Jedro

Tožnik je nedvomno izročil vtoževane zneske tožencu, vendar z izročitvijo teh zneskov ni prišlo do premika premoženja s tožnika na toženca brez pravne podlage, ampak zato, da se kupi ladja, kar je bilo tudi storjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan plačati tožniku znesek tolarske protivrednosti 40.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 31.12.1996, 10.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 30.01.1997, 2.000 USD po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 28.02.1997 in 3.618 USD po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 30.05.1997 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od teh zneskov, ki tečejo od navedenih datumov do plačila in mu povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati zneske tolarske protivrednosti 50.000 DEM in 5.316 USD po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi, ki jih banka priznava za vloge v ustrezni valuti brez vezave, depoziti občanov, od zneskov 40.000 DEM od 31.12.1996 do plačila, 10.000 DEM od 30.01.1997 do plačila, 2.000 USD od 28.02.1997 do plačila, 3.618 USD od 30.05.1997 do plačila in mu povrniti stroške pravde z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Sodišče je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 300.173,00 SIT v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu. Za presojo ali je bil ali ni tožnik družbenik, se je sodišče oprlo na izpovedi prič. Te priče niso govorile resnice oziroma sploh ne vedo dobro, kdaj je kdo družbenik in kdaj ni. Prav tako ne postane nekdo družbenik, če mu to toženec potrdi na listu papirja. To je jasno po našem pravu, prav tako pa tudi po panamskem, ki bi ga sodišče moralo uporabiti, o čemer pa ni ustreznih razlogov, saj sodišče ne razloži, kakšna je norma panamskega prava in kako ga je uporabilo. Opozarja, da je panamsko pravo gospodarskih družb popolnoma enostavno in primerljivo z ureditvami v drugih državah, na primer Italiji, Španiji, Franciji in tudi z našo ureditvijo. Družbenik postane nekdo tako, da sklene akt o povečanju števila družbenikov. V formi, ki jo predpisuje pravni red se sklene družbeno pogodbo in se to registrira na registru gospodarskih družb, če gre za d.o.o. ali se sklene akt o prodaji delnic, te izroči, to zabeleži v knjigi delničarjev, če gre za d.d. Če bi bil tožnik res družbenik, bi toženec bil sposoben predložiti o tem dokazilo v obliki pisnih dokazil, o verodostojnih pravnih opravilih, nastalih v ustrezni pravni obliki. Tega pa ni. Tožnik trdi, da se je res pogovarjal, da bo družbenik v ladjarski gospodarski družbi, to pa ni nikoli postal. O tem enostavno ni dokaza, ki bi nedvomno izkazal to stanje in če bi tožnik bil družbenik, bi ta dokaz nedvomno obstajal. Tako pa je toženec v pravdi predložil list papirja s svojim podpisom in žigom, ki ga lahko naroči in kupi kjerkoli za nekaj 1.000,00 SIT. Tožnik misli, da tudi popoln laik ne bi sprejel tega, da je družbenik v gospodarski družbi le na podlagi izjav in da se mu zdi ekstremno nenavadno, da je sodišče tako presojalo. Toženec je res v neugodnem položaju, saj ne ve, v kaj je investiral. Nedvomno je tožencu dal denar, menil je, da bo dobil vložek v družbi, pa ga nedvomno ni dobil. Drži, da tožnik nima nobene družbene pogodbe niti za tiho družbo. Tožencu je dal denar in mu zaupal in zato bi mu moral ta zagotoviti status česarkoli. Če pa tožnik družbenik ni bil, ne objokuje ugotovitev sodišča, da ni tihi družbenik, vendar je potem toženec enostavno denar vzel, ga porabil zase in ga ni vrnil. Toženec tudi ni zagotovil tožniku deleža v družbi H.F.C., to pa se lahko zagotovi le z izpolnitvijo preko ustreznih pravnih aktov. Kaj je torej storil toženec z denarjem tožnika? Vzel ga je, uporabil ga je, vrnil pa ga ni. Sodišče mimo prejšnjih ugotovitev ugotavlja, da so družbeniki sklenili družbeno pogodbo civilnega prava. Tu nastaja nasprotje med enimi in drugimi ugotovitvami in razlogi sodbe. Ne pove v nadaljevanju po katerem pravu presoja, kar je slabost tega razlogovanja. Očitno pa je uporabilo ODZ in določila o Pogodbi o skupnosti imovine (družbeni pogodbi). Sodišče potem pove, da ni bilo družbene pogodbe med tožnikom in tožencem, ne pove pa, kaj je bilo med tožnikom in tožencem. Enostavno ni dokaza o nastanku, ni dokaza o članstvu, samo fragmenti slednjega se ne morejo uporabljati, če obstajajo določila, ki urejajo trgovske družbe. Ugotovitve sodišča o tem, da pravila o neupravičeni obogatitvi ne pridejo v poštev, so slaba. To je najbolj uporabno. Toženec je denar dobil, uporabil ga je, očitno ga je uporabil drugače, kot je obljubil. Edino prav je, da se ga obsodi na vrnitev, le tako se bodo izkoreninile takšne in podobne špekulacije. Tožnik nima pravnega pomisleka o dejanskih ugotovitvah sodišča, ni mu všeč, da je sodišče verjelo bolj drugi stranki, pa se zaveda, da ob pomanjkanju dokazov težko dokazuje drugače. Zelo pa zameri sodišču, da nima enotne in jasne pravne koncepcije o zadevi, pravilne ali napačne in niti ene same jasne rdeče niti v sodbi. Tako je vsega, bistveno pa manjka, manjka, kar meni sodišče, da se je zgodilo in zakaj, kakšno pravo naj se uporabi in kakšne zaključke to pravo daje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Res je sicer, da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo s statusnim vprašanjem družbe H.F.C., kar za ta spor ni pomembno, zato so tudi vsa pritožbena vprašanja v zvezi s statusom te družbe, v zvezi z uporabo prava glede ustanovitve te družbe, brez pomena in zato tudi pritožbeno sodišče na ta vprašanja pritožbe ne bo odgovarjalo. Glede na zatrjevano trditev v tožbi, da je bil tožnik tihi družbenik in da je vložil sporni znesek denarja v podjetje toženca kot nosilca tihe družbe, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da tožnik in toženec nista oblikovala tihe družbe. S tem se tudi pritožba strinja in celo pravi, da je takšna odločitev pravilna. Tožnik torej nima zahtevka po 166.čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec tožniku ni odškodninsko odgovoren, kar pritožba tudi ne izpodbija. Naslednja podlaga, ki jo je tožeča stranka tudi zatrjevala je, da je šlo za neupravičeno obogatitev po 210.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), zato od toženca zahteva, da mu izročeni denar vrne. Tudi te podlage po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala, kajti na njem je dokazno breme da dokaže, da si je toženec denar zadržal zase in to brez pravne podlage. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, katerih pritožba ne izpodbija, predvsem pa iz zaslišanja tožnika samega, jasno izhaja, da je tožnik tožencu denar izročil za nakup ladje, katera je bila tudi kupljena. Tožnik je ladjo štel za svojo. Za ladjo je skrbel, zanjo je iskal tovor, kupil je agregat in varilni aparat. Torej se je pravna podlaga, za kar je tožencu denar dal, uresničila. Ladjar je z ladjo posloval od oktobra 1996 do aprila 1999, ko je bila ta prodana, ker ni prinašala dobička. S prodajo ladje je soglašal tudi tožnik. O tem ni spora in tudi v pritožbi to dejstvo tožnik ne izpodbija. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je tožnik nedvomno izročil vtoževane zneske tožencu, vendar z izročitvijo teh zneskov ni prišlo do premika premoženja s tožnika na toženca brez pravne podlage, ampak zato, da se kupi ladja, kar je bilo tudi storjeno. Pritožba tožeče stranke je iz navedenih razlogov neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje zatem, ko je tudi ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.