Jedro

Ugotovitev ovire po 1. tč. 1. odst. 19. čl. ZDen ne more temeljiti samo na ugotovljeni registrirani dejavnosti zavezanca, če niso hkrati ugotovljene še nadaljnje okoliščine iz navedene zakonske določbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se delna odločba Ministrstva za kulturo št. ... z dne 9.2.1995 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano delno odločbo zavrnila zahtevo za denacionalizacijo za vzpostavitev lastninske pravice na nepremičnini, vpisani v vl. št. 2114 k.o. K., ki predstavlja grad Z. s posestvom. Odločila je tudi, da bo o podrejenem odškodninskem zahtevku odločala po pravnomočnosti te delne odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je zahtevo za denacionalizacijo gradu Z. s posestvom vložil K.R., sin upravičenke pok. E.R. in, da je bilo premoženje upravičenki zaplenjeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v K. z dne 27.8.1945. Gre za nepremičnino, ki je bila z Odlokom o razglasitvi starega mestnega jedra K. za kulturni in zgodovinski spomenik (Uradni list SRS, št. 42/86) razlašena za kulturnozgodovinski spomenik. Po pregledu vse predložene dokumentacije in po opravljeni ustni obravnavi je tožena stranka ugotovila, da še vedno ni razčiščen status upravičenke in izplačilo odškodnine ter višina tega izplačila. Zavezanec za vrnitev premoženja v naravi je Kulturni center K., ki se protivi vrnitvi nepremičnine v naravi, sklicujoč se na določbo 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Zavezanec je predložil registracijo, iz katere izhaja naslednja dejavnost: "Sistematično raziskuje teren kamniške in domžalske občine, zbira, evidentira, hrani, prezentira muzejsko gradivo; arheološko, etnološko, umetnozgodovinsko in zgodovinsko. Gradivo znanstveno proučuje in publicira, pripravlja in postavlja stalne, občasne in potujoče muzejske, likovne in druge razstave. Sodeluje z drugimi sorodnimi ustanovami in organizacijami, kakor tudi s posameznimi strokovnjaki doma in v tujini. Izdaja in prodaja kataloge in druge publikacije." Predstavnica zavezanca je še pojasnila, da muzej deluje v gradu Z. že od leta 1961 in da je bilo za prenovo celotnega gradu vloženih ogromno sredstev. Na podlagi dokazov, ki jih je predložil zavezanec, je tožena stranka ugotovila, da podržavljena nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti s področja vzgoje, izobraževanja in kulture in je torej ni mogoče vrniti v naravi, saj bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti. Tožena stranka je izdala delno odločbo, s katero je zavrnila le zahtevek za vrnitev premoženja v last, o podrejenem zahtevku za plačilo odškodnine bo odločala kasneje.

Dejstva in okoliščine v zvezi s statusom upravičenke in eventuelno izplačane odškodnine po mnenju tožene stranke pravno niso pomembni za to odločitev in se bodo ugotavljali v nadaljevanju postopka v zvezi s plačilom odškodnine po podrejenem zahtevku.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo po temelju že odločila o zahtevku in ga glede primarno postavljenega zahtevka zavrnila. Pomen navedb tožene stranke v obrazložitvi delne odločbe, da "status upravičenke v tem postopku še ni razčiščen", tožniku ni razumljiv. V kolikor pa je s tem mišljeno vprašanje legitimacije predlagatelja in upravičenke v tem postopku, je tožena stranka z obravnavo zadeve in izdajo delne odločbe aktivno legitimacijo obeh že akceptirala, sicer bi morala zahtevek zaradi pomanjkanja legitimacije predlagatelja in upravičenke zavreči, za kar pa seveda ni bilo nikakršnih razlogov, kjub nasprotnemu zatrjevanju zavezanca za vrnitev. Tožena stranka je pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialni predpis. Upravni organ ni ugotavljal, katere nepremičnine iz vložka 2114 pa ne služijo zavezancu v taki meri in bi njihova vrnitev z vzpostavitvijo lastninske pravice bila mogoča. Določbe 19. člena ZDen tudi ni mogoče uporabljati zgolj na temelju ugotovljene registrirane dejavnosti zavezanca, saj zakon veže to omejitev vračanja ob predhodno ugotovljenih ostalih okoliščinah, kot so "okrnjena možnost opravljanja teh dejavnosti, ker jih ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški". Nobena od teh okoliščin v tem postopku ni bila ugotovljena. Tožnik ima v prvi vrsti interes, da se podržavljeno premoženje denacionalizira na način, kot je primarno postavljen zahtevek, ker meni, da ni zakonskih ovir za takšno odločitev, zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Kulturni center K. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni upravičen do vrnitve v naravi, ker je grad Z. muzej, v katerem se opravlja kulturna dejavnost (1. točka prvega odstavka 19. člena ZDen). Tožnik tudi ni upravičen do odškodnine, ker je družina R. izkoristila pravico do odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka z izpodbijano delno odločbo odločila o zahtevku za vrnitev v naravi in ga zavrnila na podlagi 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če ta služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnost s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Če torej obstaja dejansko stanje iz navedene zakonske določbe, podržavljenega premoženja upravičencu ni mogoče vrniti v naravi. Citirana zakonska določba je izjema od splošnega načela ZDen, ki kot prvenstveno obliko denacionalizacije določa vrnitev premoženja v naravi in le, če ta ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine (2. člen ZDen).

V obravnavanem primeru po presoji sodišča dejstva in okoliščine, ki bi mogle biti podlaga za sklepanje, da obstaja dejansko stanje iz citirane določbe ZDen, niso bile dovolj in popolno ugotovljene.

Tožena stranka navedene svoje ugotovitve opira le na izjave, ki jih je v postopku dala zavezana stranka. Utemeljen je namreč tožbeni ugovor, da ugotovitev ovire po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ne more temeljiti samo na ugotovljeni registrirani dejavnosti zavezanca, če niso ugotovljene hkrati še nadaljnje okoliščine, ki jih zahteva citirana zakonska določba (pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost opravljanja teh dejavnosti, ker jih ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški). Te nadaljnje bistvene okoliščine v postopku niso bile ugotovljene, kot pravilno opozarja tožnik. Ugotovljeno tudi ni, katere nepremičnine iz vložka 2114 k.o. K. ni mogoče vrniti v naravi zaradi navedene ovire. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Tožena stranka bo morala v novem postopku ponovno odločiti, upoštevajoč pripombe, dane v tej sodbi. Predvsem pa bo, ne glede ali bo odločala o zahtevku za vrnitev v naravi ali o odškodnini najprej morala ugotoviti ali je pok. E.R. sploh upravičenka glede na pogoje 9. in 10. člena ZDen.

Odločitev sodišča temelji na drugem odstavku 42. člena ZUS/77, v zvezi s prvim odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr.). Določbe ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).