Jedro

Samostojno vložena pritožba oškodovanca kot tožilca, ki mu je delno odvzeta poslovna sposobnost, je bila neobstoječa ter naknadna odobritev te pritožbe s strani stalnega skrbnika niti ni bila mogoča. Posledično tudi umik soglasja k že odobreni pritožbi ni imel pravnih učinkov, zato v obtožnem aktu opisano ravnanje obtoženk ne izpolnjuje zakonskih znakov nobenega od očitanih kaznivih dejanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku je z uvodoma navedenim sklepom, na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo obtožni predlog zoper obdolženi A. A. in B. B. zaradi kaznivih dejanj kršitve enakopravnosti po 131. členu KZ-1, kršitve pravice do pravnega sredstva in peticije po 144. členu KZ-1, zlorabe uradnega položaja po 257. členu KZ-1, nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in izneverjenja po 215. členu KZ-1. Odločilo je še, da je na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obeh obdolženk ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila skrbnica - zakonita zastopnica oškodovanca kot tožilca C. C. zaradi očitnega kratenja enakopravnosti in dostopnosti do sodnega varstva ter iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da „očitno protizakoniti sklep naslovnega sodišča št. II K 29807/2019 z dne 19. 11. 2021 razveljavi in zadevo vrne v nadaljevanje postopka drugemu sodišču oziroma drugemu sodniku.“

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov spisa je razvidno, da je Okrajno sodišče v Domžalah sklep o določitvi sodnih penalov In 68/2014 z dne 21. 4. 2016 oškodovancu kot tožilcu (dolžniku) vročilo po CSD X. kot njegovemu takratnemu stalnemu skrbniku1. Oškodovanec kot tožilec je dne 4. 5. 2016 zoper sklep sam vložil pritožbo, ki jo je sodišče skladno z 81. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) z dopisom z dne 16. 5. 2016 poslalo CSD X. s pozivom, da naj v roku osmih dni vloženo pritožbo oškodovanca kot tožilca odobri ali ne odobri. CSD X. je z dopisom z dne 26. 5. 2016 pritožbo odobril, nato pa je v dopisu z dne 18. 8. 2016, ki sta ga sklicujoč se na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 273/2015 z dne 13. 1. 2016 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1350/2015 z dne 30. 9. 2015 podpisali direktorica A. A. in socialna delavka B. B., torej obdolženki, že dano soglasje k pritožbi umaknil. 5. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da obdolženkama ni mogoče očitati, da naj bi s tem, ko sta podpisali dopis CSD X. z dne 18. 8. 2016 o umiku soglasja oziroma naknadne odobritve pritožbe oškodovanca kot tožilca, ki jo je dne 4. 5. 2016 vložil zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah In 68/2014 z dne 21. 4. 2016, storili v obtožnem predlogu zatrjevana kazniva dejanja.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu izpostavilo stališča sodne prakse, da se procesna dejanja, ki jih pravdno nesposobna oseba opravi sama, ne upoštevajo in torej ne more sama veljavno vložiti niti tožbe niti pravnih sredstev zoper odločitev sodišča prve stopnje ter ne more imeti za posledico, da je tako vlogo treba procesno obravnavati (sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 273/2015 z dne 13. 1. 2016), kot tudi, da gre v primeru, ko stranka, ki ji je bila odvzeta sposobnost opravljanja pravdnih dejanj, sama vloži pritožbo, za neodpravljivo pomanjkljivost pritožbe; stranka, ki ji je (v celoti) odvzeta poslovna sposobnost nastopanja pred sodišči, ne more sama opravljati pravdnih dejanj, če pa jih, so neobstoječa oziroma nična, zato naknadna skrbnikova odobritev strankinega dejanja po pozivu sodišča že pojmovno ne bi bila mogoča (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1350/2015 z dne 30. 9. 2015).

7. V zvezi z vprašanjem naknadne odobritve procesnega dejanja, ki ga pravdno nesposobna oseba opravi sama, sodišče druge stopnje izpostavlja še, da je dolžnost sodišča v (pravdnem) in izvršilnem postopku, da pravdno nesposobni osebi zagotovi ustrezno zastopanje (81. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Določba 81. člena ZPP določa izjemo od splošnega pravila, da pravdno stranko zastopa zakoniti zastopnik, ki zanjo opravlja pravdna dejanja, ki jo je zato treba razlagati ozko. To pomeni, da se ta določba uporablja zgolj v primerih, ko zakoniti zastopnik še ni seznanjen s postopkom. Ko pa je, pa je primarno zakoniti zastopnik dolžan skrbeti za pravice in interese pravdno nesposobne stranke. Zato sodišče dejanj, ki jih opravi pravdno nesposobna stranka, ne pošilja zakonitemu zastopniku v odobritev. Za to namreč ni zakonske podlage. Dejanje, ki ga opravi procesno nesposobna oseba sama, pa je obremenjeno s pomanjkljivostjo, ki je ni mogoče odpraviti z naknadno odobritvijo zakonitega zastopnika (sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 72/2021 z dne 7. 4. 2021). Enako stališče je v odločbi, s katero je zavrglo tožbo tožnika, zavzelo tudi Upravno sodišče in sicer, da je z vročitvijo izpodbijane odločbe tožnikovemu zakonitemu zastopniku bila ustrezno varovana njegov pravica do sodnega varstva. V takem primeru bi bilo pozivanje k morebitni odobritvi tožbe v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku odvzeta opravilna sposobnost, saj bi pomenilo, da lahko tožnik še naprej po lastni presoji sproža sodne postopke, sodišču pa nalaga, da opravi komunikacijo z njegovim stalnim skrbnikom - to je dejanje, do katerega bi, upoštevaje za kakšen namen je bil stalni skrbnik v konkretnem primeru postavljen, moralo priti med stranko in zakonitim zastopnikom že pred vložitvijo pravnega sredstva (sklep I U 841/2015 z dne 7. 7. 2015).

8. Po pojasnjenem je bila torej, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, samostojno vložena pritožba oškodovanca kot tožilca zoper sklep In 68/2014 z dne 21. 4. 2016 neobstoječa ter naknadna odobritev te pritožbe s strani stalnega skrbnika CSD X. niti ni bila mogoča, posledično pa tudi umik soglasja k že odobreni pritožbi ni imel pravnih učinkov, zato v obtožnem aktu opisano ravnanje obdolženk, ki je temeljilo na stališčih sodne prakse, ne izpolnjuje zakonskih znakov nobenega od očitanih kaznivih dejanj ter je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju obtožnega predloga pravilna.

9. Pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje protizakonito in pristransko zavrglo utemeljene obtožne predloge oškodovanca kot tožilca zoper njegove skrbnice oziroma zakonite zastopnice, ne da bi mu zaradi očitne kolizije interesov kot začasnega skrbnika postavilo odvetnika, so neobrazloženi in tudi irelevantni, saj sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku preizkuša zgolj pravilnost odločitve v izpodbijanem sklepu.

10. Pritožnica zmotno zatrjuje, da naj bi stališča sodne prakse, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, dejansko veljala le za popolnoma opravilno nesposobne osebe, v primeru če samostojno vloži pritožbo (ali drugo vlogo) oškodovanec, ki mu je poslovna sposobnost odvzeta le delno, pa naj bi bilo sodišče dolžno pozvati skrbnika na odobritev. V obrazložitvi sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 273/2015 z dne 13. 1. 2016 ter sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1350/2015 z dne 30. 9. 2015 je namreč izrecno izpostavljeno, da je bila tožniku, enako kot oškodovancu kot tožilcu, poslovna sposobnost odvzeta le delno in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Sicer pa je glede na v točki 5 obrazložitve sklepa I Up 273/2015 citirano odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 (enako v 2. odstavku na 2. strani sklepa Upravnega sodišča I U 841/2015 z dne 7. 7. 2015) mogoče sklepati, da se je ta odločitev očitno celo nanašala na oškodovanca kot tožilca v predmetni kazenski zadevi.

11. Pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa ne more omajati dopis Ustavnega sodišča št. Up-1006/21-4 z dne 13. 12. 2021, s katerim je skrbnico oškodovanca kot tožilca pozvalo, ali odobrava njegovo samostojno vloženo ustavno pritožbo (priloga A11), saj sta, kot že navedeno, obdolženki ravnali v skladu z ustaljenimi stališči sodne prakse, ki je bila sprejeta po dopisu CSD X. št. 12213-124/2012-5 z dne 14. 1. 2013 (priloga A12), na katera se v pritožbi sklicuje pritožnica.

12. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Ker skrbnica s pritožbo ni uspela, je oškodovanec kot tožilec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Oškodovancu kot tožilcu je bila zaradi kverulantstva s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, s čimer je izgubil tudi pravdno sposobnost (prvi odstavek 77. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Z odločbo CSD X. št. 000-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014 v zvezi z odločbama Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 000-41/2014/4 z dne 16. 12. 2014 in št. 000-41/2014/16 z dne 12. 5. 2015 (2. točka izreka) je bil za stalnega skrbnika oškodovanca kot tožilca imenovan CSD X., ki se v skladu s prvim odstavkom 192. člena (takrat veljavnega) Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) šteje za njegovega zakonitega zastopnika.