Jedro

Če je zakonska zveza že tako globoko in trajno omajana, da je ni več mogoče rešiti, jo je treba razvezati, ne glede na odgovornost za nevzdržnost in tudi tedaj, če samo eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske skupnosti, drugi zakonec pa se temu upira in želi zakonsko zvezo ohraniti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sodba in sklep z dne 16.12.1998 ter sklep z dne 16.3.1999 sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama ter mladoletna otroka T. G. in A. G. dodelilo v varstvo in vzgojo materi toženki M. G. Odločilo je, da je tožnik dolžan plačevati toženki preživnino za hčerki in sicer za čas od 1.9. do 30.11.1998 za T. mesečno 6.000,00 SIT in za A. mesečno 8.000,00 SIT, za obdobje od 1.12.1998 dalje pa je določilo mesečno preživnino za T. v višini 20.000,00 SIT, za A. pa 22.000,00 SIT, skupaj za obe 42.000,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji preživninski zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in sklenilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka ter zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe. S kasnejšim sklepom z dne 16.3.1999 je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje prvostopno sodišče zavrglo.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper obe odločbi. V pritožbi zoper sodbo in sklep zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ji je bilo onemogočeno sodelovanje na naroku za glavno obravnavo dne 16.12.1998. Sodišče ni upoštevalo pisnega zdravniškega potrdila, ki je opravičevalo toženo stranko zaradi odsotnosti na tem naroku, pri tem pa je bilo substitutu toženkine pooblaščenke zagotovljeno, da bo zdravniško potrdilo upoštevano, odsotnost toženke opravičena in narok preložen.

Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da subjektivnih razlogov za razvezo ni. Toženka meni, da je njena zakonska zveza takšna, kot je pač zakonska zveza večine več kot 10 let poročenih zakoncev in da družinsko življenje poteka tako, kot v povprečju pri vseh slovenskih družinah. Očitno je do takšnega mnenja prišlo tudi sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, čeprav iz njega potegne napačen zaključek. Zakonska zveza, v kateri imata partnerja zgolj ločene spalnice in še vedno intimne odnose, skupno gospodinjstvo, družina skupno preživlja dopust oz. počitnice, hodi na nedeljske izlete in nenazadnje skupaj pričaka Novo leto, kot sta pravdni stranki to storili skupaj z otrokoma za silvestrovo 1998/99, nikakor ne more biti mrtva in za nobenega od zakoncev nevzdržna.

Sodišče bi moralo tožbo tožeče stranke že zdavnaj zavrniti, saj mora tožnik dokazati utemeljenost tožbenega zahtevka tudi v postopku za razvezo zakonske zveze, kar pa tožniku očitno v tem postopku ni uspelo. Toženka ima rada tožnika in mu zaupa ter ga spoštuje, kar je pokazala in dokazala s tem, da kljub občutljivosti in dolgotrajnosti postopka ni o njem nikoli rekla žal besede. Da družina kljub temu opravlja svojo osnovno nalogo, se kaže tudi v tem, da si hčerki pravdnih strank še vedno želita živeti z obema staršema. Toženka sicer soglaša z odločitvijo sodišča, da se hčerki dodelita njej v varstvo in vzgojo, čeprav meni, da bi bilo zanju še vedno bolje, če bi živeli v popolni družini. Tožena stranka se tudi ne more strinjati z dosojeno preživnino. Tožnik k preživljanju hčera vse od junija 1998 ni prispeval ničesar, že do takrat je toženka vso družino preživljala zgolj s svojo plačo. Tožnik je kril le obratovalne stroške za bivanje v hiši, vendar ti v povprečju ne znašajo 40.000,00 SIT na mesec.

Stroški prehrane celotne družine znašajo 75.920,00 SIT za mesec junij 1998, kar je tožena stranka detajlno obrazložila in dokumentirala.

Sodišče je kar pavšalno ugotovilo, da je ta strošek za prehrano štiričlanske družine previsok in da znaša le 50.000,00 SIT. V zvezi s potrebami deklic toženka sploh ni bila zaslišana. Ni razumljivo, zakaj je sodišče izračunani mesečni znesek, ki naj bi ga plačeval tožnik, zaokrožilo navzdol, prav tako ni razumljivo, zakaj sodišče prizna višji strošek za preživljanje hčerke A., kot pa T. Sodišče ni upoštevalo izdatkov za izvenšolske dejavnosti in krožke, ki jih obiskujeta obe dekleti. Toženka se ne more strinjati s tem, da je v denarju dolžna prispevati k preživljanju obeh mladoletnih hčera enak znesek kot tožnik, saj je vsa skrb in vzgoja za obe hčerki na njej. Ob ugotavljanju dohodkov pravdnih strank je sodišče popolnoma zmotno toženkinim dohodkom prištelo tudi stroške za prevoz in prehrano, saj ti stroški predstavljajo nadomestilo za izdatke in torej ne morejo biti prišteti k osebnim dohodkom. Ne drži, da bi bila preživnina za čas od 1.6.1997 do 31.8.1998 plačana. Listine oziroma kopije računov, ki jih je predložil tožnik, tega ne dokazujejo, toženka pa ni imela možnosti odgovoriti nanje. Sodišče je popolnoma spregledalo, da toženka ves čas prehranjuje tudi tožnika, pa se ta njen prispevek k preživljanju družine ne upošteva nikjer. Glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, toženka ne soglaša z obrazložitvijo sodišča, saj je jasno povedala, da njen osebni dohodek ne zadošča za kritje celotne družine, kar se prehrane tiče in glede stroškov za hčeri, temveč sproti dodaja od svojega posebnega premoženja. Kljub temu sodišče ni naložilo tožniku, da kot oče prispeva k stroškom preživljanja otrok, kar je gotovo v interesu obeh mladostnic. Izgovor sodišča ne more biti v tem, da otrokom nič ne manjka, saj mati z velikim trudom in odrekanjem poskrbi za to.

V pritožbi proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, toženka zatrjuje pritožbene razloge absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. istega člena. Navaja, da prvostopno sodišče njenega zdravniškega opravičila za izostanek na obravnavi dne 16.12.1998 ni upoštevalo in je opravilo obravnavo v njeni nenavzočnosti, s čemer ji ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Ko pa je sodišče ugotovilo, da v toženkinem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni najti opravičljivega razloga iz 1. odst. 117. člena ZPP, pa je napačno uporabilo navedeno zakonsko določbo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje so po določbi 1. odst. 117. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) ne samo, da je stranka zamudila rok ali narok iz opravičenega razloga ter da je predlagala vrnitev v prejšnje stanje v predvidenem roku, pač pa tudi, da zaradi zamude ne more več opraviti določenega procesnega dejanja in da so zaradi tega nastale zanjo škodljive posledice. Če pa stranka z zamudo naroka ali roka ne izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje, potem nima pravnega interesa, da zahteva vrnitev v prejšnje stanje. Toženki je bilo na predzadnjem naroku za glavno obravnavo naročeno, da v roku 15 dni izdela kopije listin (računov za izdatke za oba otroka za čas od 1.6.1998 dalje), kot to določa 1. odst. 107. člena ZPP/77. Na glavno obravnavo dne 16.12.1998 toženka ni bila vabljena z vabilom za zaslišanje, kar je razumljivo, saj je bila doslej toženka že zaslišana na treh narokih za glavno obravnavo.

Kljub predloženemu zdravniškemu potrdilu za toženko z dne 14.12.1998, ki vsebuje le podatek o bolniškem staležu od 14.12.1998 dalje, ne pa tudi osnovnih anamnestičnih podatkov in podatkov o rezultatu zdravniškega pregleda ter mnenja v zvezi z namenom uporabe tega zdravniškega potrdila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni ugodilo predlogu tožene stranke za preložitev glavne obravnave dne 16.12.1998. Te bi se lahko udeležila pooblaščenka toženke, ki za svojo odsotnost ni navedla opravičljivih razlogov. Ker možnost obravnavanja pred sodiščem toženi stranki ni bila odvzeta, so očitki tožene stranke o kršitvi določbe 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77 v pritožbah proti obema odločbama brez podlage. Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje ugotavlja neupravičenost razloga za zamudo naroka, je sama odločitev o zavrženju predloga glede na gornje razloge pravilna in v skladu z določbama členov 117/1 in 121 ZPP/77. Odločitev o razvezi zakonske zveze ter določitvi preživnine, ki jo toženka izpodbija s pritožbo proti sodbi in sklepu, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna, in jo je prvostopno sodišče natančno, logično in razumljivo obrazložilo. Očitna strojepisna napaka pri zapisu besede, na katero se sklicuje pritožba, nikakor ne pomeni, da je sodba v tem delu nerazumljiva. Enako velja glede omembe subjektivnih razlogov za razvezo pri odločanju sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov, ki jih nikakor ni mogoče razlagati na način, kot v pritožbi, češ da sodišče sploh ni ugotovilo razveznega razloga. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v določbi 65. člena pozna samo en razvezni razlog, to je nevzdržnost zakonske zveze. Če je zakonska zveza že tako globoko in trajno omajana, da je ni več mogoče rešiti, jo je treba razvezati, ne glede na odgovornost za nevzdržnost in tudi tedaj, če samo eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske skupnosti, drugi zakonec pa se temu upira in želi zakonsko zvezo ohraniti. Obstoj tega razveznega razloga je prvostopno sodišče prepričljivo opisalo v razlogih sodbe, kar bi bilo odveč ponavljati, saj pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša. Pri določitvi višine preživnine za mladoletna otroka pravdnih strank, je bilo sodišče dolžno ugotoviti v skladu z določbo 79. člena ZZZDR potrebe otrok in premoženjske zmožnosti njunih staršev, nato pa breme preživljanja razdeliti med pravdni stranki glede na njune zmožnosti.

Tudi odločitev prvostopnega sodišča o višini preživnine temelji na obsežnem in natančnem dokaznem postopku, v katerem sta bili pravdni stranki zaslišani, opravljene so bile poizvedbe o višini njunih dohodkov ter pregledane listine, ki sta jih v spis vložili pravdni stranki. Pri tem ni mogoče prezreti natančne evidence o kritju stroškov za oba otroka in skupnih stroškov gospodinjstva, ki jo je v spis vložil tožnik, na podlagi te evidence pa sta si stranki tekom postopka delili stroške, kot izhaja tudi iz izpovedi toženke. Ta je bila glede stroškov za preživljanje obeh mladoletnih hčera dvakrat zaslišana in sicer na glavni obravnavi dne 8.6.1998 in dne 9.9.1998, zato pritožba neutemeljeno navaja, da toženka v zvezi s potrebami deklic sploh ni bila zaslišana. Iz obrazložitve pritožbe nadalje izhaja, da toženka očita sodišču pomanjkanje razlogov o bistvenih okoliščinah za odločitev o višini preživnine za oba otroka. Tudi pritožbeno sodišče meni, da zahtevek za višjo preživnino ni utemeljen, saj je prvostopno sodišče pravilno presodilo in obrazložilo, koliko znašajo povprečni mesečni stroški za preživljanje otrok, vključno s stroškom za prehrano, ki je ocenjen v primernem znesku ter zakaj je prisojen višji znesek za preživljanje A. in zakaj šteje, da je tožnik do 31.8.1998 preživnino za hčerki že poravnal, za obdobje do 1.12.1998 pa le deloma. Zaokroževanje zneska preživnine navzdol zaradi poenostavitve, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča. K temu je dodati, da je bila toženka pri dokazovanju svojih trditev dokaj pasivna, saj ni vložila v spis kopije listin (računov) za nasprotno stranko, kot to določa 1. odst. 107. člena ZPP/77, zato prvostopno sodišče teh pač ni moglo upoštevati. Ker toženka prejema za oba otroka otroški dodatek mesečno skupaj 11.854,00 SIT, dohodki pravdnih strank in s tem njuna zmožnost prispevati k preživljanju otrok pa so približno enaki (toženkina plača približno 95.000,00 SIT, tožnikovi prihodki pa približno 90.000,00 SIT mesečno), je sodišče prve stopnje tudi pravilno porazdelilo breme preživljanja med oba starša enako.

V skladu z določbo 73. člena ZZZDR se lahko med postopkom za razvezo zakonske zveze začasno uredi vprašanje, pri kom naj bodo skupni mladoletni otroci in kako je s preživljanjem otrok. Začasno odredbo se izda v primerih, ko to zahtevajo koristi otrok. Tako kot v predlogu za izdajo začasne odredbe, tudi v pritožbi toženka ne izkazuje razlogov za takšen začasni ukrep, zato je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga pravilna.

V okviru določbe 365. člena ZPP/77 pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 354. člena istega zakona, sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter materialno pravo pravilno uporabilo. Neutemeljeni pritožbi toženke je zato potrebno zavrniti in izpodbijani odločbi potrditi (368. člen ZPP/77).