Jedro

Toženka je v odgovoru na tožbo priznala, da se je tožnik po zapustitvi vrnil v Azilni dom pred iztekom treh dni (od zapustitve), kar pomeni, da toženka ni pravilno uporabila navedene določbe ZMZ-1, zaradi česar je bilo treba izpodbijani akt odpraviti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-790/2019/4 (1312-13) z dne 24. 4. 2019 odpravi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka ustavila postopek mednarodne zaščite. V obrazložitvi navaja, da je tako ravnala, saj naj bi iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito izhajalo, da je tožnik 13. 4. 2019 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v roku treh dni od zapustitve, prav tako pa do dneva izdaje sklepa ni ničesar sporočil, kot tudi ne oseba, ki ga zastopa v postopku. Toženka se sklicuje na 2. alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in šesti odstavek 49. člena ZMZ-1. 2. Zoper navedeni sklep vlaga tožnik tožbo in uveljavlja tožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se od podaje prošnje za mednarodno zaščito 8. 4. 2019 ves čas tudi nahaja v azilnem domu, kjer je nastanjen. Za kratek čas je sicer odšel iz azilnega doma (kar je dopustno), vendar se je vanj tudi vrnil, zato ne drži, da bi tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v treh dneh ne vrnil. Glede na to dvomi, da naj bi bilo iz uradnih evidenc razvidno, da naj bi 13. 4. 2019 samovoljno zapustil azilni dom in se v dom v treh dneh ni vrnil. Toženka je zato preuranjeno in s tem nezakonito odločila, da se postopek za priznanje mednarodne zaščite tožnika ustavi. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik 13. 4. 2019 sicer samovoljno zapustil azilni dom, vendar se je vanj vrnil v roku 3 dni, s tem ni bil izpolnjen kriterij iz 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je ustavila postopek o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

6. Ministrstvo na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

7. Toženka je v odgovoru na tožbo priznala, da se je tožnik po zapustitvi vrnil v Azilni dom pred iztekom treh dni (od zapustitve). Navedenega dejstva toženki zato ni treba dokazovati, zaradi česar sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem tožnika, vpogledom v uradne evidence toženke in v druge listine (npr. seznam varnostne službe Azilnega doma o prisotnih prosilcih) ter po potrebi z zaslišanjem osebe Azilnega doma, ki bi njegovo prisotnost v Azilnem domu potrdila (prim. s prvim in drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). To pomeni, da toženka ni pravilno uporabila navedene določbe ZMZ-1, zaradi česar je bilo treba izpodbijani akt odpraviti (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

8. Sodišče je v konkretni zadevi odločilo brez glavne obravnave, skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je glede na navedeno že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.