Jedro

Prenos državljanstva drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso pridobili državljanstva Republike Slovenije, iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev, po uradni dolžnosti, nima zakonite podlage. Zato je pridobitev pravice do varstvenega dodatka iz 23.člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali je bila uživalka pokojnine tudi že 1.7.1966 upravičena do stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je tožniku za čas od 1.4.1992 do 23.2.1996 (do uveljavitve novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Uradni list RS, št. 7/96) priznalo pravico do varstvenega dodatka v višini 70 % razlike med njegovo pokojnino in najnižjo pokojninsko osnovo za polno pokojninsko dobo v znesku 4.876,65 SIT na mesec od 1.9.1992 do 23.2.1996 z vsemi uskladitvami. Hkrati je razveljavilo odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. P-944.158 z dne 6.8.1992 in 16.2.1993 o izgubi tožnikove pravice do varstvenega dodatka od 1.4.1992 dalje in toženi zavod zavezalo, da že zapadle zneske varstvenega dodatka z vsemi uskladitvami za navedeno obdobje izplača v osmih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek, torej priznanje pravice do varstvenega dodatka po 23.2.1996 ter plačilo zakonitih zamudnih obresti od dosojenih zneskov, je kot neutemeljen zavrnilo. Sklenilo je tudi, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del prvostopne sodbe in jo v izpodbijanem delu potrdilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). V obrazložitvi revizije tožnik navaja, da tudi po 23.2.1996 izpolnjuje pogoj, določen v 163. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za priznanje pravice do varstvenega dodatka - to je pogoj stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Obe sodišči sta pravilno ugotovili, da ne obstoje razlogi iz 200. člena ZPIZ za omejitev izplačevanja priznanega mu varstvenega dodatka v tujino, saj je tožnik v navedenem obdobju dejansko prebival v Republiki Sloveniji. Ugotovitev stalnega prebivališča je dejanska ugotovitev, kar ima za posledico priznanje uveljavljene pravice. Zato predlaga, da revizijsko sodišče njegovi reviziji ugodi in razveljavi odločitvi obeh sodišč, s katerima je bil zavrnjen njegov zahtevek za priznanje pravice do varstvenega dodatka tudi po 23.2.1996 in v tem obsegu zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijska trditev, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ni utemeljena. Potem, ko sta delno ugodili tožbenemu zahtevku in tožniku priznali pravico do varstvenega dodatka, ki mu je bila pri toženi stranki nezakonito odklonjena iz razlogov po 200. členu ZPIZ, sta odločili, da je do nje upravičen do 23.2.1996, ko je pričela veljati novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 7/96 - ZPIZ). Z določbo 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je pričel veljati 22.2.1996, je bil za priznanje pravice do varstvenega dodatka iz 163. člena ZPIZ (Uradni list RS, št. 12/92 do 5/94) določen nov pogoj in sicer stalno prebivališče uživalca starostne, predčasne, invalidske in družinske pokojnine v Republiki Sloveniji. Ob ugotovitvi, da je tožnik pridobil dovoljenje za stalno prebivanje šele s 3.11.1999, sta utemeljeno zavrnili njegov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do varstvenega dodatka tudi po dnevu uveljavitve novele ZPIZ.

Zmotno je stališče revizije, da je ugotovitev stalnega prebivališča dejanska ugotovitev. Pojmi stalnega in začasnega prebivališča, predpisani kot pogoj za pridobitev določenih zakonskih pravic so predvsem pravne narave, saj njihovo vsebinsko opredelitev določajo predpisi in nanjo vežejo različne pravne učinke. V 23. členu novele ZPIZ uzakonjenega domicilnega principa, torej pogoja stalnega prebivališča - ki je pravna kategorija - zato ni mogoče razlagati kot je pravilno presodilo pritožbeno sodišče, v pomenu dejanske ugotovitve.

Ob ugotovitvi, da tožnik ni državljan Republike Slovenije, je njegov status tujca upoštevati v okviru določb Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 do 61/99 - ZTUJ), ki v 16. členu ureja položaj, ko tujec želi stalno prebivati v Republiki Sloveniji. Po prvem odstavku tega zakonskega določila se lahko izda tujcu dovoljenje za stalno prebivanje pod pogojem, da najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena tega zakona, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. Za obe določbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99), s katero je presojalo ustavnost zakona o tujcih, ugotovilo, da se za državljane SFRJ, ki so bili v času osamosvojitve Slovenije državljani drugih republik, pa v določenem roku niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila izdana negativna odločba (državljani drugih republik), ne bi smeli uporabljati. To pa iz razloga, ker ureditev iz Zakona o tujcih po svoji vsebini ne ustreza položaju državljanov drugih republik, saj bi morale biti te osebe izenačene s pravnim položajem oseb, ki so imeli ob osamosvojitvi Slovenije položaj tujca na podlagi Zveznega zakona o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80 do 26/90). Pravni položaj teh oseb, ki so veljale za tujce že pred osamosvojitvijo Slovenije, je Zakon o tujcih uredil v 3. odstavku 82. člena. Na podlagi navedene določbe je bilo vsem tujcem, ki so imeli dovoljenje za stalno prebivanje, dovoljeno, da brez kakršnih novih pogojev še naprej prebivajo v naši državi. Državljanom drugih republik, ki so prav tako zakonito živeli na ozemlju Slovenije in imeli prijavljeno stalno prebivališče, pa Zakon o tujcih njihovega prehodnega pravnega položaja ni uredil. Zato je Ustavno sodišče Republike Slovenije s citirano odločbo ugotovilo, da je Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97 in 50/98) v neskladju z ustavo. To neskladnost je bil zakonodajalec dolžan odpraviti v roku 6 mesecev.

Pogoj stalnega prebivališča iz 23. člena novele ZPIZ bi tožnik, za katerega je bilo ugotovljeno, da je dejansko živel v Republiki Sloveniji, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije izpolnjeval, če bi na dan 23.12.1990 imel na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče. Tega pogoj pa tožnik ni izpolnjeval, saj je iz podatkov Upravne enote Ljubljana - Sektor za notranje zadeve z dne 26.8.1999 št. 02/03-4-250/288-99/01 (list. št. 92) razvidno, da je imel na območju te upravne enote prijavljene na različnih naslovih le začasna prebivališča. Zato je bila materialnopravna presoja obeh sodišč glede prenehanja tožnikove pravice do varstvenega dodatka po 23.2.1996, pravilna.

Ker uveljavljeni revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).