Jedro

ZOR pojmov nevarne stvari in nevarne dejavnosti ne opredeljuje. Gre za pravna standarda, ki ju je treba razlagati glede na okoliščine posameznega primera. Stopnice so lahko nevarna stvar, njihov imetnik je v takšnem primeru odgovoren objektivno, če postane (gibanje) premikanje po njih nevarno kljub normalni pazljivosti. Premikanje po stopnicah je lahko nevarno zaradi neustrezne gradnje stopnic (npr. zelo strme stopnice, stopnnice brez ograje, neustrezna 'pohodna' ploskev stopnic, neustrezni materiali in podobno) ali neustreznega vzdrževanja stopnic (npr. mokre, mastne, ledene stopnice, dotrajani materiali in podobno).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica 60 % soodgovorna za škodo, ki ji je pri delu dne 27.7.1991 nastala tako, da je po stopnicah navzdol prenašala smeti v kartonu izmer 50 x 50 x 40 cm, kar ji je onemogočalo preglednost, zaradi česar je padla in utrpela pretres možganov in zvin vratne hrbtenice. Tožnici je sodišče prve stopnje prisodilo za telesne bolečine 260.000,00 SIT (zahtevek 1,000.000,00 SIT), za strah 120.000,00 SIT (zahtevek 800.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 700.000,00 SIT (zahtevek 5,000.000,00 SIT). Upoštevajoč delež sokrivde, ji je skupaj prisodilo 432.000,00 SIT (104.000,00 +

48.000,00 + 280.000,00 SIT). Ugotovilo je, da so bile stopnice, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, nevarna stvar.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo tudi odškodnino za gmotno škodo.

Na pritožbo obeh strank in intervenienta je sodišče druge stopnje soglašalo z obsegom sokrivde tožnice, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, prisojeno odškodnino za negmotno škodo pa je zvišalo na 600.000,00 SIT. Za telesne bolečine je prisodilo 380.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 1,000.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je na prvi stopnji prisojena odškodnina za strah ustrezna. Ugotovilo je tudi, da v konkretnem primeru stopnic ni mogoče šteti za nevarno stvar.

Sodišče druge stopnje je razveljavilo tisti del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je bila prisojena odškodnina za gmotno škodo.

Zoper pravnomočni del izpodbijane sodbe, to je zaradi odškodnine za negmotno škodo, je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Navajala je, da ni mogoče sprejeti stališča sodišča druge stopnje, da stopnice niso nevarna stvar, ker je treba upoštevati okoliščine, ki so bile ugotovljene v konkretnem primeru.

Pri ugotavljanju deleža sokrivde tožnice za škodo bi bilo treba upoštevati, da so tistega dne, ko se je tožnica poškodovala, pripeljali novo opremo in da se je zato obseg njenega dela povečal. Tožena stranka ni preskrbela vreč za smeti, zaradi česar je tožnica morala smeti nosti v kartonu, ki pa ji je zastiral razgled po stopnicah.

Tožnica za škodo ni odgovorna, če pa je odgovorna, soodgovornost ne more znašati 60 %.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da stopnice niso nevarna stvar in da je do nesreče prišlo zato, ker je tožnica nosila smeti v kartonu, zaradi česar je bila ovirana preglednost. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato revizijsko sodišče lahko preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa mora paziti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je navedena v 386. členu ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ni podana.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR) v določbah, kjer ureja odgovornost za škodo, ki izvira iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (predvsem drugi odstavek 154. člena, 173. člen in 174. člen) navedenih pojmov ne opredeljuje. Zaradi tega je pri razlagi pojma nevarne stvari upoštevati, da gre za pravni standard, ki ga je treba razlagati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Velja načelo, da določena stvar ni nevarna sama po sebi, temveč postane nevarna glede na okoliščine posameznega (določenega) primera. Stopnice so lahko nevarna stvar, njihov imetnik je v takšnem primeru za nastalo škodo odgovoren objektivno, če postane premikanje (gibanje) po stopnicah kljub normalni pazljivosti nevarno. Gibanje po stopnicah je lahko nevarno zaradi neustrezne gradnje stopnic (npr. zelo strme stopnice, stopnice brez ograje, neustrezna "pohodna" ploskev stopnic, neustrezni materiali in podobno) ali neustreznega (ne)vzdrževanja stopnic (npr. mokre, mastne, ledene stopnice, dotrajani materiali in podobno). Nobene od navedenih možnih okoliščin posebnega primera, ki bi kazale na to, da so bile stopnice, po katerih je hodila tožnica, nevarne, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Do sklepa, da so bile stopnice nevarna svar, je sodišče prve stopnje prišlo tako, da je ugotovilo, da je velikost kartona, ki ga je tožnica nosila, onemogočala, da bi se prijela za varovalno ograjo in da bi imela normalen pregled pri hoji. V tem primeru gre za okoliščine, ki jih je povzročila tožnica sama, zaradi česar je pravilen sklep sodišča druge stopnje, da stopnice v konkretnem primeru niso bile nevarna stvar.

Revizijsko sodišče tudi soglaša z deležem odgovornosti tožnice za nastalo škodo, kot sta ga ugotovili nižji sodišči. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju deležev odgovornosti strank za škodo (60 % tožnica, 40 % tožena stranka) sklepalo, da je tožena stranka odgovorna objektivno, da bi si morala tožnica sama organizirati način odnašanja smeti in bi morala tožena stranka poskrbeti za vreče za smeti. Sodišče druge stopnje je kljub temu, da je ugotovilo, da sta obe stranki krivdno odgovorni za nastalo škodo, da torej tožena stranka ni tudi objektivno odgovorna, ker v konkretnem primeru stopnice niso bile nevarna stvar, pritrdilo sodišču prve stopnje glede deleža odgovornosti. Velikost bremena, način kako ga je tožnica prenašala in dejstvo, da si je oboje izbrala sama ter ugotovitev, da sta prav ti okoliščini pomembno vplivali na nastanek škode, potrjujejo sklep, da je tožnica - ob krivdni odgovornosti tožene stranke - v večji meri soodgovorna za nastalo škodo.

Revidentka je sicer grajala tudi višino odmerjene odškodnine, vendar ni navedla, v čem bi naj bilo v zvezi s tem kršeno materialno pravo. Revizijsko sodišče je pri preizkusu tega dela izpodbijane sodbe ugotovilo, da so bila pri odmeri višine odškodnine upoštevana načela, ki so navedena predvsem v 12., 13., 16. ter 200. in naslednjih členih ZOR, zaradi česar materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.