Jedro

Zahteva za začasno odložitev izvršitve izpodbijanega akta, vložena pri pristojnem upravnem organu na podlagi 2. odstavka 30. člena ZUS ter brezuspešen potek sedemdnevnega roka za odločitev, oziroma negativna odločitev pristojnega organa o tej zahtevi, je procesna predpostavka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe pri sodišču. S tem ko je tožnik vložil zahtevo za prekinitev postopka na podlagi 153. člena ZUP navedene procesne predpostavke ni izpolnil.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 7. 11. 2002 vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 10. 2002, s katero se zavrne njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada A, Izpostave A, po kateri se mu nalaga v plačilo redna sodna taksa, sodna taksa za opomin in povišana sodna taksa kot kazenska taksa v skupnem znesku 124 600,00 SIT. Dne 5. 4. 2003 pa je vložil še predlog oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se davčnemu organu prve stopnje naloži, da prekine vsakršno prisilno izterjavo sodnih taks do pravnomočne odločitve sodišča v upravnem sporu.

Zahtevo je moralo sodišče zavreči. Po določbi prvega odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS) lahko tožnik predlaga odložitev izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe v primeru, če izvršitve akta na zahtevo tožnika ne odloži pristojni organ na način in pod pogoji, ki so določeni v 30. členu istega zakona. To pomeni, da je zahteva za začasno odložitev izvršitve izpodbijanega akta, vložena pri pristojnem upravnem organu na podlagi določbe drugega odstavka 30. člena ZUS ter brezuspešen potek sedemdnevnega roka za odločitev, oziroma negativna odločitev pristojnega organa o tej zahtevi, procesna predpostavka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe pri sodišču. V obravnavani zadevi tožnik trdi, da je navedena procesna predpostavka izpolnjena, in se pri tem sklicuje na dve vlogi, ki ju prilaga: na zahtevo za prekinitev postopkov, ki jo je vložil dne 17. 3. 2003 pri davčni Izpostavi v A in na vlogo, ki jo je "zaradi razjasnitve predhodnega vprašanja" podal na Okrajno sodišče v B. Pri zahtevi, ki jo je podal pristojnemu davčnemu organu, je očitno, da gre za zahtevo za prekinitev postopka, vloženo na podlagi 153. člena ZUP in torej za zahtevo tožnika, da se upravni postopek prekine zaradi rešitve predhodnega vprašanja. O takšni njegovi zahtevi je bilo s strani davčnega organa tudi odločeno. Vsebina druge vloge je podobna, naslovljena pa je na pravdno sodišče, ki rešuje spor, iz katerega izhaja sporna taksna obveznost. Po povedanem je torej očitno, da pri nobeni od omenjenih vlog ne gre za zahtevo za odložitev izvršitve, ki se zahteva na podlagi 30. člena ZUS in za katero je predpisano drugačno postopanje pristojnih organov, predvsem pa so bistveno drugačni pogoji za odločitev. Ker Okrajno sodišče ni pristojni organ za izvršbo (vsaj še ne v tej fazi postopka), vloga, podana pri tem sodišču, za odločitev o predlogu že iz tega razloga ni in ne more biti relevantna. Kolikor gre za vlogo, ki jo rešuje pristojni davčni organ, pa tožnikova vloga in posledično odločitev o njej po vsebini ni ustrezna: medtem ko se pri predlogu oziroma zahtevi za prekinitev postopka iz 153. člena ZUP presoja, ali je podano predhodno vprašanje, je pri odločanju na podlagi 30. člena ZUS treba tehtati razloge za odložitev izvršitve, to pa je ne eni strani težko popravljiva škoda, ki bi jo tožniku povzročila izvršba, in na drugi strani javno korist ter nevarnost, da z odložitvijo izvršitve nastane škoda nasprotni stranki. Ker torej z odločanjem o tožnikovih vlogah ni bilo presojeno in tudi ni moglo biti presojeno na način, kot ga zahteva 30. člen ZUS, ni mogoče šteti, da je tožnik izpolnil procesno predpostavko, ki se zahteva po citiranih določbah 69. in 30. člena ZUS. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe kot preuranjeno zavreči.