Jedro

Organ za BPP je v postopku na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP pravilno ocenil verjetnost uspeha tožnika z revizijo, glede na dejstva in okoliščine, za katera je navedel, da bi jih ta v reviziji uveljavljal ter glede na razloge za revizijo, na katere se je tožnik skliceval. Neizpolnjevanje pogoja iz prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP je zakonski razlog za zavrnitev prošnje za BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi, tj. za sestavo in vložitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 634/2013 z dne 23. 10. 2013, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 3481/2008 z dne 6. 12. 2012 (zaradi plačila odškodnine, pcto. 290.000,00 EUR s pp). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil tožniku s sodbo I Cp 634/2013 z dne 23. 10. 2013 zavrnjen tožbeni zahtevek zoper A.A. za plačilo odškodnine 290.000,00 EUR zaradi nepremoženjske in premoženjske škode, ki mu je nastala kot posledica razžalitve dobrega imena in časti. Tožnik pa bi revizijo želel vložiti iz razlogov po 14. in 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP in na podlagi 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, skliceval pa se je tudi na razlog nepravičnega in nepravilnega razsojanja in prekomerno trajanje sodnega postopka. Po proučitvi zadeve je organ zaključil, da gre za očitno nerazumno zadevo v smislu tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter da zato tožnik nima verjetnega izgleda, da bi z revizijo uspel. Na teh podlagah ter na podlagi 37. člena ZBPP je tožnikovo prošnjo za BPP zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja. V izpodbijanem aktu je nepravilno presojeno, da tožnik nima izgledov za uspeh s pravnim sredstvom, v zvezi s katerim je prosil za BPP. Tožnik ni pravnik, ne pozna zakonodaje in zato tudi organu za BPP ni mogel posredovati popolne vloge. Če bi mu bila dodeljena BPP, pa bi lahko v reviziji uveljavljal vse bistvene kršitve pravil postopka, ki so bile storjene v sodnem postopku. Organ za BPP pa se pri obravnavi prošnje za BPP tudi ne bi mogel spuščati v vsebino zadeve, kot da že odloča o reviziji. Tožnik meni, da je, ker nima sredstev za odvetnika, upravičen do BPP in bi jo v demokratični državi tudi dobil; pripada mu po Ustavi in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da bo, če ne bo uspel, prisiljen sprožati nove odškodninske in kazenske postopke. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve organu v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih, kot iz nje izhajajo ter sodišču smiselno predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP z izpodbijano odločbo tožniku mogel zavrniti prošnjo za BPP za sestavo in vložitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 634/2013 z dne 23. 10. 2013, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 3481/2008 z dne 6. 12. 2012, s katero je bil tožniku zavrnjen tožbeni zahtevek zoper A.A. za plačilo odškodnine 290.000,00 EUR zaradi nepremoženjske in premoženjske škode, ki mu je nastala kot posledica razžalitve dobrega imena in časti.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ v postopku na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP ocenjeval verjetnost uspeha tožnika z revizijo glede na dejstva in okoliščine, za katera je navedel, da bi jih v reviziji uveljavljal ter glede na razloge za revizijo, na katere se je tožnik skliceval. Pri tem je organ ugotovil, da glede na tretji odstavek 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter presodil, da sklicevanje tožnika na nepravilno in nepravično sojenje ne more biti podlaga za oceno verjetnega izgleda za uspeh v postopku z revizijo. Glede razlogov iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP pa je ugotovil, da ju tožnik ni konkretiziral, pri čemer obstoja razloga iz 14. točke (da ima sodba take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, da je izrek sodbe nerazumljiv, da nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali da sodba sploh nima razlogov, itd.) ob pregledu vsebine predloženih sodb tudi sam ni ugotovil, tako da na tej podlagi prav tako ni mogel sklepati o verjetnem izgledu tožnika z revizijo. Organ je dalje ugotovil, da tožnik tudi ni navedel dejstev in okoliščin, na katere bi se skliceval v okviru razloga zmotne uporabe materialnega prava, ter da je ta razlog uveljavljal že v pritožbi, vendar je pritožbeno sodišče presodilo, da ta razlog ni podan ter je pritožbo v celoti zavrnilo, ter glede na to ni presodil, da bi tožnik v zvezi z navedenim razlogom za revizijo izkazoval izglede za uspeh. V zvezi z zatrjevano dolgotrajnostjo postopka pa je organ tudi zaključil, da ne gre za okoliščino, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati v reviziji. Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev in okoliščin je organ presodil, da gre za nerazumno zadevo ter da so pričakovanja tožnika v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Ker se po prvem odstavku 24. člena ZBPP pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, je organ s tožnikovo prošnjo v vsebinskem smislu postopal pravilno. Sodišče pa tudi pritrjuje kot prepričljivemu njegovemu zaključku, da gre za očitno nerazumno zadevo oziroma da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je namreč med drugim določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Tako pa je po proučitvi predmetne zadeve zaključil, in po presoji sodišča pravilno, tudi organ za BPP. Ker je neizpolnjevanje pogoja iz prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP zakonski razlog za zavrnitev prošnje za BPP, sodišče odločitvi organa za BPP v izpodbijani odločbi pritrjuje.

Sodišče tudi sodi, da organ za BPP pri presoji, ali ima zadeve verjetne izglede za uspeh in ali je revizijo razumno vložiti, ni presegel pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, kar – sicer zgolj s splošno navedbo in nekonkretizirano - očita tožnik.

Na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati tožnik z navedbami, da ker nima pravniškega znanja, ni mogel podati popolne vloge za BPP. Tožnikova prošnja je bila namreč obravnavana kot popolna, meritorno. Njegovo sklicevanje na zakonske določbe, v katerih so navedeni razlogi za vložitev revizije, pa tudi ne kaže, da bi ne zmogel podati prošnje z navedbo relevantnih dejstev in okoliščin. Zato po presoji sodišča brez podlage ugovarja tudi, da bi z revizijo, ki bi jo vložil dodeljeni odvetnik, imel izglede za uspeh.

Na tožbene navedbe, da bi tožniku glede na določbe Ustave in EKČP morala biti priznana BPP, sodišče odgovarja, da se po prvem odstavku 2. člena ZBPP BPP odobri pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon; v obravnavanem primeru pa je bilo ugotovljeno, da za priznanje BPP ni bil izpolnjen pogoj v zvezi z zadevo, za katero je tožnik prosil za BPP (iz prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, da zadeva ni očitno nerazumna), zato tožniku BPP ni mogla biti odobrena. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice pa je že presodilo, da je dopustno, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč odkloni, če je očitno, da pravno sredstvo ne more imeti uspeha (Del Sol proti Franciji, sodba z dne 26. 2. 2002, št. 46800/99).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče ni odločalo, saj je tožnik oproščen plačila sodnih taks v obravnavani zadevi (zadeva BPP) že na podlagi zakona (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah). Prav tako kot nepotrebno sodišče tudi ni odločalo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih stroškov; če namreč sodišče tožbo zavrne, tožeča in tožena stranka že po zakonu trpita vsaka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).