Jedro

Pravica do spoštovanja pacientovega časa je pravica, ki je namenjena predvsem zagotavljanju transparentnega in enakopravnega obravnavanja vseh pacientov, s ciljem doseganja čim krajših čakalnih dob, ni pa pravica, ki bi čakalne dobe reševala. O kršitvi pacientovega časa bi torej lahko govorili le v primeru, če bi se ugotovilo, da prizadeta stranka ni bila obravnavana enakopravno, oziroma povedano drugače, da so bile druge pacientke, ki so bile prav tako naročene na nenujni pregled in nato zaradi objektivnih razlogov prenaročene, naročene na nov termin pregleda v krajšem času, kot je bila naročena prizadeta stranka glede na prvotno določen datum pregleda.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Komisije RS za varstvo pacientovih pravic, št. 021-31/2017-37 z dne 22. 1. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. A. A. (v nadaljevanju tudi pacientka ali prizadeta stranka) je pri Komisiji RS za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju tožena stranka) dne 22. 2. 2017 vložila zahtevo za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic, ker izvajalec zdravstvene storitve Splošna bolnišnica ... (v nadaljevanju tožeča stranka) ni ugodil njenim predlogom za razrešitev pritožbe, ki jo je vložila zaradi kršitve pravice do spoštovanja pacientovega časa. Tožeči stranki je očitala večkratno prenaročanje na pregled v ginekološkem dispanzerju. Tožena stranka je v zadevi prvič odločila z odločbo, št. 021-31/2017-20 z dne 31. 7. 2018, s katero je ugotovila, da je tožeča stranka pacientki kršila pravico do spoštovanja pacientovega časa po 14. členu Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) in pravico do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi po 7. členu tega zakona ter ji izrekla opomin. Tožeča stranka je zoper to odločitev vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je sodišče s sodbo, št. III U 228/2018-11 z dne 11. 10. 2019, ugodilo, prej navedeno odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovno obravnavo.

2. Tožena stranka je v ponovljenem postopku odločila z odločbo št. 021-31/2017-37 z dne 22. 1. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba). Predlogu pacientke je ugodila in ugotovila, da ji je bila z ravnanjem tožene stranke v obdobju od januarja do aprila 2017 kršena pravica do spoštovanja pacientovega časa, opredeljena v 14. členu ZPacP, zaradi večkratnega prenaročanja ter nespoštovanja objavljene čakalne dobe (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložila izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnjih kršitev do spoštovanja pacientovega časa z vzpostavitvijo sistema naročanja in prenaročanja pacientk, ki bo upošteval tudi čakalno dobo in število prenaročitev ter omogočil sledljivost števila prenaročitev (2. točka izreka), o čemer je tožeča stranka dolžna poročati toženi stranki v roku 6 mesecev od prejema odločbe (3. točka izreka). Določila je tudi, da je tožeča stranka dolžna pacientki povrniti stroške postopka v višini 99,00 EUR v roku 5 dni od prejema odločbe, ki so ji nastali ob prvi obravnavi njenega predloga (4. točka izreka).

3. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je po prejemu sodbe sodišča ponovno sklicala senatno obravnavo, in to zaradi poteka časa, ker se je zamenjala predsednica tožene stranke in z namenom ugotovitve, ali je v zadevi mogoča poravnava med strankama. Na senatni obravnavi dne 6. 11. 2019 je bilo ugotovljeno, da pacientka še vedno vztraja pri svoji zahtevi glede očitkov kršitve pravice do spoštovanja pacientovega časa in nedopustnih kršitev objavljenih čakalnih dob, ne pa tudi pri ugotavljanju kršitve pravice do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi. Senat je sprejel sklep, da mora tožeča stranka dostaviti dodatne podatke, iz katerih bo razvidno, kako so potekale prenaročitve in koliko pacientk je bilo prenaročenih na posamezen datum. Tožeča stranka je tako evidenco pripravila s pojasnili, ker pa je bila še vedno nerazumljiva, je tožena stranka določila dodatno senatno obravnavo. Senat je ponovno preučil v spis vložene dokumente in prebral izpovedi prič, upošteval pa tudi pojasnila za branje tabele naročanja, ki jih je razložila priča B. B. Ugotovil je, da navedbe pacientke glede prenaročanj na posamezne datume držijo, kot tudi razlogi zanje. Senat ne dvomi, da so bile prenaročitve utemeljene in da so bile storitve opravljene pri bolj nujnih pacientkah, vendar pa meni, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi čakalne dobe in določila ZPacP pri nenujnih pacientih ter poskrbeti za najkajši možni čakalni čas in čakalno dobro v okviru razumnega časa.

4. V predhodnem postopku je bilo ugotovljeno, da pregled pacientke v oktobru 2016 ni bil opravljen in je bilo zato razumljivo njeno pričakovanje, da bo ginekološki pregled opravljen dne 25. 1. 2017, ko je bila vpisana in naročena na pregled. Dne 20. 1. 2017 pa je prejela dopis tožeče stranke, da je prenaročena na pregled pri zdravnici C. C. na 24. 5. 2017. Po razlagi prič je bilo namreč na ta datum naročenih preveč nosečnic. Ker se pacientka pregleda na tako določen dan ni mogla udeležiti zaradi odsotnosti, je dobila nov datum za pregled, in sicer 29. 3. 2017, vendar pa se je izkazalo, da je tega dne zdravnica na izobraževanju in so bile zaradi tega vse na ta dan naročene pacientke prenaročene, predlagateljica na dan 3. 4. 2017. Do pregleda ni prišlo, ker se je pacientka zaradi večkratnega prenaročanja vpisala k drugemu ginekologu ter vložila pritožbo po ZPacP.

5. Tožena stranka ugotavlja, da pri tožeči stranki niso upoštevali Pravilnika (ni navedeno katerega, opomba sodišča), ki določa, da je treba nadomestiti termin pregleda, če se pregleda ne da opraviti na dan, ko je pacient naročen. V predmetni zadevi naj bi do tega prišlo iz razloga, ker izvedbe pregleda niso dopuščale organizacijske možnosti pri tožeči stranki. V taki situaciji se upoštevajo nujne pacientke in se prerazporedijo k ostalim ambulantam, nenujne pa se prerazporedijo na nov termin pri istem zdravniku. Tožena stranka je seznanjena s pomanjkanjem zdravnikov specialistov, vendar pa je bila kršitev, ki se očita tožeči stranki, storjena in izkazana, saj je bila predlagateljica (pre)večkrat naročena na nedopustno oddaljene termine in brez upoštevanja dolžnosti tožeče stranke kot izvajalca, da mora poskrbeti za najkrajši možni čakalni termin. Tožeča stranka bi morala pacientki ponuditi termin v razumnem roku pri drugem izvajalcu, če pri njeni izbrani ginekologinji ni bilo termina npr. v mesecu februarju, in šele kolikor bi tak pregled pri drugem specialistu pacientka odklonila, bi bilo prenaročenje na poznejše termine utemeljeno. Tožena stranka je prepričana, da bi morala tožeča stranka ambulante organizirati na način, da do takšnih prenaročanj, ki vzbujajo pomisleke pri pacientih in se ti bojijo za svoje zdravje, ne bi prihajalo in je zato v skladu z določbo 78. člena ZPacP naložila izvedbo ukrepov za zagotovitev uresničitve pravice do spoštovanja pacientovega časa. Glede na težave pri ugotavljanju kako potekajo prenaročila, je tožena stranka tožeči stranki naložila, da mora vzpostaviti sistem naročanja in prenaročanja pacientov, ki bo upošteval tudi čakalno dobro in število prenaročitev ter omogočil sledljivost števila prenaročitev. Meni, da tovrstne zahteve glede na prenovo računalniškega sistema pri tožeči stranki realno niso izvedljive in bo zato o spremembah tožeča stranka poročala toženi stranki. Tožena stranka odločitev zaključuje z navedbo, da se pacientki priznajo stroški prihoda, ki jih je uveljavljala v razveljavljenem postopku, in sicer na relaciji Koper - Ljubljana - Koper 3 x po 220 km, kar znaša 99,00 EUR.

6. Tožeča stranka zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo v upravnem sporu in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka naj tožeči stranki poravna tudi stroške postopka. Navaja, da izpodbijana odločba ni pravilna in ni utemeljena na zakonu, tožeči stranki pa je v interesu, da ohranja svoje zdravstvene storitve in obravnave, strokovnost in ugled ter pravico do dobrega imena tako, da se brani pred neutemeljenimi očitki tožene stranke.

7. Tožeča stranka toženi stranki najprej očita, da je nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo, in sicer določbe 14. do 18. člena ZPacP ter določbe Pravilnika o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu vodenja čakalnih seznamov (Uradni list RS, št. 63/10; v nadaljevanju Pravilnik). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, na kateri določbi Pravilnika temelji odločitev tožene stranke, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Kolikor je imela tožena stranka v mislih uporabo določbe petega odstavka 9. člena Pravilnika, ga je uporabila nepravilno, saj ta določba predvideva, da izvajalec zagotovi nadomestnega izvajalca in o tem v rokih iz tretjega odstavka tega člena obvesti pacienta samo, če je izvajalec začasno ali trajno nezmožen izvesti že načrtovano zdravstveno storitev. Gre torej za izjemne primere, ko je izvajalec funkcionalno nezmožen opraviti storitev, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Razlogi prenaročanja so bili objektivne narave, tožeča stranka pa je pacientko utemeljeno prenaročila na drug termin pri izbrani ginekologinji, upoštevaje določbe 6. in 10. člena Pravilnika. Tožeča stranka posebej poudarja, da obdobje od 25. 1. 2017 do 3. 4. 2017 glede na stopnjo nujnosti/ogroženosti pacientke (nenujni, preventivni ginekološki pregled) ni nerazumno ali nedopustno dolgo obdobje, tožeča stranka pa je v okoliščinah konkretnega primera, to je upravičenih razlogov za prenaročanje, pacientki zagotovila najhitrejšo možno obravnavo, ki pa je pacientka nato ni koristila.

8. Določba petega odstavka 9. člena Pravilnika ne določa ničesar glede izvedbe nadomestnega termina v razumnem roku, niti glede tega, da bi bila tožeča stranka upravičena pacientko prenaročiti na poznejši termin samo, če bi ta odklonila pregled pri drugem zdravniku specialistu, kot to navaja tožena stranka. Pri tem tožena stranka ne pojasni, ali bi bila tožeča stranka takšen pregled dolžna zagotoviti v okviru lastne dejavnosti, v isti ustanovi ali pa zunaj nje, npr. v zdravstvenem domu ali pri koncesionarju. Obveznosti zagotovitve nadomestnega termina pri drugem izvajalcu ne določa niti ZPacP, kar pomeni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Prenaročitve pacientke iz 25. 1. 2017 na 3. 4. 2017 ni mogoče šteti kot nedopustno ali nerazumno dolg rok, saj je šlo za obdobje dveh mesecev, upoštevati pa je tudi treba, da je bilo treba pri pacientki PAP test opraviti šele v letu 2018, da težav ni imela in da njeno zdravstveno stanje zaradi prenaročitve tudi ni bilo v ničemer ogroženo. Na pregled dne 3. 4. 2017 se pacientka ni zglasila niti ni predhodno odjavila termina.

9. Tožena stranka domnevno kršitev pravice do spoštovanja pacientkinega časa omejuje na časovno obdobje od januarja do aprila 2017. V zvezi z vpisom in naročitvijo pacientke na pregled v oktobru in nato za dne 25. 1. 2017 ni ugotovila kršitev. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo za toženo stranko sporno le prenaročilo iz predvidenega datuma pregleda 25. 1. 2017 na datum 24. 5. 2017. Ta termin je bil na prošnjo pacientke in v dogovoru z njo prestavljen za dva meseca nazaj, to je na 29. 3. 2017, s tega termina pa je bila pacientka nato prenaročena za 5 dni naprej na termin 3. 4. 2017. V utemeljenost in upravičenost razlogov za prenaročitev pacientke (obravnava nujnih pacientk in udeležba ginekologinje na izobraževanju) tožena stranka ni dvomila, zato bi, kolikor bi bila njena presoja v upravnem sporu potrjena, to narekovalo izrek milejšega ukrepa. Ob tem tožeča stranka dodaja, da je v primeru prenaročanja s predvidenega datuma 25. 1. 2017 to storila utemeljeno, in sicer na podlagi 6. člena Pravilnika, upoštevaje kriterij nosečnosti.

10. Glede na nesporno ugotovljene datume pregledov in prenaročitev, so očitki tožene stranke, da je bila pacientka prevečkrat prenaročena in da je bila prenaročena na nedopustno oddaljene termine, neutemeljeni. Po ugotovitvah tožene stranke je bila pacientka prenaročena dvakrat, časovno obdobje med 25. 1. 2017 in 29. 3. 2017 oziroma 3. 4. 2017 pa ne gre označiti kot nedopustno dolgo časovno obdobje, ki bi predstavljalo kršitev pravice do spoštovanja pacientovega časa in bi zahtevalo izrek ukrepa. Tožeča stranka je med postopkom pojasnila, da je čakalno knjigo v letu 2016 in 2017 vodila na podlagi Pravilnika, ki je prenehal veljati dne 21. 1. 2018. Tožena stranka ni upoštevala, da ima ginekološka ambulanta pri tožeči stranki status dispanzerja, torej se izvaja na ravni primarne zdravstvene dejavnosti. Če ne gre za nujni primer, si pacientke osebnega ginekologa izberejo. Tu se pacientke naročijo brez napotnice in je zato brezpredmetno govoriti o stopnjah nujnosti in predvidenih čakalnih dobah, ki jih je Pravilnik določal v 3. členu ter o elektronski knjigi. Za konkretni primer sta namreč veljali le določbi drugega in četrtega odstavka 10. člena Pravilnika. Za izvajanje primarne zdravstvene dejavnosti Pravilnik ni predpisoval natančnejše vsebine oziroma kaj bi moral vsebovati čakalni seznam, zato morebitnih pomanjkljivosti glede vsebine čakalne knjige kot tudi glede obveznosti zagotovitve nadomestne obravnave pri drugem izvajalcu zdravstvenih storitev tožena stranka ne bi smela pripisati v škodo tožeči stranki in tudi ni imela pravne podlage za ugotovitev kršitve.

11. Tožeča stranka uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 78. člena ZPacP, v skladu s katero lahko senat zahtevi delno ali v celoti ugodi ali jo zavrne. V predmetni zadevi je v izreku navedeno, da se predlogu pacientke ugodi, ne pa tudi, ali ji je bilo ugodeno v celoti ali le deloma. Iz obrazložitve je mogoče razumeti, da je tožena stranka predlogu pacientke ugodila le deloma, vendar pa to iz izreka ne izhaja, četudi bi moral biti izrek določen in jasen ter v skladu z obrazložitvijo odločitve. Tožena stranka je namreč v ponovljenem postopku na senatni obravnavi dne 6. 11. 2019 ugotovila in razčistila, da v konkretni zadevi tožeči stranki ni mogoče očitati diskriminacije oziroma kršitve pravice do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni obravnavi. Pacientka te zahteve ni izrecno umaknila, pač pa je tožena stranka sama ugotovila, da ji ta pravica ni bila kršena. Tožena stranka bi zato morala odločiti, da se njeni zahtevi v tem delu ne ugodi, kar pa iz izreka ne izhaja. Poleg tega je pacientka uveljavljala, da je do kršitve pravice do spoštovanja pacientovega časa prišlo v daljšem časovnem obdobju, in to od začetka leta 2016 do 24. 5. 2017, torej tudi v obdobju od prvega naročila in prvega pregleda pri novo izbrani osebni ginekologinji C. C. Četudi je tožena stranka očitano kršitev omejila na krajše časovno obdobje od zahtevanega, je zahtevi pacientke ugodila, kar pomeni, da je odločitev nepravilna tudi iz tega razloga. Ker izrek izpodbijane odločbe ne sledi ugotovitvam tožene stranke, kot izhajajo iz obrazložitve, je izpodbijana odločba obremenjena s kršitvijo določb upravnega postopka iz prvega in šestega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 7. točke prvega odstavka 239. člena tega zakona.

12. Po prepričanju tožeče stranke je izrečeni ukrep nesorazmeren glede na naravo, težo in vrsto očitane kršitve ter glede na to, da pacientki niso nastale nobene škodljive posledice. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, zakaj je tožena stranka v ponovljenem postopku odločila, da bo prvotno izrečeno opozorilno sankcijo (opomin) nadomestila z izrekom ureditvene odločbe. Tožena stranka je zatrjevano kršitev omejila na obdobje od januarja 2017 do aprila 2017, kar pomeni, da je sporno le prenaročilo pacientke iz predvidenega datuma 25. 1. 2017 na 24. 5. 2017, oziroma nato na prošnjo pacientke, ki je bila tega dne predvidoma odsotna zaradi odhoda v tujino in v dogovoru z njo, na datum 29. 3. 2017, nato pa zaradi odsotnosti ginekologinje za 5 dni naprej na 3. 4. 2017, vendar pa takrat pacientka na pregled ni prišla. Pacientka torej ni bila nedopustno in prevečkrat prenaročena. Tožena stranka je tudi sama ugotovila, da tožeča stranka že vzpostavlja nov sistem, ki bo drugače urejal naročanje in je tudi iz tega razloga izrečeni ukrep nepotreben. Razlogi za prenaročitev za toženo stranko niso sporni, saj je ugotovila, da so bili upravičeni in izkazani, kar bi, če bi bila kršitev potrjena, narekovalo izrek milejšega ukrepa. Ob tem tožeča stranka izpostavlja, da med 2. točko izreka izpodbijane odločbe in obrazložitvijo ni skladnosti, saj je izrek v tem delu določen oziroma je izrečen vsaj določljiv ukrep, iz obrazložitve pa je mogoče razumeti, da je tožeči stranki naloženo dvoje, to je izvedba ustreznih ukrepov za preprečitev kršitev pravice do spoštovanja pacientovega časa, kar ni določeno in izvršljivo, in vzpostavitev sistema naročanja in prenaročanja pacientk, ki bo upošteval tudi čakalno dobo, število prenaročitev ter omogočil sledljivost števila prenaročitev. Tožeči stranki zato ni jasno, kaj ji je tožena stranka pravzaprav naložila, torej ali le ukrep, ki izhaja iz izreka, ali pa nekaj več, kar izhaja iz obrazložitve. To vodi do zaključka, da je izpodbijana odločba obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

13. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

14. Sodišče je tožbo vročilo tudi A. A. kot prizadeti stranki, ki na tožbo ni odgovorila.

15. Sodišče je v zadevi dne 29. 6. 2022 opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se je udeležili pooblaščenka tožeče stranke in predsednica tožene stranke, medtem ko A. A. kot prizadeta stranka na glavno obravnavo ni pristopila in svojega izostanka tudi ni opravičila. V dokaznem postopku je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v vse listine upravnega spisa.

16. Pooblaščenka tožeče stranke je vztrajala pri vloženi tožbi in razlogih zanjo, predsednica tožene stranke pa pri sprejeti odločitvi in obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pooblaščenka tožeče stranke je še navedla, da je tožena stranka v razlogih odločbe na več mestih uporabila pojem "nadomestni termin", ki naj bi ga tožeča stranka morala zagotoviti prizadeti stranki, četudi je ta termin uvedel šele Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah (Uradni list RS, št. 3/2018). Ta v osmem odstavku 7. člena določa, da pacient, ki je uvrščen v čakalni seznam in ima določen okvirni termin, lahko ob določitvi termina zahteva poznejši prosti termin (nadomestni termin), ki je v 90 dneh od prvotno predlaganega. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, obveznosti določitve nadomestnega termina pa takrat veljavni pravilnik tudi ni določal. Predsednica tožene stranke je glede na opisani ugovor tožeče stranke pojasnila, da se je v predmetni zadevi odločalo na ponovljeni senatni obravnavi, na kateri je bila navzoča tudi zastopnica pacientovih pravic, ki je uveljavljala uporabo termina "nadomestni termin", to pa se je nato povzelo tudi v izpodbijano odločbo. V času njihovega odločanja se je pri tožeči stranki vzpostavljal nov računalniški sistem naročanja, zato bi bila lahko zadeva, kot je bila obravnavana, podlaga, da bi izvajalci upoštevali njihove pripombe pri vzpostavitvi sistema, predvsem zato, da bi bil ta bolj pregleden in bi bilo mogoče iz njega razbrati, kako poteka prenaročanje. Sistem, ki je bil v uporabi v času obravnavanega primera, je bil nepregleden in je imela tožena stranka precej težav, da je sploh ugotovila, kako je prenaročanje potekalo. Namen tožene stranke je torej bil, da se na področju prenaročanja nekaj premakne. Ali je do tega prišlo, pa toženi stranki ni poznano, saj odločitev v predmetni zadevi še ni pravnomočna in se zato izrečeni ukrep ni izvajal. K točki I izreka:

17. Tožba je utemeljena.

18. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je A. A. dne 22. 2. 2017 pri toženi stranki vložila vlogo za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic, v kateri je uveljavljala, da je tožena stranka kršila njeno pravico do spoštovanja pacientovega časa. O njeni zahtevi je tožena stranka prvič odločila z odločbo, št. 021-31/2017-20 z dne 31. 7. 2018, s katero pa ni ugotovila zgolj tega, kar je A. A. uveljavljala v svoji zahtevi, to je, da ji je tožena stranka kršila pravico do spoštovanja pacientovega časa iz 14. člena ZPacP, pač pa je odločila, da ji je kršila tudi pravico do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi po 7. členu tega zakona. Odločitev tožene stranke je bila s sodbo tukajšnjega sodišča, št. III U 228/2018-11 z dne 11. 10. 2019, odpravljena, zadeva pa vrnjena toženi stranki v ponovno obravnavo, v kateri je izdala sedaj izpodbijano odločbo. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zahtevi A. A. (v celoti) ugodila in ugotovila, da ji je bila z ravnanjem tožene stranke v obdobju od januarja do aprila 2017 kršena pravica do spoštovanja pacientovega časa, toženi stranki pa naložila izvedbo ukrepov za preprečitev nadaljnjih takih kršitev (vzpostavitev ustreznega sistema naročanja in prenaročanja pacientk, ki bo upošteval čakalno dobo in število prenaročitev ter omogočil sledljivost) in ji naložila, da mora o izvršenih ukrepih toženi stranki poročati v roku 6 mesecev. Glede na ugovor tožene stranke, da opisanemu izreku izpodbijane odločbe ne sledi obrazložitev, oziroma, da se ji v obrazložitvi celo nalaga več obveznosti, sodišče pojasnjuje, da je lahko predmet izvršitve zgolj izrek odločbe. Morebitna "širša" obrazložitev zato ne pomeni, da naj bi morala tožeča stranka po izpodbijani odločbi izvršiti več, kot je to od nje zahtevano v izreku. Obveznosti, ki jih je tožena stranka naložila tožeči stranki, so v izreku jasno opredeljene in zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da odločitev tožene stranke ni razumljiva, torej zavrača ugovor, da naj bi bile zaradi zatrjevane nerazumljivosti naloženih obveznosti kršene določbe postopka.

19. Ob upoštevanju vsebine zahteve za drugo obravnavo, ki jo je A. A. dne 22. 2. 2017 vložila pri toženi stranki, se je sodišče najprej opredelilo do ugovora tožeče stranke, da naj bi tožena stranka s tem, ko je odločila le o očitku A. A., da je kršila njeno pravico do spoštovanja pacientovega časa po 14. členu ZPacP, ne pa tudi o očitku kršitve pravice do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi po 7. členu tega zakona (prepoved diskriminacije), bistveno kršila določbe postopka. Tožeča stranka trdi, da bi morala tožena stranka, glede na sprejeto odločitev, v izreku določiti, da je zahtevku A. A. ugodeno le deloma, medtem ko iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo njenemu zahtevku ugodeno v celoti.

20. Sodišče opisani ugovor tožeče stranke zavrača kot neutemeljen. V postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic pred toženo stranko se subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (torej določbe ZUP), če z ZPacP ni določeno drugače (65. člen ZPacP). Postopek tožene stranke, ki presoja zahtevek pacienta za drugo obravnavo glede zatrjevanih posegov v pacientove pravice, se začne na podlagi zahtevka pacienta. Tožena stranka torej lahko postopek prične le, če je taka zahteva vložena (128. člen ZUP), z odločbo pa odloči o postavljenem zahtevku (drugi odstavek 207. člena ZUP). V predmetni zadevi je A. A. z zahtevkom za drugo obravnavo od tožene stranke zahtevala, da ugotovi, da je bilo z ravnanjem tožeče stranke poseženo v njeno pravico do spoštovanja pacientovega časa po 14. členu ZPacP, ne pa tudi, da naj bi ji bilo poseženo v pravico do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi po 7. členu tega zakona. Tožena stranka je s tem, ko je odločila o zahtevku A. A. glede zatrjevanih posegov v pravico do spoštovanja pacientovega časa po 14. členu ZPacP, sledila njenemu zahtevku. Kolikor bi odločala še o tem, ali je bila A. A. diskriminirana, bi neupravičeno presegla v postavljeni zahtevek, kar pa bi bila kršitev določb postopka. Prav to kršitev je tožena stranka storila v prvem postopku, ko je z odločbo, št. 021-31/2017-20 z dne 31. 7. 2018, odločila, da je bila A. A. z ravnanjem tožeče stranke tudi diskriminirana. Sodišče je zato s sodbo, št. III U 228/2018-11 z dne 11. 10. 2019, med drugim tudi zaradi te kršitve to odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Sodišče zavrača tudi ugovor tožeče stranke, da naj bi tožena stranka odločila le o delu zahtevka A. A. tudi zato, ker naj bi ta uveljavljala kršitve od začetka leta 2016 do 3. 4. 2017 in ne le od januarja do aprila 2017, kot je navedeno v izreku. A. A. je v svoji zahtevi dejansko opisovala dogajanje v zvezi z naročanjem na ginekološki pregled skozi daljše časovno obdobje in s tem utemeljevala svoj očitek, da je bilo poseženo v njeno pravico do spoštovanja pacientovega časa, vendar pa sodišče tega ne šteje kot časovno opredelitev zahtevka, pač pa kot utemeljitev zatrjevane kršitve. Tožena stranka je v izrek zajela to, kar je na podlagi izvedenega postopka štela kot obdobje kršitve, podatke glede naročanja oziroma prenaročanja, ki jih je navajala A. A., pa v postopku preverila in nanje oprla svojo odločitev.

21. Materialna podlaga za odločanje v predmetni zadevi je določba 14. člen ZPacP, kot je veljala v času, ko je prišlo do prenaročanja A. A. (Uradni list RS, št. 15/08). Po tej določbi ima pacient ima pravico, da se njegov čas spoštuje (prvi odstavek). Pri zdravstveni storitvi, kjer ne gre za nujno medicinsko pomoč in je ni mogoče opraviti takoj, izvajalec zdravstvenih storitev pacienta uvrsti na čakalni seznam, pri čemer upošteva strokovne standarde glede stopnje nujnosti, ki jo je treba v čakalnem seznamu posebej dokumentirati. Izvajalci zdravstvenih storitev poskrbijo za najkrajši možni čakalni čas, skladno s pogoji financiranja pa tudi za čakalno dobo v okviru razumnega časa (tretji odstavek). Stopnja nujnosti se presoja v skladu s pacientovo največjo zdravstveno koristjo in tako, da se prepreči resna zdravstvena škoda za pacienta (četrti odstavek).

22. Najdaljše dopustne čakalne dobe in način vodenja čakalnih seznamov je v za zadevo relevantnem času (januar do april 2017) urejal Pravilnik. Pacienta, ki uveljavlja pravico do zdravstvene storitve, uvrsti v čakalni seznam izvajalec (prvi odstavek 10. člena Pravilnika), in sicer kot rezervacijo termina, na katerega se pacient naroči osebno ali preko telefona, elektronske pošte ali drugih telekomunikacijskih sredstev (drugi odstavek 10. člena Pravilnika). Najdaljša dopustna čakalna doba za posamezno zdravstveno storitev je določena glede na stopnjo nujnosti zdravstvene storitve ob upoštevanju zdravstvenega stanja pacienta (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Ob enaki stopnji nujnosti se pri uvrščanju pacienta v čakalni seznam, poleg časa prijave na zdravstveno storitev upoštevajo tudi naslednji prednostni kriteriji: (-) nosečnost; (-) dojenje; (-) preprečitev nastanka potreb po dodatnih zdravstvenih storitvah zaradi nastanka novega zdravstvenega problema, izhajajočega iz prvotnega zdravstvenega stanja, zaradi katerega se pacienta uvršča v čakalni seznam; (-) začasna zadržanost od dela zaradi bolezni ali poškodbe, kadar je razlog za začasno zadržanost od dela zaradi bolezni ali poškodbe povezan s potrebo po pregledu; (-) ponovni vpis na podlagi opravičene odsotnosti od zdravstvene storitve. Odgovorna oseba za vodenje čakalnega seznama pri uvrščanju pacientov v čakalni seznam upošteva ugotovljeno stopnjo nujnosti ter prej navedene kriterije; pacienta pa uvrsti na prvo prosto zaporedno mesto v čakalnem seznamu (prvi in drugi odstavek 9. člena Pravilnika).

23. Spoštovanje pacientovega časa se kaže predvsem kot obveznost izvajalca zdravstvenih storitev, da poskrbi za najkrajši možni čakalni čas in čakalno dobo ter pravico pacienta, do seznanitve s čakalnim seznamom in razlogi za čakalno dobo. Pacienti imajo pravico pričakovati, da bo trud izvajalcev zdravstvenih storitev vložen v čimprejšnjo zagotovitev pacientove obravnave kot uporabnika potrebnih zdravstvenih storitev, saj je pravočasnost eden od elementov kakovostne zdravstvene oskrbe. Pravica do spoštovanja pacientovega časa je pravica, ki je predvsem namenjena zagotavljanju transparentnega in enakopravnega obravnavanja vseh pacientov, ob težnji za doseganje čim krajših čakalnih dob in čakalnih časov. ZPacP torej ne prispeva k zagotavljanju hitrejše dostopnosti do zdravstvenih storitev, in to zaradi sistemskih razlogov problematike čakalnih dob v zdravstvu, pač pa zavezuje izvajalce zdravstvenih storitev k prizadevanju za doseganje najkrajših možnih čakalnih dob, poleg tega pa pacientu daje pravico izvedeti za razloge za čakalno dobo in za njeno dolžino ter pravico do vpogleda v čakalni seznam, ureja pa tudi številne druge podrobnosti v zvezi s čakanjem pacientov v zdravstvu. Kadar pacientova zdravstvena obravnava ni možna takoj, je dolžan izvajalec zdravstvene storitve pacienta uvrstiti na čakalni seznam na mesto, ki je utemeljeno s standardi stroke in predvsem s stopnjo nujnosti pacientove obravnave.1

24. Med strankami ni sporno, da je predmet obravnave prenaročanje A. A. na ginekološki pregled v času od januarja do aprila 2017 (ne pa tudi prenaročitev iz oktobra 2016 na januar 2017). Sporno tudi ni, da je šlo za kontrolni pregled in da je bil odvzem PAP brisa predviden znotraj leta 2017. A. A. je bila naročena na pregled za dne 25. 1. 2017. Dne 20. 1. 2017 (5 dni pred predvidenim pregledom) je prejela dopis tožeče stranke, da je prenaročena na pregled na 24. 5. 2017. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da se je na to prenaročitev A. A. odzvala z vlogo, posredovano po elektronski pošti dne 24. 1. 2017, v kateri je navedla, da bo od 1. 5. do 30. 9. 2017 v tujini, da pričakuje nov datum pregleda in odgovor, koliko pacientk je bilo naročenih ter izvid odvzetega brisa. Iz oddelka naročanja na ginekološke preglede ji je bilo po elektronski pošti dne 25. 1. 2017 sporočeno, da je do prenaročitve prišlo zaradi velikega števila nosečnic in drugih nujnih pregledov, da se PAP brisi odvzamejo vsaka tri leta, da ji je bil zadnji PAP bris odvzet v letu 2014 in da naj se oglasi po telefonu, kolikor na predvideni pregled ne more priti zaradi določitve novega termina. Dne 27. 1. 2017 je služba za naročanje pri tožeči stranki A. A. sporočila nov datum pregleda na dan 29. 3. 2017 (torej skoraj dva meseca prej od prvotno predvidenega datuma prenaročitve). Ker se je kasneje izkazalo, da je tega dne zdravnica na izobraževanju, so bile vse pacientke, naročene za ta dan, prenaročene, od tega tožnica na 3. 4. 2017 (5 dni kasneje od predvidenega datuma pregleda, oziroma nekaj več kot dva meseca od datuma pregleda, ki je bil predviden v januarju), o čemer je bila obveščena pisno. A. A. na pregled ni prišla, je pa zaradi prenaročanj vložila pritožbo, kasneje še zahtevo za drugo obravnavo zaradi očitka, da ji je bilo z opisanim prenaročanjem poseženo v pravico do spoštovanja pacientovega časa po 14. členu ZPacP.

25. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožeča stranka prizadeti stranki kršila njeno pravico do pacientovega časa s tem, ko jo je (pre)večkrat prenaročila na nedopustno oddaljene termine in brez upoštevanja dolžnosti, da mora poskrbeti za najkrajši možni čakalni čas. Sodišče meni, da tak zaključek tožene stranke ni konkretiziran, glede na zbrane dokaze pa tudi ni izkazan. V času, ki ga je tožeča stranka zajela v izpodbijano odločbo, torej od januarja do aprila 2017, je bila prizadeta stranka po odločitvi tožene stranke prenaročena dvakrat, enkrat pa na pobudo prizadete stranke. Tako je tožeča stranka prizadeto stranko iz prvotno predvidenega datuma pregleda 25. 1. 2017 prenaročila na 24. 5. 2017, in to iz razloga, ker je bilo za predvideni datum pregleda naročenih preveč nosečnic, torej pacientk, pri katerih se v skladu s 6. členom Pravilnika nosečnost šteje kot prednostni kriterij za uvrščanje v čakalni seznam. Do naslednje prenaročitve je prišlo na pobudo prizadete stranke, ki je tožeči stranki sporočila, da bo na predvideni datum pregleda odsotna in da je ne bo do konca meseca septembra. Tožeča stranka je (očitno) to okoliščino upoštevala ter prizadeto stranko naročila na pregled za dne 29. 3. 2017. Do naslednje prenaročitve je prišlo ponovno po odločitvi tožeče stranke, ki je prizadeto stranko zaradi izobraževanja ginekologinje prenaročila na 3. 4. 2017, torej za pet dni kasneje. Tožeča stranka je torej v obdobju od januarja do aprila 2017 prizadeto stranko prenaročila na pregled dvakrat, obe prenaročitvi pa sta bili, kot je potrdila tudi tožena stranka, utemeljeni z objektivnimi razlogi.

26. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, zakaj na podlagi dveh prenaročitev prizadete stranke, ki jih je določila tožeča stranka v obdobju, zajetem v izreku izpodbijane odločbe, šteje, da je bila prizadeta stranka prenaročena prevečkrat, kot tudi, kakšen bi bil v konkretnem primeru najkrajši možni čakalni čas. Kot je že bilo pojasnjeno, je pravica do spoštovanja pacientovega časa pravica, ki je predvsem namenjena zagotavljanju transparentnega in enakopravnega obravnavanja vseh pacientov, s ciljem doseganja čim krajših čakalnih dob, ni pa pravica, ki bi čakalne dobe reševala. O kršitvi pacientovega časa bi torej lahko govorili le v primeru, če bi se ugotovilo, da prizadeta stranka ni bila obravnavana enakopravno, oziroma, povedano drugače, da so bile druge pacientke, ki so bile prav tako naročene na nenujni pregled in nato zaradi objektivnih razlogov prenaročene, naročene na nov termin pregleda v krajšem času kot je bila naročena prizadeta stranka glede na prvotno določen datum pregleda. Zgolj to, da tožena stranka ocenjuje, da je bila prenaročitev časovno preveč oddaljena, ne da bi pojasnila, na podlagi katerih dejstev je prišla do takega zaključka, za ugotovitev, da je tožeča stranka prizadeti stranki kršila pravico do pacientovega časa ne zadošča, stališče, da bi morala tožeča stranka, če ji organizacijske možnosti niso dopuščale izvedbe predvidenega pregleda ponuditi termin v razumnem roku pri drugem izvajalcu, pa napačno. Pacientu se namreč zagotovi nadomestnega izvajalca le v primeru, kolikor je izvajalec začasno ali trajno nezmožen izvesti že načrtovano zdravstveno storitev (peti odstavek 9. člena Pravilnika), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Kaj razume tožena stranka pod "razumnim rokom" v izpodbijani odločbi ni navedla (niti po vsebini niti ni tega opredelila časovno), se pa po določbi 17. točke 2. člena ZPacP kot "razumen čas" šteje čas, ki ne presega obdobja, sprejemljivega z vidika objektivne medicinske presoje kliničnih potreb pacienta glede na njegovo zdravstveno stanje, anamnezo, verjeten razvoj bolezni, stopnje bolečin ali naravo prizadetosti v trenutku uveljavljanja pravice. Da to v primeru prizadete stranke ne bi bilo upoštevano, tožena stranka ne ugotavlja, kot je že bilo pojasnjeno, pa bi o kršitvi pacientovega časa zaradi očitanih prenaročitev prizadete stranke na ginekološki pregled lahko govorili le, kolikor bi bilo ugotovljeno, da je bila prizadeta stranka pri določitvi termina pregleda oziroma pri prenaročitvah obravnavana neenakopravno glede na druge pacientke tožeče stranke.

27. Sodišče razume namen tožene stranke, ki je skušala tožečo stranko, ki je v času predmetnega postopka vzpostavljala nov računalniški sistem naročanja, opozoriti na nepreglednost dotedanjega sistema in potrebo po vzpostavitvi sistema, ki bi omogočal lažji vpogled v naročanje in prenaročanje pacientov, vendar pa na tem namenu ne more temeljiti odločitev, da je v konkretnem primeru tožeča stranka prizadeti stranki kršila njeno pravico do pacientovega časa. To, da je (bil) sistem nepregleden, izhaja iz spisovnega gradiva, iz izpovedi zaslišane priče B. B. pa izhaja, da vse prenaročitve v njem niti niso bile navedene, četudi jih je bilo več. Na tem mestu velja izpostaviti, da v konkretnem primeru ni šlo za specialistični ambulantni pregled, na katerega se pacienti naročajo preko napotnic in so zato podatki lažje sledljivi, pač pa za pregled v dispanzerju, kjer napotnice niso potrebne, pač pa se pacientke prijavljajo na pregled k izbranemu ginekologu brez napotnic. Pravilnik, kot je veljal v času konkretnega primera, je za naročanje na primarni ravni zdravstvene dejavnosti, med katere uvrščamo tudi ginekološke dispanzerje, določal le način rezervacije termina, izvajalcu pa nalagal, da pacienta skladno s to rezervacijo uvrsti v čakalni seznam (prvi, drugi in četrti odstavek 10. člena Pravilnika), medtem ko posebnih pravil glede najdaljših dopustnih čakalnih dob in prenaročanja na preglede ni določal. 28. Dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku, po presoji sodišča ne daje podlage za zaključek, da naj bi tožeča stranka s tem, ko je A. A. v obdobju od januarja do aprila 2017 dvakrat prenaročila na druge datume in je bil prvotno določen datum pregleda (25. 1. 2017) dokončno za nekaj več kot dva meseca premaknjen naprej (3. 4. 2017), posegla v njeno pravico do pacientovega časa. Nedvomno je, da je "premikanje" datumov pregleda za pacienta neprijetno in tudi razume prizadeto stranko, da je prenaročitev na kasnejši datum razumela, da kot pacientka ni bila primerno upoštevana, vendar pa bi o posegu v pravico do spoštovanja pacientovega časa lahko govorili šele, če bi bilo ugotovljeno, da pri prenaročanju na pregled ni bila obravnavana enakopravno v primerjavi z drugimi pacientkami. Tega pa izvedeni postopek ni pokazal, oziroma se je kot edino dokazano izkazalo le, da so imele prednost pri naročanju nosečnice, kar pa je utemeljen razlog po 6. členu Pravilnika. Tožena stranka je pri odločanju po presoji sodišča napačno uporabila materialno pravo, konkretno določbe 14. člena ZPacP in Pravilnika, kar vse je pojasnjeno v prejšnjih odstavkih, in na tej podlagi prišla do nepravilnega zaključka o posegu v pravico prizadete stranke do spoštovanja pacientovega časa.

29. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da so tožbeni ugovori tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava utemeljeni. Kljub takemu zaključku pa ni sledilo primarnemu tožbenemu zahtevku, da naj sodišče tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi. Ustavitev postopka je namreč po določbah ZUP dopustna le, če stranka svoj zahtevek umakne (134. do 136. člen ZUP), torej bi bila v konkretnem primeru dopustna, kolikor bi A. A. umaknila svoj zahtevek za drugo obravnavo. Drugačna odločitev od zahtevane (ob upoštevanju, da je primarni tožbeni zahtevek meritorne narave), torej, da bi sodišče samo odločilo, da se izpodbijana odločba odpravi in zahtevek A. A. zavrne (kot bi bilo, glede na vse povedano, sicer mogoče odločiti), bi pomenila prekoračitev postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče zato primarnemu tožbenemu zahtevku ni sledilo, je pa na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka sodišču predlagala, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno odločiti v zadevi, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, kot je to pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

30. Ker je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška družba. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

1 Vsebina tega odstavka je povzeta iz utemeljitve predloga ZPacP, objavljene v Poročevalcu DZ z dne 7. 6. 2007, EPA 1503-IV, EVA: 2005-2711-0080, št. 00725-11/2007/22.