Jedro

Odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. Zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici tolarsko vrednost zneska 50.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kakor se obrestujejo hranilne vloge na vpogled v nemških markah, od 31.5.1995 dalje do plačila ter enake obresti od zneska 10.000 DEM za čas od 31.5.1995 do 6.10.1995. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki dne 24.3.1995 sklenili posojilno pogodbo, po kateri je toženec prejel od tožnice 60.000 DEM in se jih zavezal vrniti v več obrokih do konca leta 1995. Zavrnilo je toženčev ugovor, da je bil k sklenitvi pogodbe prisiljen z resno grožnjo. Zavrnilo je tudi nadaljnji ugovor, da je tožnica denar posodila firmi M. in ne tožencu. Upoštevalo pa je, da je dne 6.10.1995 toženec tožnici vrnil znesek 10.000 DEM.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka. Vztraja pri trditvi, da je posojilno pogodbo podpisal pod vplivom grožnje. Ker se tožeča stranka ni udeležila zadnje glavne obravnave, bi moralo sodišče zadevo končati s sodbo zaradi izostanka. Opustitev soočenja pomeni manipulacijo v njegovo škodo. Poudarja, da je bila primarno zavezana k vrnitvi dolga firma M. G.m.b.H. Navaja, da mu tožeča stranka nikoli ni izročila vtoževanega zneska. Kot neizpodbiten dokaz procesnih kršitev navaja tudi čas postopka. Zadeva je bila namreč končana v dveh letih, normalen čas postopkov pa je pet let. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. Zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo in s katerimi dokazi, je prepuščena sodišču (220.čl. ZPP). Pravilnost te odločitve presodi pritožbeno sodišče glede na to, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno. To vprašanje pa ni predmet revizijskega preizkusa pravnomočne sodbe (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče ne more upoštevati tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na ugotovitve dejanskega stanja. V obravnavani zadevi velja to za navedbe, da je bil denar posojen družbi M. G.m.b.H., da je bila posojilna pogodba sklenjena pod prisilo in da toženec ni prejel zneska, zapisanega v posojilni pogodbi. Dejanska podlaga, kakršno sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je namreč obvezna tudi za revizijsko sodišče, ki preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah dovoljenih uveljavljanih revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti v okviru določbe 386. člena ZPP.

Tudi nadaljnji revizijski očitki niso utemeljeni. Sodbe zaradi izostanka ni mogoče izreči na škodo tožeče stranke (332. člen ZPP). Toženec bi zaradi izostanka tožeče stranke lahko predlagal mirovanje postopka (1. odstavek 216.člena ZPP), vendar tega ni storil, ampak je izrečno predlagal, da se zadeva zaključi, ker sta obe stranki že povedali vse (zapisnik o glavni obravnavi dne 3.4.1997).

Zatrjevana hitrost postopka ne predstavlja nikakršne kršitve, saj je v skladu z načelom hitrosti postopka in procesne ekonomije, ki je uzakonjeno kot eno od temeljnih načel ZPP (10. člen ZPP).

Iz navedenega izhaja, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).