Jedro

Delavčeva delovna uspešnost se lahko ugotavlja tudi za čas pred nastopom bolniškega staleža, ko je delavec delal, če se tudi ostali primerljivi delavci ocenjujejo za isto obdobje. Zato delavčeva odsotnost v času sprejemanja programa reševanja trajno presežnih delavcev ne more vplivati na objektivnost ocene njegove delovne uspešnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se razveljavi sklep direktorice tožene stranke z dne 5.11.1993 in sklep komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 20.12.1993 in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati prikrajšanje pri plači za čas od 22.6.1994 do 7.3.1995. S sklepom je ugotovilo, da je tožnica umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na to, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in ji izplačati razliko v regresu za leto 1993 in 1994. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da sklep direktorice tožene stranke z dne 5.11.1993 in sklep komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 20.12.1993 razveljavi kot nezakonita ter naloži toženi stranki, da tožnici obračuna in izplača prikrajšanje pri plači za čas od 22.6.1994 do 7.3.1995 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva mesečne zapadlosti do plačila. Tožnica se sicer strinja s sklepom sodišča prve stopnje glede umika tožbe v delu, ki se nanaša na to, da je tožena stranka dolžna sprejeti tožnico nazaj na delo in ji izplačati razliko v regresu za leto 1993 in 1994, ne strinja pa se z zavrnitvijo tožbenega zahtevka glede razveljavitve citiranih sklepov tožene stranke ter izplačila prikrajšanja pri plači. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo in zaključilo, da je bila tožnica zakonito opredeljena za trajno presežno delavko po temeljnem kriteriju delovne uspešnosti, saj je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno ravnala, ko je upoštevala pri kriteriju delovne uspešnosti enaka merila za vse delavce, ki jih je med seboj primerjala. Ker tožnica v letu 1992 ni bila na delu, je tožena stranka tako za tožnico, kakor za vse ostale delavce, ki jih je primerjala skupaj s tožnico, upoštevala stanje iz leta 1991 in to po enakih merilih in kriterijih za vse delavce, zato je takšno ravnanje tožene stranke po zaključku prvostopenjskega sodišča pravilno, saj bi v nasprotnem primeru postavila delavca v neenakopraven položaj in bi kršila določila, ki jih je tudi sama zapisala v svoji podjetniški kolektivni pogodbi.

Pritožbeno sodišče se z navedenimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja, sicer pa se pritožbene navedbe ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ki so podlaga izpodbijani sodbi in jih je sodišče prve stopnje zanesljivo in pravilno ugotovilo in se glede tega v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja. Tudi pritožbeno sodišče meni, da se v primeru, če so izdelana v naprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti, ta lahko uveljavlja tudi v različnih časovnih obdobjih, pogoj pa je, da so delovna mesta podobna ali vsaj primerljiva, ocenjevalni kriteriji pa enaki, saj je le tako možno objektivno oceniti uspešnost na tem delu. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje so bili delavci glede ocenjevanja iz naslova osebnega prispevka mesečno ocenjevani s strani neposrednega delovodje in o svoji oceni mesečno sproti seznanjeni, seznanjeni pa so bili tudi z oceno svojih sodelavcev. Tako bi lahko tožnica, v kolikor se s svojo oceno osebnega prispevka iz naslova delovne uspešnosti ni strinjala, zahtevala varstvo svojih pravic pri toženi stranki, vendar tega ni storila in je šele v postopku, ko je bila ugotovljena kot trajno presežna delavka, smatrala, da je tak način ocenjevanja nepravilen. Tožnica je bila v letu 1992 odsotna z dela, saj je bila od 1.1.1992 do 26.7.1993, torej v času, ko so se pri toženi stranki ugotavljali trajni presežki, zaradi komplikacij med nosečnostjo ter porodniškega dopusta in podaljšanja tega zaradi prezgodnjega rojstva otroka, odsotna z dela, zaradi česar ni delala, niti ni izvrševala delovnih nalog svojega delovnega mesta "pripravljalke materiala", na katerega je bila razporejena. Tožena stranka je, upoštevajoč navedena dejstva, upoštevala za vse primerljive delavce, tako tudi za tožnico, delovno uspešnost po določilih podjetniške kolektivne pogodbe za leto 1991. Ker tožena stranka ni upoštevala zgolj tožničine delovne uspešnosti iz tega obdobja, ampak za vse primerljive delavce, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno ravnala, saj bi sicer v nasprotnem primeru lahko prišlo do situacije, ko delodajalec delavca, ki je na bolniškem oz. porodniškem dopustu ne bi mogel opredeliti kot trajno presežnega delavca po temeljnem kriteriju delovne uspešnosti.

Po veljavni delovno pravni ureditvi je lahko med trajne presežke uvrščen tudi delavec, ki je odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Zakon o delovnih razmerjih (Ur.list RS št. 14/90, 5/91, 71/93) v 36. c členu izrecno določa, da takemu delavcu ne more prenehati delovno razmerje vse dotlej, dokler ta okoliščina traja, saj mu začne šest mesečni odpovedni rok po 2. odst. 36. e člena ZDR teči šele z vrnitvijo nazaj na delo. To pa ne pomeni, da delavec, ki je v bolniškem staležu, ne more biti opredeljen za trajno presežnega delavca po kriterijih, kot jih določa 36. b člen ZDR oz.

kolektivna pogodba dejavnosti oz. delodajalca.

Glede na navedeno pravno ureditev ugotavljanja trajno presežnih delavcev in varovanih kategorij delavcev v času, ko obstajajo določene okoliščine kot je npr. bolniški stalež oz. porodniški dopust, pa je tožena stranka utemeljeno ugotavljala delovno uspešnost tožnice, kot tudi pri ostalih primerjalnih delavcih za obdobje, ko je bila še na delu, pa čeprav so se trajni viški ugotavljali v času, ko je bila že upravičeno odsotna z dela. Ker so se za vse primerjalne delavce upoštevale povprečna ocene osebnega prispevka iz naslova delovne uspešnosti, ki so bile podane za potrebe nagrajevanja pri delu iz časa, ko je bila tudi tožnica na delu, vendar za potrebe ugotavljanja trajno presežnih delavcev, tožničina odsotnost v času sprejemanja programa razreševanja presežnih delavcev, ni mogla vplivati na objektivnost podane njene ocene delovne uspešnosti.

Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).