Jedro

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno, ko se je ob izreku obsodilne sodbe obdolžencu oprlo na izpovedbi obeh prodajalk, zaposlenih v oškodovani trgovini, od katerih je ena obdolženca zasačila pri storitvi kaznivega dejanja, druga pa si je zapisala registrsko številko osebnega avtomobila, s katerim se je odpeljal. Pritožbo obdolženca je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in 1. do 6. točke II. odst. 92. čl. ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Z. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po čl. 211/II. in I. KZ, ter mu izreklo kazen tri meseca zapora. Istočasno mu je v plačilo naložilo znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi, plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo.

Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženec ter ob smiselni uveljavitvi pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka predlagal izrek "poštene sodbe".

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Kljub zanikanju obdolženca, da je storil očitano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb obeh trgovk, zaposlenih v oškodovani trgovini, zanesljivo ugotovilo, da je bil obdolženec tisti, ki je iz trgovine S. navedenega dne vzel 6 kg mlete kave in steklenico žgane pijače. Pri storitvi kaznivega dejanja sta ga namreč zalotili ena od navedenih delavk in neznana stranka v trgovini, pri čemer sta njegov beg iz trgovine obe priči spremljali ter si tudi zapisali registrsko število osebnega avtomobila, s katerim se je odpeljal. Ker sta bili med kazenskim postopkom zanesljivo ugotovljeni tudi količina in vrednost ukradenih predmetov, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil storilec kaznivega dejanja prav obdolženec, ter zato ni mogoče pritrditi njegovim pritožbenim izvajanjem, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in da je bila obsodilna sodba izrečena le na podlagi posrednih dokazov.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb Zakona o kazenskem postopku, ko je zavrnilo dokazni predlog obdolženca za zaslišanje policista, ki je obdolženca ustavil in pregledal njegov osebni avtomobil, saj je to storil šele dan po storjenem kaznivem dejanju, ko je obdolženec ukradene predmete iz avta odnesel. Zaslišanje policista zato tudi po oceni sodišča druge stopnje ne bi v ničemer pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja v tej kazenski zadevi.

Na podlagi navedenega zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan ter je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožba sicer izrecno ne izpodbija sodbe v odločbi o kazni, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni, je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo tehtno obteževalno okoliščino, razvidno iz podatkov Ministrstva za pravosodje, po katerih je bil obdolženec doslej že petkrat kaznovan zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje. Ob edini olajševalni okoliščini (nezaposlenost) je zato izrečena zaporna kazen prej premila kot obratno.

Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz I. odst. 383. čl. ZKP, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Čeprav obdolženec s svojo pritožbo ni uspel, ga je sodišče druge stopnje iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje glede plačila stroškov kazenskega postopka, oprostilo tudi plačila stroškov pritožbenega postopka.