Jedro

Tožnik sicer z revizijo uveljavlja procesne kršitve, vendar iz njihovega podrobnega povzetka jasno izhaja, da gre za nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki ji je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Gre torej za v preobleki procesnih kršitev uveljavljanje nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v revizijski fazi postopka neupoštevno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so sredstva na hranilni knjižici zapustnice tožnikova last in da ne tvorijo zapuščine njegove matere. Po oceni izvedenih dokazov ni verjelo trditvi, da je tožnik denar dvignil s tetine hranilne knjižice in ga dal na materino zato, ker naj bi šlo za tetino darilo njemu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovi pritožbi ugodi in prvostopenjska sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Najprej povzema, katere so ugotovitve prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, nato pa slednjemu očita procesno kršitev, ker ne drži njegova ugotovitev, da je prvo sodišče ocenilo fotokopijo hranilne knjižice, saj polog 2.000.000 SIT omenja le v okviru tožnikove izpovedi, ne pa ocene same knjižice. Izostala dokazna ocena hranilne knjižice bi potrdila izpoved tožnika in priče, kako je bilo z dvigi s tetine in s pologi na materino hranilno knjižico. V nadaljevanju revizija utemeljuje, zakaj je zmotna ugotovitev pritožbenega sodišča, da je prvo sodišče ocenilo tožnikovo izpoved, očita pritožbenemu sodišču, da se ni ukvarjalo s pritožbenimi argumenti proti odklonitvi verodostojnosti priče, zatrjuje nepravilnost razlogov pritožbenega sodišča, da iz hranilne knjižice ne izhajajo pritožbene trditve o dvigih in pologih, procesna kršitev pa je podana tudi z razlogi pritožbenega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati obstoja darilne pogodbe, saj sta tožnikovo izpoved potrdili že omenjena priča in tožnikova žena, podporo pa ima tudi v hranilnih knjižicah. Do procesne kršitve na pritožbeni stopnji je prišlo tudi zaradi ugotovitve, da je prvo sodišče skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse skupaj, ker tega ni storilo. Na koncu revizija trdi, da je iz izvedenega dokaznega postopka zaključiti, da je bil znesek 2.000.000 SIT dvignjen s tetine hranilne knjižice in isti dan položen na materino, od tega pa je bilo spet dvignjenih in vezanih 1.000.000 SIT, saj je bila taka tožnikova izpoved, izpoved njegove žene in ene priče, ki je povedala, da je zapustnica rekla, da gre za tetino darilo tožniku, ker se mu je po sedemindvajsetih letih rodil sin.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenimi razlogi in omejenim obsegom izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. V tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je izrecno določeno, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja.

Tožnik sicer z revizijo uveljavlja procesne kršitve, vendar iz njihovega podrobnega povzetka jasno izhaja, da gre za nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki ji je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Gre torej za v preobleki procesnih kršitev uveljavljanje nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v revizijski fazi postopka neupoštevno. Zato revizijsko sodišče le na kratko odgovarja, da v postopku sprejemanja dokazne ocene ni prišlo do nobenih procesnih napak in da je sodišče prve stopnje tudi zadostno obrazložilo, zakaj tisti priči, na katere se sklicuje revizija, ne verjame. V nasprotju z revizijsko trditvijo se ni oprlo le na dejstvo, da se priča ni spomnila, kdaj je bila na obisku pri zapustnici, temveč tudi na pričino potrditev, da je s tožencem v sporu. Ob ocenjevanju vseh izvedenih dokazov, torej tudi izpovedi drugih prič, ki jih revizija niti ne omenja, pa je bil pomemben argument tudi dejstvo, da je teta vedno podarjala denar vsem po enakih delih. Zato sta obe sodišči poudarili, da tožnik ni dokazal obstoja zatrjevane darilne pogodbe. To je odločilna ugotovitev dejanske narave, v katero revident ne more posegati s trditvijo, kateri dokazi naj bi prikazovali drugače. Ob taki dejanski ugotovitvi so pravno nepomembne (poleg tega pa tudi sicer neutemeljene) revizijske trditve o procesnih kršitvah glede točnosti razlogov o dvigih, pologih in vezavah denarnih sredstev ter podatkih obeh hranilnih knjižic.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).