izpoved direktorice skladna tudi z listinskimi dokazi, ki jih je v spis vložila tožena stranka, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni predložila nobenih listinskih dokazov in da ni dokazala, da ni prišlo do diskriminacije tožnice.

9.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni mogoče preveriti odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v 26. in 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo stroškovno odločitev in tako specificirano navedlo vse stroške postopka, ki jih je priznalo toženi stranki.

10.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------

1

S tožnico ga je nesporno opravila.

2

Ta določa, da delavci, starejši od 55 let, uživajo posebno varstvo.

Zveza: