Jedro

Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zato njena trditvena podlaga obsega le tisto, kar je v njej izrecno navedeno. Sklicevanja na vsebino prilog tožbe oziroma upravnega spisa kot na del tožbenih navedb zato sodišče načeloma ne more upoštevati, saj so priložene listine lahko le dokazi za izkazovanje strankinih navedb, ne pa del teh navedb.

Na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v tam izrecno naštetih primerih, med katere obravnavani objekt (po navedbah tožeče stranke lesen nadstrešek) očitno ne spada.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Agencija RS za okolje je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo vodnega soglasja za že obstoječi leseni nadstrešek, zgrajen delno na vodnem zemljišču parc. št. 3181/4 k.o. ... in delno na priobalnem zemljišču Prapreškega potoka parc. št. 1787/2 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je bil nadstrešek zgrajen v nasprotju s 37. in 150. členom Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 in nadaljnji, dalje ZV-1), pred posegom pa ni bilo pridobljeno vodno soglasje.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da fotografija obravnavanega objekta, ki je del dokumentacije v upravnem spisu, izkazuje, da je ta objekt z eno stranico oprt na betonski oporni zid, zgrajen na vodnem zemljišču, objekt sam pa je zgrajen na priobalnem zemljišču, ki sega pri vodotokih drugega reda, kamor sodi Prapreški potok, 5 m od meje vodnega zemljišča. ZV-1 prepoveduje posege v prostor na vodnem in priobalnem zemljišču, razen glede izčrpno naštetih izjem. Obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med te izjeme, zato je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Obrazložitev njegove odločbe sicer ni vsebovala vseh sestavin, predpisanih z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP) vendar je bilo mogoče na podlagi listin v spisu odločiti o vloženi zahtevi, zato je drugostopenjski organ razloge za zavrnitev izdaje zahtevanega vodnega soglasja navedel v svoji odločbi in pritožbo zavrnil na podlagi 3. odstavka 248. člena ZUP.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da vztraja pri vseh razlogih, navedenih v pritožbi zoper prvostopenjsko upravno odločbo. Še posebej meni, da pred izdajo odločbe ni bilo ugotovljeno dejansko stanje, zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek oziroma podrejeno, naj samo odloči o zahtevi za izdajo vodnega soglasja.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma opozarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zato njena trditvena podlaga obsega le tisto, kar je v njej izrecno navedeno. Sklicevanja na vsebino prilog tožbe oziroma upravnega spisa kot na del tožbenih navedb zato sodišče načeloma ne more upoštevati, saj so priložene listine lahko le dokazi za izkazovanje strankinih navedb, ne pa del teh navedb. Tudi sicer, ne glede na pomanjkljivo navedene tožbene razloge, sodišče v celoti sprejema obrazložitev tožene stranke, kot izhaja iz drugostopenjskega upravnega akta, zato mu po določbi 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ni treba ponovno navajati razlogov za odločitev. Ker pa tožeča stranka očitno dvomi v pravilnost odločitve tožene stranke, sodišče glede vprašanja, ki je predstavljalo bistvo spora že v upravnem postopku in ki ga je tožeča stranka v tožbi vsaj nakazala, razlogom tožene stranke vendarle dodaja še naslednje: Po določbi 5. odstavka 1. člena ZV-1 se v zemljiško knjigo vpiše le status naravnega javnega dobra na vodnem zemljišču, po 2. odstavku 12. člena istega zakona pa se v zemljiški kataster vnese meja vodnega zemljišča. Status celinske vode (med drugim potokov – 10. člen ZV-1) kot naravnega javnega dobra, ki ga določa 1. odstavek 15. člena ZV-1, torej ni vzpostavljen šele z vpisom elementov vodnega zemljišča v omenjeni evidenci. Prapreški potok, ki je po podatkih upravnega spisa površinska voda 2. reda (kar med strankama ni sporno), torej kot naravno vodno javno dobro uživa pravno varstvo po ZV-1 ne glede na to, ali in kako so meje njegovega vodnega zemljišča vnesene v kataster.

Po določbi 1. odstavka 37. člena ZV-1 na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v tam izrecno naštetih primerih, med katere obravnavani objekt (po navedbah tožeče stranke lesen nadstrešek) očitno ne spada. Po 2. odstavku 11. člena ZV-1 je vodno zemljišče tekočih voda osnovna struga, vključno z bregom, do izrazite geomorfološke spremembe, po 2. odstavku 14. člena ZV-1 pa zunanja meja priobalnih zemljišč sega pri vodah 2. reda 5 m od meje vodnega zemljišča. Drugostopenjski upravni organ se pri svoji ugotovitvi, da je obravnavani objekt zgrajen deloma na vodnem, deloma pa na priobalnem zemljišču, opira na listine v spisu, posebej na fotografijo tega objekta. Sodišče ugotavlja, da sta v spisu sicer dve fotografiji, ki pa imata enako vsebino, eno od njiju pa je predložila tožeča stranka. Tudi po presoji sodišča iz te fotografije nedvoumno izhaja, da stoji obravnavani objekt deloma na vodnem, deloma pa na priobalnem zemljišču, tožeča stranka pa ne navaja nobenih razlogov, na katere bi bilo mogoče opreti sklepanje, da je takšna ugotovitev drugostopenjskega upravnega organa napačna. Sodišče dodaja še, da je to, da je objekt zgrajen znotraj petmetrskega priobalnega pasu, v svoji vlogi z dne 17. 12. 2009 navedla tudi sama tožeča stranka.

Sodišče se sicer strinja, da je bila prvostopenjska upravna odločba v tej zadevi praktično neobrazložena, vendar je to pomanjkljivost z navedbo ustreznih razlogov saniral drugostopenjski upravni organ, kar mu omogoča določba 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP). Sodišče k temu dodaja še, da ugotovljeno dejansko stanje v celoti temelji na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oz. predložila tožeča stranka (zgoraj omenjeni fotografija in vloga z dne 17. 12. 2009), zato so bili izpolnjeni pogoji za odločanje po skrajšanem postopku iz 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, kar po določbi 3. odstavka istega člena pomeni, da ni potrebno zaslišanje stranke.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki ni utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.