Jedro

Iz sklepa o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov je razvidno, da je bilo odločeno, da se pri tožeči stranki opravi prisilna izterjava dolga iz osebnih prejemkov in sicer z rubežem 1/3 dolžniku pripadajočih osebnih prejemkov do višine skupnega dolžnikovega dolga. Dolg se je torej postopoma rubil in dolg, ki je bil izterjan pred 1. 1. 2003, je bil po presoji sodišča izterjan zakonito na podlagi izvršilnega naslova in sklepa o prisilni izterjavi dolga in v obdobju, ko pravica do prisilne izterjave dolga še ni zastarala. S tem, ko je prvostopenjski organ razveljavil opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave dolga, še ne pomeni, da je s tem tožeča stranka pridobila pravico do vračila že zarubljenih sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za vračilo zarubljenih denarnih sredstev, in sicer iz leta 2001 – štirih plač v skupni višini 1.090,38 EUR, iz leta 2002 – štirih plač v skupni višini 1.372,71 EUR in iz leta 2001 iz naslova vračila dohodnine za leto 2002 v znesku 98,32 EUR, vse skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je dne 28. 2. 2003 izdal sklep št. 47422-1/2002-10-931-14/68, s katerim je postopek prisilne izterjave dolga pravne osebe A. d.o.o., uveden zoper zavezanko – tožečo stranko, s sklepom o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov št. 74422-1/2002-10-931-14/68 z dne 26. 3. 2002, ustavil ter opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave dolga razveljavil. Pred tem je davčni organ z odločbo št. 47030-8/2003-26-93-14/56 z dne 26. 2. 2003, po uradni dolžnosti ugotovil zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga. V času izdaje odločbe z dne 26. 2. 2003 in sklepa z dne 28. 2. 2003 je bil v veljavi Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 – 97/01, v nadaljevanju ZDavP), ki je v 47. členu določal, da davčni organ s sklepom ustavi postopek prisilne izterjave po uradni dolžnosti, če je pravica do izterjave dolga zastarala. Davčni organ s sklepom o ustavitvi prisilne izterjave odpravi oziroma razveljavi vsa opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave.

2. Zastaranje določa 96. in 97. člen ZDavP in na tej podlagi je davčni organ izdal odločbo z dne 26. 2. 2003, s katero je po uradni dolžnosti ugotovil zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga iz naslova davka od prometa blaga in storitev. Ta dolg se šteje za neizterljivega in je bil odpisan z valuto na dan 1. 1. 2003 (dan, ko je nastopilo absolutno zastaranje izterjave davčnega dolga). Po določbi 47. člena ZDavP je davčni organ dne 28. 2. 2003 izdal sklep, s katerim je postopek prisilne izterjave dolga, ki je bil uveden s sklepom z dne 26. 3. 2002 ustavil in odločil, da se opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave dolga razveljavijo. Gre torej za učinek razveljavitve ex nunc (za naprej oziroma od razveljavitve dalje), v konkretnem primeru od 1. 1. 2003. To pomeni, da se od trenutka razveljavitve dalje opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave dolga razveljavijo, ostanejo pa v veljavi vsa opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave dolga, ki so nastala in učinkovala do trenutka razveljavitve. Ta so bila namreč opravljena na podlagi veljavnih sklepov in v skladu z veljavno zakonodajo, vsa denarna sredstva so bila izterjana utemeljeno. Tudi po določbi 55. člena ZDavP se razveljavitev nanaša zgolj na rubež in nalog za izplačilo, ki sta bila morebiti opravljena po trenutku razveljavitve, torej po 1. 1. 2003, ne pa na rubež in nalog za izplačilo, ki so bili opravljeni pred razveljavitvijo sklepa. Prvostopenjski organ je tudi mnenja, da tožeča stranka napačno razume sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1057/2004 z dne 11. 6. 2009, saj iz tega sklepa ni mogoče zaključiti, kot to navaja tožeča stranka, da je z razveljavitvijo doslej opravljenih dejanj v postopku prisilne izterjave, zavezanec upravičen do povrnitve neutemeljeno izterjanih denarnih zneskov na podlagi rubeža plače. V tem sklepu je zgolj ugotovljeno, da je bil postopek prisilne izterjave zoper zavezanca zaradi nastopa absolutnega zastaralnega roka ustavljen in da so bila razveljavljena vsa dejanja, opravljena v postopku prisilne izterjave. To pa pomeni, da je Vrhovno sodišče RS zgolj ugotovilo, da zavezanec nima več pravnega interesa za vložitev pritožbe in je njegovo pritožbo s sklepom zavrglo. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe še dodaja, da denarna sredstva od tožnice niso bila izterjana neutemeljeno. Davčni organ je s sklepom z dne 28. 2. 2003 razveljavil opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave dolga, ki so bila izvršena po nastopu absolutnega zastaralnega roka (to je od 1. 1. 2003), ne pa tistih, ki so nastopila pred tem. Kot je razvidno iz zahteve z dne 13. 7. 2009, pa davčni organ od tožeče stranke po nastopu absolutnega zastaralnega roka oziroma od trenutka razveljavitve sklepa o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov ni izterjal ničesar več. Tožnica namreč zahteva vrnitev izterjanih sredstev iz leta 2001 in leta 2002, ko absolutno zastaranje še ni nastopilo in ko so bila vsa opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe izvršena zakonito.

3. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno in se pri tem sklicevala na razloge prvostopenjskega organa.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Tožeča stranka se strinja z razlogovanjem tožene stranke v izpodbijanih odločbah, da učinki razveljavitve veljajo za naprej (ex nunc), vendar tožena stranka pri svoji odločitvi spregleda popolnoma jasno odločitev prvostopenjskega davčnega urada v sklepu z dne 28. 2. 2003, ki je že opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave dolga, to pa so bili posamezni rubeži plače tožnice, razveljavil. To pomeni, da so vsi ti rubeži razveljavljeni in da je treba vzpostaviti stanje, kot da teh rubežev ne bi bilo. Zato je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti zarubljena denarna sredstva s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšno stališče posredno izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, ki ga je tožeča stranka navajala že v zahtevi. Sodišču tudi predlaga, da v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, saj gre v obravnavanem primeru predvsem za pravno vprašanje in v tožbi navaja zneske, ki so bili tožnici odtegnjeni. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zahtevku tožnice po vrnitvi zarubljenih denarnih sredstev v postopku davčne izterjave ugodi in se toženi stranki naloži, da tožnici plača na račun neutemeljeno izterjanega davčnega dolga skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi znesek 5.122,82 EUR v roku 15 dni po prejemu prvostopenjske sodbe pod izvršbo oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v vsakem primeru naj naloži plačilo stroškov toženi stranki.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in odločbe tožene stranke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za vračilo zarubljenih denarnih sredstev. Denarna sredstva so bila zarubljena na podlagi sklepa o prisilni izterjavi dolga v letih 2001 in 2002. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti ugotovil zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga iz naslova davka od prometa blaga in storitev z dnem 1. 1. 2003. Ob takšni situaciji je torej prvostopenjski organ utemeljeno in zakonito tožeči stranki rubil dolgovana sredstva do 1. 1. 2003, po tem datumu pa seveda nič več, saj je pravica do izterjave davčnega dolga zastarala.

8. Nima prav tožeča stranka, ko meni, da bi ji morala biti zarubljena sredstva povrnjena zaradi nastopa zastaranja. Zastaranje je res da nastopilo, vendar pa kot je bilo že navedeno, do nastopa zastaranja je prvostopenjski organ sredstva lahko rubil na podlagi sklepa o prisilni izterjavi dolga. Iz sklepa o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov št. 47422-1/2002-10-931-14/68 z dne 20. 3. 2002 je razvidno, da je bilo odločeno, da se pri tožeči stranki opravi prisilna izterjava dolga iz osebnih prejemkov in sicer z rubežem 1/3 dolžniku pripadajočih osebnih prejemkov do višine skupnega dolžnikovega dolga. Dolg se je torej postopoma rubil in dolg, ki je bil izterjan pred 1. 1. 2003, je bil po presoji sodišča izterjan zakonito na podlagi izvršilnega naslova in sklepa o prisilni izterjavi dolga in v obdobju, ko pravica do prisilne izterjave dolga še ni zastarala. S tem, ko je prvostopenjski organ razveljavil opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave dolga (sklep št. 47422-1/2002-10-931-14/68 z dne 28. 2. 2003, s katerim je bil tudi ustavljen postopek prisilne izterjave), še ne pomeni, da je s tem tožeča stranka pridobila pravico do vračila že zarubljenih sredstev. Kot je pojasnil že prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, se je na ta način razveljavil (nadaljnji) rubež iz osebnega prejemka in nalog izplačevalcu, da del osebnega prejemka plačuje na ustrezen račun. V zvezi s stališčem zavzetim v sklepu Vrhovnega sodišča RS, ki ga tožeča stranka navaja tudi v tožbi, je razumevanje tega stališča pojasnil že prvostopenjski organ. Šlo je za vprašanje pravnega interesa za vložitev pritožbe, ki pa ni sporno vprašanje v konkretnem upravnem sporu.

9. Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 10. Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.