Jedro

Sodišče prve stopnje morebitne nevarnosti obdolženca, da bi storil hujše kaznivo dejanje (70.b člen KZ-1), v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa ni ugotavljalo. Izvedenec psihiatrične stroke se do te okoliščine v dopolnjenem izvedenskem mnenju ni opredelil, posledično pa se državno tožilstvo glede nadaljnjega postopka zoper obdolženca niti ni moglo izjaviti. Po stališču procesnopravne teorije se obtožni akt zavrže, če je razlog za ustavitev kazenskega postopka iz 1. do 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP razviden že iz samega opisa dejanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da razlog iz 2. točke prvega odstavka 277. člena ZKP iz opisov dejanj v zoper obdolženca zavrženih obtožnih aktih ne izhaja, posledično sodišče prve stopnje v opisu dejanja ni imelo podlage za zaključek v izpodbijanem sklepu, da so pri obdolžencu podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in ni razlogov za uporabo varnostnih ukrepov (po 70.a ali 70.b členu KZ-1).

Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato po odreditvi vročitve, razen v primeru iz petega odstavka 443. člena ZKP, obtožnega akta ni več mogoče zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega A. A., na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in iz razloga po 2. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo obtožne predloge Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Kt/1905/2017, Kt/22697/2019 in Kt/15571/2020, ki so obdolžencu očitali storitev kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom KZ-1, prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, prikrivanja po prvem odstavku 217. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 in tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano družbo B., d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom v delu, ki se nanaša na obdolženega A. A., napotilo na pravdo. Odločilo je še, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega A. A. ter nagrada in izdatki njegove zagovornice, proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila državna tožilka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP – zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne pristojnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovorila obdolženčeva zagovornica in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno „in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.“

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje na podlagi razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa ugotavlja: (i) da je sodišče prve stopnje odredilo vročitev obtožnih predlogov obdolžencu 21. 1. 2020 (Kt/1905/2017), 18. 6. 2020 (Kt/22697/2019) in 29. 9. 2020 (Kt/15571/2020); (ii) da so bili v nadaljevanju kazenski postopki zoper obdolženca (ter soobdolžena C. C. in D. D.) združeni v enoten postopek pod opr. št. II K 6639/2018; (iii) da je zaradi obdolžencu delno odvzete poslovne sposobnosti1 sodišče prve stopnje glede njegove procesne sposobnosti angažiralo sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. E. E., ki je podal mnenje, da gre pri obdolžencu za blago do zmerno duševno manjrazvitost s pomembno vedenjsko prizadetostjo, ki je trajna duševna motnja, ter da lahko pristopi na sodišče, toda v postopku lahko zastopa svoje interese le ob pomoči zagovornika; (iv) da je sodišče prve stopnje 16. 6. 2022 opravilo predobravnavni narok, na katerem sta državna tožilka in obdolženčev zagovornik predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri vprašanja obdolženčeve (ne)prištevnosti; (v) da iz dopolnjenega izvedenskega mnenja dr. E. E. izhaja, da je bila v celotnem obdobju obravnavanih kaznivih dejanj obdolženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje ukinjena ter da je bila njegova zmožnost razumevanja lastnih ravnanj v bistveni meri prizadeta in v minimalni meri ohranjena; (vi) da je sodišče prve stopnje v spremnem dopisu k poslani dopolnitvi izvedenskega mnenja državnemu tožilstvu slednje pozvalo, naj se v roku treh dni izjavi glede nadaljnjega postopka zoper obdolženca; (vii) da državno tožilstvo na poziv ni odgovorilo.

6. Sodišče prve stopnje je obtožne predloge zoper obdolženca zavrglo iz razloga po 2. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, torej da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, in da ni razlogov za uporabo varnostnih ukrepov (po 70.a ali 70.b členu KZ-1).

7. Sodišče izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se sme zanj izreči kazen zapora enega leta ali več in če na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom (prvi odstavek 70.a člena KZ-1). Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti pa sodišče izreče storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj (prvi odstavek 70.b člena KZ-1).

8. Državni tožilec vloži predlog za izrek varnostnega ukrepa, kadar na podlagi svoje ocene izvida in mnenja izvedenca psihiatra spozna, da gre za neprištevnega storilca in da so izpolnjeni pogoji za uporabo varnostnega ukrepa po 70.a ali 70.b členu KZ-1.2 Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje morebitne nevarnosti obdolženca, da bi storil hujše kaznivo dejanje (70.b člen KZ-1), v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa sploh ni ugotavljalo. Izvedenec psihiatrične stroke se do te okoliščine v dopolnjenem izvedenskem mnenju ni opredelil, posledično pa se državno tožilstvo glede nadaljnjega postopka zoper obdolženca niti ni moglo izjaviti. Po stališču procesnopravne teorije se obtožni akt zavrže, če je razlog za ustavitev kazenskega postopka iz 1. do 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP razviden že iz samega opisa dejanja.3 Sodišče druge stopnje ugotavlja, da razlog iz 2. točke prvega odstavka 277. člena ZKP iz opisov dejanj v zoper obdolženca zavrženih obtožnih aktih ne izhaja, posledično pa sodišče prve stopnje v opisu dejanja ni imelo podlage za zaključek v izpodbijanem sklepu, da so pri obdolžencu podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in ni razlogov za uporabo varnostnih ukrepov (po 70.a ali 70.b členu KZ-1).

9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

10. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek izvesti na glavni obravnavi, saj je bila odločitev v izpodbijanem sklepu sprejeta v nasprotju z določbami ZKP o zavrženju obtožnega predloga. Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato po odreditvi vročitve, razen v primeru iz petega odstavka 443. člena ZKP, obtožnega akta ni več mogoče zavreči.4 Če sodišče prve stopnje po prejemu obtožnega predloga pri materialnem preizkusu ugotovi, da so podani razlogi za ustavitev postopka določeni v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP), obtožni predlog s sklepom zavrže. Po odreditvi vročitve obtožnega akta obdolžencu pa sodišče prve stopnje ob izkazanih zakonsko določenih pogojih in smiselni uporabi določb rednega postopka s sklepom kazenski postopek ustavi (npr. 293. člen ZKP v zvezi s 429. členom ZKP) ali razpiše glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje torej presojo, ali so podani razlogi za ustavitev postopka iz 277. člena ZKP in posledično zavrženje obtožnega predloga, opravi v fazi t. i. predhodnega preizkusa obtožnega akta in pred odreditvijo njegove vročitve obdolžencu. Kot je bilo že pojasnjeno, je v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje že pred izdajo izpodbijanega sklepa odredilo vročitev obtožnih predlogov obdolžencu z odredbami z dne 21. 1. 2020 (Kt/1905/2017), 18. 6. 2020 (Kt/22697/2019) in 29. 9. 2020 (Kt/15571/2020), torej je že opravilo formalni in materialni preizkus navedenih obtožnih aktov in ni ugotovilo razlogov za njihovo zavrženje. V nadaljevanju je 16. 6. 2022 opravilo predobravnavni narok, na katerem sta državna tožilka in zagovornik predlagala dopolnitev psihiatričnega izvedenskega mnenja glede vprašanja obdolženčeve (ne)prištevnosti, kar bi glede na pojasnjeno sodišče prve stopnje moralo šteti kot dokazni predlog ter o njegovi utemeljenosti odločiti na glavni obravnavi.

1 Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 184/2014 z dne 4. 12. 2014, pravnomočen dne 20. 1. 2015. 2 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 491. člen, str. 1036, tč. 6. 3 Prav tam, 437. člen, str. 943, tč. 2. 4 Prav tam, 435. člen, str. 941, tč. 4.