Jedro

Za odmero komunalnega prispevka je bistveno le to, ali je bila v predmetni enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema in ali sodi zemljišče v obračunsko območje te vrste komunalne opreme.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku kot solastniku stanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 1165/0 k. o. ... naložila plačilo komunalnega prispevka za naknadno opremljanje zemljišč s kanalizacijo v višini 702,44 EUR. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik lastnik že zgrajenega objekta na delno opremljenem stavbnem zemljišču, ki se je v letu 2010 dodatno opremilo s kanalizacijskim omrežjem, in da je uporaba novo zgrajene javne kanalizacije obvezna za vse uporabnike, ki od mesta priključka niso oddaljeni več kot 200 m, če je priključitev tehnično izvedljiva. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kljub temu, da je ugotovil, da bi moral hišni priključek na kanalizacijo dejansko potekati med drugim tudi preko zemljišča s parc. št. 735 k. o. ..., ki je v lasti Agrarne skupnosti ..., katere član je tudi tožnik. Ugotovil je tudi, da je tožnikov stanovanjski objekt zgrajen tako, da je vhod v ta objekt mogoč le s parc. št. 735 k. o. ... in da je preko tega zemljišča speljan edini dovoz do garaže v kletni etaži tožnikovega objekta. Zato pritožbeni organ ne vidi razloga, da si tožnik ne bi mogel urediti hišnega priključka na javno kanalizacijsko omrežje.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da zemljiškoknjižni podatki ne dajejo podlage za ugotovitev, da je lastnica parcele št. 735 k. o. ... Agrarna skupnost ..., saj je ta parcela v solasti več oseb, med katerimi so nekateri že pokojni, eden izmed solastnikov pa je tudi tožnik. Ker solastninski deleži pokojnih oseb niso preneseni na njihove dediče, naj bi bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno. Trdi, da zato ne more skleniti potrebne služnostne pogodbe za napeljavo kanalizacijskega priključka iz objekta ... na javno kanalizacijsko omrežje. Meni, da do ureditve zemljiškoknjižnega stanja priključitev tehnično ni izvedljiva, zato naj ne bi bilo logično, da mora plačati komunalni prispevek. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ali bi morala tožena stranka tožniku odmeriti komunalni prispevek ali ne. Tožnik namreč meni, da komunalnega prispevka za naknadno opremljanje zemljišč s kanalizacijo ni dolžan plačati, ker priključitev tehnično ni izvedljiva, saj še ni urejeno zemljiškoknjižno stanje zemljišča, preko katerega bi moral biti izveden priključek njegovega objekta na javno kanalizacijsko omrežje.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji – v nadaljevanju ZPNačrt). Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnikov objekt mogoče priključiti na javno kanalizacijsko omrežje preko zemljišča s parc. št. 735 k. o. ... Glede na tožbene navedbe pa sodišče pojasnjuje, da ni pomembno, ali je to zemljišče v lasti Agrarne skupnosti ali fizičnih oseb. Zmotno je namreč tožnikovo mnenje, da priključitev tehnično ni mogoča zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja. Če bi obveljalo navedeno stališče tožnika, bi imelo to za posledico, da bi bilo izpolnjevanje pogoja „tehnične izvedljivosti priključka“ in s tem upravičenost do odmere komunalnega prispevka odvisno le od aktivnosti lastnikov zemljišč in njihovega interesa, da pravico izvedbe priključka na javno komunalno omrežje (torej pravno) uredijo. Takega interesa pa lastnikom nepremičnin z vidika obveznosti plačila dajatve ni mogoče pripisati.

Četrti odstavek 79. člena ZPNačrt določa, da je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja. Iz te določbe torej ne izhaja pravica zavezanca, da naj občina uredi tudi civilnopravna razmerja med lastniki zemljišč, po katerih poteka hišni priključek. Pravna ureditev komunalnega prispevka tudi ne daje podlage, da bi se o vprašanju izkazanosti pravice graditi kanalizacijski priključek na javno komunalno omrežje odločalo v postopku za odmero komunalnega prispevka.

Odmero komunalnega prispevka za vsako vrsto komunalne opreme posebej predpisuje tretji odstavek 79. člena ZPNačrt, za odmero pa postavlja le pogoj, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Kaj obsega obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme izhaja iz prvega odstavka 76. člena istega zakona, in sicer je to območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe.

V zadevi je torej bistveno le to, ali je bila v predmetni enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema in ali sodi zemljišče s parc. št. 1165/0 k. o. ... v obračunsko območje te vrste komunalne opreme. Tožnik ne nasprotuje navedbi toženke, da je bilo v predmetni enoti urejanja zgrajeno in predano v upravljanje kanalizacijsko omrežje v ločenem sistemu, povezano s čistilno napravo in ločeno kanalizacijsko omrežje za meteorne vode. Tudi ne ugovarja ugotovitvi, da navedeno zemljišče leži v območju, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme. Odmera komunalnega prispevka je bila zato utemeljena na zakonu, izračunu pa tožnik ne ugovarja.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.