Jedro

Pri kaznivem dejanju nezakonite vselitve je treba kot olajševalno okoliščino ovrednotiti hudo stanovanjsko stisko v kateri sta se obdolženca znašla s petčlansko družino ter dejstvo, da je nadaljnje bivanje v prejšnjem stanovanju za zdravje enega od njunih otrok zelo škodljivo.

Izrek

Pritožbama obdolženih A.B. in B.B. se deloma ugodi in izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se obdolžencema v pogojnih obsodbah določeni kazni znižata vsakemu na 1 (en) mesec zapora, rok v katerem sta dolžna izprazniti stanovanje, v katerega sta se nezakonito vselila, pa podaljša na 3 (tri) mesece po pravnomočnosti sodbe.

V ostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolžena A.B. in B.B.spoznalo za kriva kaznivega dejanja nezakonite vselitve po 1. odstavku 228. člena KZ.

Na podlagi 50. in 51. člena istega zakona je obdolžencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je po 1. odstavku 228. člena KZ določilo vsakemu kazen tri mesece zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo enega leta. Sklicujoč se na 3. odstavek 228. člena KZ je obdolžencema naložilo, da morata v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe izprazniti stanovanje, v katerega sta se nezakonito vselila. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se pritožujeta obdolžena A.B. in B.B. Pritožbenih razlogov ne omenjata, se pa da razumeti, da odločbo izpodbijata zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da se je sodišče prve stopnje zadovoljilo zgolj z ugotavljanjem tistih dejstev povezanih z vselitvijo v stanovanje. Ni pa upoštevalo številnih drugih okoliščin, ki na dogajanje mečejo povsem drugačno luč. Pritožnika izpostavljata, da je njuna hčerka Bernarda hud srčni bolnik, bivanje v prejšnjih neznosnih stanovanjskih razmerah pa bi zelo neugodno vplivalo na nadaljnji razvoj bolezni. Preden sta se v navedeno stanovanje s petčlansko družino vselila, sta težave poskusila reševati na različne načine in tako lansko jesen zaprosila tudi na ministrstvo za obrambo za dodelitev stanovanja, pa ni bilo od tam nobenega odziva. Njun problem je hudo zavozlan in ga nikakor ni mogoče rešiti le z izrekanjem kazenskih sankcij in izselitvijo. Dasi v pritožbah izrečnih predlogov ni najti, je pritožnika razumeti, da se zavzemata za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbama sta priložila zdravniška potrdila in izvide o zdravstvenem stanju njune hčerke B.Bizjak ter mnenji zdravnikov, da bi bilo za zdravljenje otroka nujno družini zagotoviti bistveno boljše bivalne pogoje od tistih v katerih živijo. Predložila sta tudi potrdilo o sprejemu pošiljke, poslane 26.9.1994 Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Pritožnika nimata prav, ko navajata, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge. Nobenega spora ni o tem, tudi obdolženca tega ne prerekata, da sta se v času med 28.12.1994 in 18.1.1995 vselila v stanovanje št. v bloku št. na ...

ulici v ... in v njem opravila dela, podrobneje opisana v izreku pobijane sodbe. Priznavata tudi, da sta tako ravnala, četudi nista imela odločbe, pogodbe ali dogovora z lastnikom stanovanja Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije. Glede na to, da so našteta odločilna dejstva pravilno ugotovljena, je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki ni našlo okoliščin, ki bi izključevale kazensko odgovornost obdolžencev oziroma kazale, da dejanje, ki sta ga storila, ni kaznivo dejanje, povsem na mestu.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, tako veleva 386. člen ZKP, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. V tem pogledu pa sta pritožbi obdolženih A.B. in B.B utemeljeni. Olajševalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pri določanju zapornih kazni v okviru pogojnih obsodb, izrečenih obdolžencema, niso prišle dovolj do izraza. Obdolženca doslej še nista bila obsojena, oba sta osebnostno urejena. Kot olajševalni okoliščini, ki sta jima izrazito v prid, je potrebno ovrednotiti hudo stanovanjsko stisko, v kateri sta se znašla s petčlansko družino, in dejstvo, da sta kaznivo dejanje storila pod bremenom spoznanja, da je nadaljnje bivanje v prejšnjem stanovanju za zdravje njune hčerke Bernarde zelo škodljivo. K temu sta se obdolženca nezakonito vselila, šele potem ko sta brezuspešno poskušala razrešiti težave na zakonit način, kar njuno ravnanje, ki sicer ni opravičljivo, pokaže v milejši luči. Številna prazna in propadajoča stanovanja na eni in nerešeni stanovanjski problemi ljudi na drugi strani, so pomemben kriminogen dejavnik, ki vpliva na storitve tovrstnih kaznivih dejanj. Vendar pa te okoliščine, ki seveda so olajševalne, niso take narave, da bi utegnile pripeljati do oprostilne sodbe. Ravnanje obdolžencev, ki je v nasprotju s pravnim redom in ima znake kaznivega dejanja, mora biti ustrezno sankcionirano, kajti nihče si na protipraven način ne more pridobiti koristi. Od tod je sodišče druge stopnje obdolženčevima pritožbama deloma ugodilo in v pogojnih obsodbah določeni jima zaporni kazni znižalo na en mesec zapora. Ocenilo je tudi, da je enomesečni rok za izpraznitev stanovanja prekratek in ga je zato podaljšalo na tri mesece po pravnomočnosti sodbe ter v tem obsegu pritožbama ugodilo.

Glede na povedano je bilo pritožbama deloma ugoditi in v skladu s 1. odstavkom 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremeniti kot je razvidno v izreku, v ostalem pa pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in po 391. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obdolženca sta s pritožbama deloma uspela, zato izrek o stroških nastalih pred višjim sodiščem v skladu z 2. odstavkom 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.