Jedro

Gradbeni poseg predstavlja novo zgrajeni del stanovanjskega objekta s konstrukcijskimi elementi, ki zahtevajo statično preverjanje in ustrezne gradbenotehnične rešitve. Navedeno kaže na to, da sporna gradnja posega v konstrukcijo obstoječega objekta in da se je spremenila tako zunanjost obstoječega objekta, kot tudi njegove tehnične značilnosti. Po določbah 3. člena ZGO-1 pa se tako gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev obstoječega objekta lahko začnejo šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki pa ga investitorja nista imela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da morata inšpekcijska zavezanca A.A. in B.B. takoj po prejemu odločbe ustaviti nelegalno gradnjo prizidka tlorisnih izmer 13 m x 2 m na severni strani stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 448/1 k.o. ... (1. točka izreka); da morata objekt odstraniti v roku 2 mesecev po prejemu te odločbe ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške (2. točka izreka); da za objekt veljajo prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (3. točka izreka); da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka izreka); da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka); da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da temelji odločba na 152. členu Zakona o graditvi objekta (ZGO-1), ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi, ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta inšpekcijska zavezanca na severnem delu stanovanjske hiše, stoječe na zemljišču s parc. št. 448/1 k.o. ..., postavila prizidek tam navedenih tlorisnih dimenzij, za gradnjo katerega bi potrebovala gradbeno dovoljenje, ki pa ga nista imela.

Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za infrastrukturo in prostor s svojo odločbo št. 0612-185/2013-2-06421133 z dne 13. 6. 2013 in zavrnilo pritožbene ugovore, da gradbeno dovoljenje za obravnavani poseg ni potrebno, ker ZGO-1 ne določa pojma prizidek. Zavrnilo je tudi pritožbene ugovore, da obseg izvedenih del predstavlja izvedbo investicijsko vzdrževalnih del ter da se z njimi ne posega v konstrukcijo objekta. Ugotavlja, da je v danem primeru iz opisanega dejanskega stanja razvidno, da se z izvedenimi deli spreminja tako zunanjost objekta, kot tudi njene tehnične značilnosti in njegova zmogljivost, zato gre nedvomno za rekonstrukcijo. Pri tem citira določbo 7.2 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor, da prvotožnica ni investitorica in inšpekcijska zavezanka. Pri tem se opira na določbo točke 4.1 2. člena ZGO-1 in ugotovitev, da je prvotožnica aktivno sodelovala pri graditvi, kar izhaja iz navedb drugotožeče stranke in C.C., ki sta ga oba tožnika pooblastila za izdelavo projektne dokumentacije za rekonstrukcijo obstoječe delno odstranjene oz. porušene stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 448/1 k.o. ...

Tožeča stranka v vloženi tožbi ponavlja pritožbene ugovore glede tega, da prvotožnica ni investitorka, da v ZGO-1 izraz prizidek ni posebej definiran in da zato gradbeno dovoljenje za prizidek ni potrebno. Objekt, ki je v lasti investitorjev predstavlja celoto v smislu ZGO-1 in ga ni mogoče deliti na osnovni objekt in prizidek, na ta tožbeni ugovor pa tožena stranka ni odgovorila. Ponavlja tudi pritožbeno stališče, da so bila sporna dela opravljena zaradi vzdrževanja objekta. Ker je bilo z izpodbijano odločbo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno in ker je bil s tem kršen materialni predpis, predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen izrek inšpekcijskega ukrepa v zvezi z nelegalno postavitvijo prizidka na severni strani stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 448/1 k.o. ..., v izpodbijani odločbi navedenih tlorisnih izmer, na podlagi 152. člena ZGO-1. Po navedeni določbi odredi gradbeni inšpektor ustavitev gradnje in odstranitev že zgrajenega objekta na stroške inšpekcijskega zavezanca le v primeru nelegalne gradnje. Kaj izraz nelegalna gradnja pomeni je obrazloženo v točki 12.1. prvega odstavka 2 člena ZGO-1. Ta določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

Tudi po presoji sodišča iz popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da sta bila prvo in drugo tožeča stranka investitorja gradnje prizidka, tlorisnih izmer 13 m x 2 m, na severni strani obstoječe stanovanjske hiše (stoječe na zemljišču s parc. št. 448/1 k.o. ...), s katerim se spreminja tako zunanjost objekta, kot tudi njegove tehnične značilnosti in njegova zmogljivost. Zato sodišče v zvezi s tem, da sta prvo in drugo tožeča stranka investitorja gradbenih del, ki predstavljajo rekonstrukcijo oziroma gradnjo objekta (v skladu z definicijo tega pojma v točki 7 prvega odstavka 2. člena ZGO-1), sledi utemeljitvi, ki sta jo glede teh vprašanj zavzela organa prve in druge stopnje in se nanjo izrecno sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Navedeno pa potrjujejo tudi listine predloženega upravnega spisa.

Iz navedenih razlogov je zato neutemeljen tožbeni ugovor, da opravljena gradbena dela predstavljajo le vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno. Po 10. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redno vzdrževanje in vzdrževalna dela v javno korist. Redno vzdrževanje po 10.1. točki pomeni izvedbo investicijsko vzdrževalnih del, popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegova namembnost in ne zmanjšuje ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev, iz česar izhaja zaključek, da v smislu investicijskega vzdrževanja niso dopustni posegi v konstrukcijo objekta.

Kot sta pravilno navedla oba upravna organa, sporni gradbeni poseg predstavlja novo zgrajeni del stanovanjskega objekta (prizidek stanovanjske hiše, namenjen za izvedbo kurilnice in depoja kuriva ter za stopnišče in povezovalni trak za prostore pritličja) s konstrukcijskimi elementi, ki zahtevajo statično preverjanje in ustrezne gradbenotehnične rešitve (temeljna betonska plošča, nosilna stena, medetažne konstrukcije in streha ter navezava na obstoječi objekt). Vse navedeno pa tudi po presoji sodišča kaže na to, da sporna gradnja posega v konstrukcijo obstoječega objekta in da se je spremenila tako zunanjost obstoječega objekta, kot tudi njegove tehnične značilnosti. Po določbah 3. člena ZGO-1 pa se tako gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev obstoječega objekta lahko začnejo šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki pa ga investitorja nista imela. Ta okoliščina pa med strankami niti ni sporna. V kolikor se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo ali pa so že izvedena brez gradbenega dovoljenja, tak poseg po definiciji iz točke 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 (povzeti v točki 6 te sodbe) šteje za nelegalno gradnjo, kar pomeni, da je bil tožnikoma sporni inšpekcijski ukrep utemeljeno izrečen. Sodišče je zato iz tega razloga tožbeni ugovor o neobstoju definicije pojma prizidka v ZGO-1 (kar bi pomenilo, da za gradnjo prizidka gradbeno dovoljenje ni potrebno) zavrnilo kot neutemeljen.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.