Jedro

Dejstvo, da so bile odločbe o zavrnitvi vloge tožnika za izvolitev v naziv rednega profesorja v upravnem sporu razveljavljene, ker tožena stranka za zavrnitev ni navedla vsebinskih razlogov, kaže na to, da je bilo njeno ravnanje protipravno. Vendar protipravnost ravnanja še ne pomeni, da je podana tudi krivda. Glede na to, da tožena stranka o izvolitvi v naziv rednega profesorja ni mogla odločati drugače kot s tajnim glasovanjem, rezultatov glasovanja pa ni mogla obrazložiti drugače kot s tehničnimi podatki o volitvah, njeno ravnanje ni krivdno in za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ni odškodninsko odgovorna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2006 (1. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 2.334,13 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je Upravno sodišče RS v času od izdaje izpodbijane sodbe toženi stranki s sodbo U 669/2007 naložilo, da tožniku izda akt o izvolitvi v naziv rednega profesorja za predmetno področje procesne tehnike. Tožnik s predložitvijo te sodbe ni prekludiran, saj je zanjo izvedel šele 10. 4. 2009, ko mu je bila vročena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotovilo, da je škoda podana, ugotovilo je tudi vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je bila povzročena tožniku, zmotno pa je stališče, da tožena stranka ni ravnala protipravno s tem, ko tožnika ni izvolila v naziv rednega profesorja. Sodišče prve stopnje ne more ugotavljati protipravnosti ravnanja tožene stranke, saj tretji odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006) izrecno določa, da pravdno sodišče pri odločanju o škodi ne more presojati zakonitosti upravnega akta. Sodišče prve stopnje pa je storilo prav to in obširno obrazložilo, zakaj meni, da je bil upravni akt (to je zavrnitev izvolitve) zakonit. V upravnem sporu je upravno sodišče odločalo že trikrat. V prvih dveh sodbah je upravni akt tožene stranke odpravilo in ga vrnilo v odločanje toženi stranki, v tretji sodbi U 669/2007 z dne 17. 3. 2009 pa je odločilo samo in toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 30 dni izda akt o izvolitvi v naziv rednega profesorja za predmetno področje „procesna tehnika“. Upravno sodišče je pri tem zavzelo stališče, da ima senat Univerze le v primeru obstoja razumnih vsebinskih razlogov pooblastilo, da vlogo kandidata za izvolitev zavrne. V primeru, ko je vloga kandidata zavrnjena, ne da bi bili navedeni razumni razlogi za njeno zavrnitev, je s takšno odločitvijo kršena z ustavo in zakonom zagotovljena avtonomija državne univerze. V skladu z določbo 4. člena ZUS-1 je Upravno sodišče tako ugotovilo kršitev Ustave, sodišče prve stopnje pa take neposredne pristojnosti nima. Tudi če bi šteli, da sme prvostopenjsko sodišče ugotavljati protipravnost ravnanja tožene stranke, bi moralo prekiniti odločanje do pravnomočne odločitve v zadevi U 669/2007. O isti stvari med dvema pravdnima strankama lahko razsoja le eno sodišče. Prva tožba glede protipravnosti ravnanja tožene stranke je bila vložena pri upravnem sodišču, zato bi sodišče prve stopnje moralo počakati na njeno pravnomočnost in nato to odločitev povzeti. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je senat Univerze v ... na tajnih volitvah odločal le pred izdajo prve odločbe, ne pa tudi pri nadaljnjih dveh, ki ju je sprejel z javnim glasovanjem. Tožnik se pritožuje tudi zoper odmero stroškov, saj tožena stranka ni upravičena do povrnitve kilometrine za svojega pooblaščenca. Tožnik in tožena stranka sta iz ..., kjer je dovolj odvetnikov, ki bi toženo stranko lahko kompetentno zastopali. Tožena stranka tudi ni izkazala, da je izbrani odvetnik upravičen do povračila DDV.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve, da ni podan element protipravnosti, ostalih elementov civilnega delikta sploh ni ugotavljalo. Zapis, da sodišče prve stopnje tožniku verjame, da trpi za slabšim čustvenim stanjem, še ne pomeni, da je škodo tudi ugotovilo. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in škodo, saj v izpodbijani sodbi o tem ni niti besede. Upravno sodišče je v sodbi U 669/2007, ki pa še ni pravnomočna, ugodilo le 1. točki izreka, kar pomeni, da se v vsebinsko presojo ni spuščalo. Zato ta sodba ne pomeni, da je v sferi tožene stranke podana protipravnost. Zmotno je pritožbeno sodišče, da je protipravnost potrebno presojati po določbah ZUS-1 in Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), saj obstaja specialni predpis, to je Zakon o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93 in naslednji). ZUP se v razmerju do ZVis uporablja smiselno in ne subsidiarno, kot navaja tožnik. V sporni zadevi gre za volilno odločitev in ne odločitev po prostem podatku, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da so bili vsi postopki tožene stranke pravilni. Za presojo zakonitosti upravnega akta bi šlo le v primeru, če bi delovno sodišče z vidika zakonitosti presojalo 1. točko izreka odločbe U 669/2007, česar pa ni storilo. Tožnik se zmotno sklicuje na institut prekinitve postopka, saj zato niso bili podani zakonski pogoji. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka, pri čemer je jasno, da je izbira pooblaščenca popolnoma svobodna. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek do pravnomočne odločitve v upravnem sporu v zadevi U 669/2007 pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka in 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Vendar pa sodišče prve stopnje v tem sporu ni odločalo o nobenem predhodnem vprašanju, za katerega bi sicer bilo pristojno upravno sodišče. Predhodno vprašanje v smislu določbe prvega odstavka 13. člena ZPP je namreč le tisto, ki se nanaša na obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, o katerem še ni odločalo pristojno sodišče ali kak drug organ. Upravno sodišče je s sodbo, izdano po izdaji izpodbijane sodbe, toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 30 dni od pravnomočnosti izda akt o izvolitvi v naziv rednega profesorja za predmetno področje procesne tehnike. Takšna odločitev sicer pomeni odločitev o pravici tožnika do izvolitve v naziv rednega profesorja, vendar pa kljub temu ne predstavlja predhodnega vprašanja glede pravice tožnika do odškodnine za negmotno škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi odločb tožene stranke z dne 26. 10. 2005 in 26. 4. 2007. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu in pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede poteka odločanja o vlogi tožnika za izvolitev v naziv rednega profesorja, saj so te ugotovitve ključne za odgovor na vprašanje, ali je tožena strank ravnala krivdno, ko tožnika ni izvolila v ta naziv, kar bo razloženo v nadaljevanju. Ob ugotovitvi, da toženi stranki ni možno očitati protipravnosti (pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izkazala, da ji ni mogoče očitati krivde), pa sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno ugotavljati, ali je tožniku nastala škoda in ali je ta škoda posledica ravnanja tožene stranke. Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do dokaj pavšalnih in nerazčlenjenih ugotovitev sodišča prve stopnje o duševnih bolečinah, ki naj bi jih tožnik utrpel zaradi ravnanja tožene stranke.

Ima pa pritožba prav, ko opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje glede izkazanosti protipravnosti ravnanja tožene stranke v postopku izvolitve tožnika v naziv rednega profesorja. Že zgolj dejstvo, da so bile odločbe tožene stranke o zavrnitvi vloge tožnika v upravnem sporu razveljavljene, kaže na to, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Protipravnost je bila v tem, da tožena stranka v odločbah ni navedla vsebinskih razlogov za zavrnitev tožnikove vloge.

Kljub zmotnemu stališču sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, pa je izpodbijana sodba zakonita, saj se razlogi, ki jih izpodbijana sodba navaja, dejansko nanašajo na drug element civilnega delikta in sicer na krivdo. Vsaka ugotovljena nezakonitost ravnanja delodajalca še ne pomeni, da je delodajalec pri tem ravnal krivdno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da glede krivde velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), kar pomeni, da se krivda sicer domneva in je oškodovancu ni potrebno dokazovati, da pa povzročitelj škode lahko dokazuje, da je škoda nastala brez njegove krivde. Navedbe tožene stranke, ki jih sodišče prve stopnje obširno povzema, pa dejansko pomenijo ravno dokazovanje tega, da tožena stranka glede na akte, ki urejajo izvolitev v naziv rednega profesorja, ni mogla ravnati drugače kot je in da ji zato tudi ni mogoče očitati ne naklepa ne malomarnosti glede ravnanja, ki je bilo v upravnem sporu ocenjeno kot protipravno.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz drugega odstavka 56. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami in dopolnitvami) izhaja, da redne profesorje voli senat univerze. Četrti odstavek 255. člena Statuta Univerze v Mariboru (Ur. l. RS, št. 19/2001 s spremembami določa, da se volitve, za katerih izvedbo je po tem statutu pristojen senat univerze, izvedejo s tajnim glasovanjem članov senata. Navedeno pomeni, da tožena stranka o tožnikovi izvolitvi v naziv rednega profesorja sploh ni mogla odločati drugače, kot s tajnim glasovanjem. Rezultatov tajnega glasovanja pa ni mogoče obrazložiti drugače, kot zgolj s tehničnimi podatki o izvedenih volitvah, to je o številu tistih, ki so imeli pravico glasovati, o številu oddanih glasov in o izidu glasovanja. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje glede tega, zakaj obrazložitev odločb o neizvolitvi tožnika v naziv rednega profesorja ni mogla vsebovati tudi vsebinskih razlogov, čeprav je upravno sodišče v svojih odločbah terjalo, da tožena stranka takšne razloge navede.

Tožena stranka bi takšne vsebinske razloge za neizvolitev, ki bi lahko prestali preizkus v upravnem sporu lahko navedla le v primeru, če bi bilo glasovanje o izvolitvi javno in bi člani senata univerze pred glasovanjem obrazložiti svoj glas. V takšnem primeru pa bi tožnik odločbo lahko izpodbijal, ker volitve niso bile opravljene tajno, kakor to zahteva statut tožene stranke.

Protispisna je pritožbena navedba, da je tožena stranka o tožnikovi izvolitvi v naziv rednega profesorja le prvič odločala na podlagi tajnega glasovanja, pri naslednjih odločitvah pa je bilo glasovanje javno. S to navedbo tožnik dejansko uveljavlja, da bi tožena stranka v odločbah, ki so bile izdane po odpravi prve odločbe, lahko navedla vsebinske razloge za neizvolitev. Člani senata tožene stranke so o izvolitvi tožnika v naziv rednega profesorja glasovali le enkrat in sicer na tajnih volitvah dne 25. 10. 2005. Vse izdane odločbe rektorja tožene stranke pa se nanašajo na te volitve in tožena stranka po vsakokratni odpravi posamezne odločbe ni znova glasovala o izvolitvi tožnika v naziv rednega profesorja, temveč je vsakič le znova obrazložila odločitev, sprejeto na tajnih volitvah dne 25. 10. 2005. Vse navedeno kaže na to, da toženi stranki dejansko ni mogoče očitati krivde v zvezi z izdajo nezakonitih odločb o neizvolitvi tožnika v naziv rednega profesorja. Za obstoj civilnega delikta morajo biti podane vse štiri predpostavke, torej tudi odgovornost povzročitelja škode in ker ta predpostavka ni podana, je pravilna odločitev, da se tožnikov zahtevek zavrne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154, člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovor ni pripomogel k pravilni odločitvi v tem sporu in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.