Jedro

Izjema, ki omogoča olajšan postopek umika tožbe (prvi odstavek 417. člena ZPP), se sistemsko nahaja v 2. podpoglavju 27. poglavja in ima naslov "Postopek v zakonskih sporih", to pa spori iz razmerja med starši in otroki niso, zato se izjema iz prvega odstavka 417. člena ZPP na te spore ne more raztezati. Odločanje o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka o stikih ter o preživnini je sicer lahko del postopka, ki teče na podlagi razvezne tožbe, ni pa to nujno. Tudi določba drugega odstavka 421. člena ZPP jasno kaže, da zahtevki v zvezi z otroki niso vezani na razveznega, saj vezanost sodišča tu glede na jasno in izrecno zakonsko besedilo sploh ne obstaja. V vsakem primeru gre v navedenem obsegu za spor iz razmerja med starši in otroki (drugi odstavek 406. člena ZPP) in ne za zakonski spor. Za spore o razmerjih med starši in otroki pa ZPP nima posebnih določb glede umika tožbe, zato veljajo splošne določbe o umiku. Te pa terjajo, da sodišče umik tožbe, če je bila tožba pred tem tožencu že vročena v odgovor, vroča v privolitev (drugi odstavek 188. člena ZPP); če privolitve ni, mora sodišče razsoditi o postavljenem tožbenem zahtevku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek zaradi umika tožbe ustavilo. V razlogih je pojasnilo, da je tožnica 10. 5. 2019 tožbo umaknila, toženca pa sodišče glede na prvi odstavek 417. člena ZPP ni pozivalo k soglasju, saj se umik tožbe glede zahtevka po vzgoji in varstvu, določitvi stikov ter plačevanju preživnine presoja po določbi o umiku razvezne tožbe.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da bi mu sodišče tožničino vlogo o umiku lahko vsaj vročilo v izjavo, sicer pa ne bi smelo priznati razpolaganja z zahtevkom, ki nasprotuje tretjemu odstavku 3. člena ZPP. Sodišče je z izpodbijano odločitvijo poseglo v največjo korist otroka, saj bo zaradi ustavitve postopka prenehala veljati med postopkom izdana začasna odredba, po kateri imata oče in otrok stike. Če bi ga sodišče seznanilo z izjavo tožnice o umiku, bi lahko zahteval nadaljevanje postopka ali pa bi vložil nasprotno tožbo. Dodaja, da je tožnica tožbo umaknila takoj, ko je ugotovila, da s pritožbo proti začasni odredbi ni uspela. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Drži, da je umik razvezne tožbe mogoč pod drugačnimi pogoji, kot to sicer velja v pravdi. Pogoji so olajšani zato, da bi se zakonska zveza po možnosti obdržala.1 Zato ZPP v prvem odstavku 417. člena predpisuje, da lahko tožnik tožbo brez privolitve toženca umakne do konca glavne obravnave. Da ta v konkretnem primeru še ni bila končana, ni sporno, kot tudi ni dvoma o tem, da je tožnica tožbo umaknila.2 Kljub temu je izpodbijana odločitev nepačna.

6. Zakonska zveza se je po pravilih, veljavnih do uveljavitve DZ in ZNP-1, lahko razvezala s tožbo v pravdnem postopku (prvi odstavek 415. člena ZPP). Ob odsotnosti določb o vsebini razvezne tožbe veljajo splošna določila ZPP (180. člen). Sleherna tožba mora tako vsebovati (med drugim) tožbeni zahtevek.

7. Višje sodišče ugotavlja, da tožničina tožba, vložena 20. 4. 2018, naslovljena (med drugim) tudi kot tožba zaradi „razveze zakonske zveze“, sicer vsebuje navedbe o njeni nevzdržnosti, a v tožbenem tenorju/zahtevku ne vsebuje tožničine zahteve po razvezi (glej str. 6 in 7 tožbe). Povedano enostavneje: zahtevka za razvezo zakonske zveze ni. Ker tožbenega zahtevka na razvezo tožnica sploh ni postavila, ga ni mogla umakniti, zato je izpodbijana odločitev nepravilna že iz tega razloga.

8. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je torej povsem pravilno, izhajajoč iz postavljenega tožbenega zahtevka, osredotočil na varstvo in vzgojo mladoletnega otroka pravdnih strank, na stike med otrokom in tožencem ter plačevanje preživnine s strani toženca. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze in celo izdalo začasno odredbo, s katero je deklico dodelilo v vzgojo in varstvo mami, z očetom pa je določilo stike.

9. Odločanje o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka o stikih ter o preživnini je sicer lahko del postopka, ki teče na podlagi razvezne tožbe, ni pa to nujno. V vsakem primeru gre v navedenem obsegu za spor iz razmerja med starši in otroki (drugi odstavek 406. člena ZPP) in ne za zakonski spor. Za spore o razmerjih med starši in otroki ZPP nima posebnih določb glede umika tožbe, zato veljajo splošne določbe o umiku. Te terjajo, da sodišče umik tožbe, če je bila tožba pred tem tožencu že vročena v odgovor, vroča v privolitev (drugi odstavek 188. člena ZPP); če privolitve ni, tožeča stranka tožbe ne more umakniti, kar pomeni, da mora sodišče razsoditi o postavljenem tožbenem zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje sklep o ustavitvi postopka izdalo, ne da bi umik tožbe tožencu vročalo v privolitev (pritožnik bi se glede na pritožbe navedbe zadovoljil že z vročitvijo umika v izjavo), je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar v pritožbi smiselno opozarja pritožnik.

10. Pritožbeno sodišče se je ob zgoraj zavzetem stališču, da se izjema, določena v prvem odstavku 417. člena ZPP, nanaša le na tožbo za razvezo zakonsko zveze, opredeljuje še do drugačnega stališča, ki izrecno izhaja iz ene odločbe višjega sodišča, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, zastopano pa je tudi v pravni teoriji.

11. V Komentarju ZPP je resda zaslediti stališče, da če se umakne le zahtevek za razvezo zakonske zveze, ni mogoče nadaljevati postopka za vzgojo in varstvo, za preživljanje in za stike, ker gre za odvisne zahtevke, pri čemer se komentar sklicuje na stališče nemški teoretikov.3 Komentar pritožbenega sodišča ne prepriča iz dveh razlogov: prvič, ker ni predstavljena nemška zakonodaja, ki bi omogočala primerjavo s slovensko, in drugič, ker nasprotuje slovenski ureditvi, ki jo je višje sodišče predstavilo v 8. točki te obrazložitve; obstoj razvezne pravde ni sine qua non pogoj za sojenje o zahtevkih za vzgojo in varstvo, preživnino in stike. K zgoraj navedenim razlogom višje sodišče dodaja še, da se 417. člen ZPP sistemsko nahaja v 2. podpoglavju 27. poglavja in ima naslov „Postopek v zakonskih sporih“, to pa spori iz razmerja med starši in otroki niso ter se izjema iz prvega odstavka 417. člena ZPP na te spore ne more raztezati. Iz enakih razlogov pritožbeno sodišče tudi ne sprejema argumentacije, ki jo je Višje sodišče Ljubljani 31. 8. 2000 zavzelo v zadevi II Cp 1323/2000. Pri tem meni, da določba drugega odstavka 421. člena ZPP jasno kaže, da zahtevki niso vezani na razveznega, saj vezanost sodišča tu glede na jasno in izrecno zakonsko besedilo sploh ne obstaja. Pritožbeno sodišče še pripominja, da ena sodna odločitev še ne predstavlja ustaljene sodne prakse.

12. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP), in to v celoti, saj se ustavitev lahko nanaša le na tožbeni zahtevek, ki je bil v resnici postavljen. Ker iz pritožbenih navedb jasno izhaja, da toženec z ustavitvijo postopka, ki se nanaša na spor med starši in otroki, ne soglaša, vrnitev v dopolnitveni postopek in novo odločanje o umiku tožbe nista smiselna, zato naj sodišče prve stopnje nadaljuje s postopkom. Višje sodišče na tem mestu opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje postopek glede na predhodni določbi drugega odstavka DZ oziroma drugega odstavka 216. člena ZNP-1 zaključiti po DZ v zvezi z ZNP-1. 13. Senat je o pritožbi odločal na podlagi tretjega odstavka 336. a člena ZPP.

1 V zadevi VSL I Cp 919/2002 je bilo, npr., ugotovljeno, da sta se zakonca pobotala in želita živeti še naprej skupaj. 2 Umaknila jo je z naslednjo izjavo: „Tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 417. člena ZPP umika tožbo brez privolitve toženca. Ta postopek, ki se je začel 20. 4. 2018, jo finančno preveč izčrpava. Postopek se vleče izključno zaradi nerazumnih zahtev toženca po stikih v tujini, ob tem, da ne plačuje niti preživnine, pričakuje pa še enega otroka A. In ne samo to: v vlogi z dne 2. 4. 2019 je začel „razmišljati“, da bi zahteval skrbništvo za hčerko zaradi materinih težav z zdravjem. Tožnica nima prav nobenih težav (razen z njim) in mu skrbništva ne bo nikoli dovolila. Zato umika tožbo.“ 3 Glej Rijavec, V., Komentar ZPP, 3. knjiga, str. 638.