Jedro

Kraj prireditve, ki je naveden v vlogi, predstavlja okoliščino, ki je bistvenega pomena za odločitev o izdaji dovoljenja za začasno čemerno obremenitev okolja s hrupom. Ker je vlagatelj vlogo naknadno spremenil - navedel je drug kraj prireditve - sprememba vloge glede na predviden datum prireditve ni bila več dopustna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Občinska uprava Mestne občine Ptuj zavrgla vlogo tožeče stranke za pridobitev dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka dne 8. 1. 2010 na Mestno občino Ptuj naslovila vlogo za izdajo dovoljenja za začasno čemerno obremenitev okolja s hrupom zaradi izvedbe glasbenega programa karnevalskega šotora – Super Li. Pred izdajo prvostopne odločbe pa je prvostopni organ prejel elektronsko sporočilo tožeče stranke, s katero je ta upravni organ obvestila o spremembi lokacije postavitve šotora, in sicer je nova lokacija ... Prvostopni upravni organ je ugotovil, da je tožeča stranka s tem spremenila svoj zahtevek, njena vloga za pridobitev dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom pa je tako prepozna. Uredba o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup namreč v šestem odstavku 6. člena določa, da pristojni občinski organ dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom izda, če je vloga vložena pri pristojnem občinskem organu vsaj 30 dni pred pričetkom prireditve. Glede na to, da je tožeča stranka ravnala, kot je zgoraj navedeno, je prvostopni organ njeno vlogo kot prepozno zavrgel. Tožeča stranka se je nato zoper ta sklep pritožila, župan Mestne občine Ptuj pa je z odločbo št. 354-1/2010-2 z dne 29. 3. 2010 njeno pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ sicer ravnal napačno, ko je štel, da je tožeča stranka z elektronskim sporočilom spremenila svoj zahtevek, saj je sprememba zahtevka dopustna le, če se razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek opira na isto pravno podlago in če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja. Tožeča stranka pa je z elektronsko vlogo spremenila enega od bistvenih elementov dejanskega stanja in sicer kraj prireditve. Kljub temu pa je tudi po mnenju drugostopnega organa izpodbijani sklep pravilen, saj je tožeča stranka vlogo za pridobitev dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja na lokaciji ... za obdobje od 12. 2. 2010 do 16. 2. 2010 vložila 18. 1. 2010 in torej prepozno glede na določilo šestega odstavka Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup, zato jo je prvostopni organ pravilno zavrgel. V navedeni odločbi je bil naveden napačen pravni pouk in sicer, da je zoper njo dovoljena pritožba, ki jo je tožeča stranka tudi vložila, drugostopni organ pa je nato z odločbo št. 354-1/2010-3 z dne 25. 5. 2010 to pritožbo kot nedovoljeno zavrgel. Tožeča stranka je v tožbi zoper zgoraj navedeni sklep navajala, da njena vloga ni bila prepozna, saj je bila vložena že 8. 1. 2010 in bi zato morala tožeča stranka o njej odločiti vsebinsko. Predlagala je, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah zavzemala za to, da sodišče tožbo zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

V predmetni zadevi je sodišče že odločilo in sicer s sklepom št. II U 252/2010-10 z dne 6. 7. 2011, s katerim je tožbo zavrglo z obrazložitvijo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje predmetnega sklepa, ker je čas, v katerem bi se naj odvijala prireditev, že potekel. Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom št. I Up 381/2011 z dne 7. 12. 2011 pritožbi ugodilo s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-181/09-15, Up 860/09-4 in Up 222/10-14 z dne 10. 11. 2011, s katero je le-to odločilo, da je Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v neskladju z Ustavo, ker strankam ne daje možnosti vložitve tožbenega zahtevka, da bi v upravnem sporu lahko dosegle sodno varstvo pravic v zadevah, ko je že potekel čas prireditve. Do odprave tega neskladja lahko tožeča stranka vloži tožbo na ugotovitev, da je bila v svojih pravicah in pravnih koristih prizadeta z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe za odpravo upravnega akta, če izkaže pravno korist. Tožeča stranka je nato svojo tožbo dopolnila tako, da je predlagala, da sodišče glede na zgoraj navedeno dejansko stanje ugotovi, da so bili izdani upravni akti s strani Mestne občine Ptuj, ki so zgoraj navedeni, nepravilni in nezakoniti ter je bila tožeča stranka prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih glede vloge tožeče stranke za pridobitev dovoljenja za dodatno čezmerno obremenitev okolja s hrupom.

Tožena stranka se tudi v odgovoru na dopolnitev tožbe zavzema za njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V obravnavanem primeru je to zgoraj navedeni sklep organa prve stopnje.

Ustavno sodišče je v zgoraj navedeni odločbi odločilo, da je sistemska pomanjkljivost ureditve pravnega spora, ki strankam v primeru, kot je obravnavani, ni zagotavljala učinkovitega sodnega varstva. Odločilo je, da lahko do odprave ugotovljenega neskladja tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist. To pomeni, da mora tožnik vložiti ugotovitveno tožbo v enakem roku in na enak način, kot izpodbojno tožbo, le da mora biti v njej postavljen drugačen zahtevek. Ustavno sodišče kot način izvršitve določa, da upravno sodišče ugotovljeno tožbo zavrne iz enakih razlogov, kot jih določa zakon za zavrnitev izpodbojne tožbe. Če pa presodi, da je ugotovitvena tožba utemeljena na način določen v drugem odstavku 64. člena ZUS-1, s sodbo ugotovi, da je bil posameznik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih z nezakonitim upravnim aktom in odloči o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda, če je bil tak zahtevek postavljen. V obravnavani zadevi je tožeča stranka postavila ugotovitveno tožbo v skladu z citirano ustavno odločbo, sodišče pa je v ponovljenem postopku o njej vsebinsko odločilo.

Predmet spora v obravnavani zadevi je zahteva tožeča stranke za izdajo dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom. Materialno pravno podlago za odločanje o takšni zahtevi predstavlja Uredba o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup. Ta v šestem odstavku 6. člena določa, da dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom izda pristojni občinski organ, če je vloga vložena pri pristojnem občinskem organu vsaj 30 dni pred začetkom prireditve in je iz poročila o emisiji hrupa v okolje razvidno, da so izpolnjeni v šestem odstavku tega člena navedeni pogoji.

Po presoji sodišča je 30 dnevni rok za vložitev zahteve za izdajo dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom določen zato, da ima pristojni organ pred prireditvijo na voljo dovolj časa, da ugotovi, ali so izpolnjeni zahtevani pogoji. Tudi 222. člen ZUP določa, da mora pristojni organ, kadar se začne postopek na zahtevo stranke, pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek, izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti. V drugih primerih je treba odločbo izdati najpozneje v dveh mesecih. Če stranka vloži vlogo, ki je nepopolna in jo po pozivu dopolni, začne teči rok iz prejšnjega odstavka od dne, ko je organ prejel dopolnitev vloge.

Šesti odstavek 6. člena Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup je torej glede roka usklajen s prvim odstavkom 222. člena ZUP. Pristojni organ mora imeti na voljo (vsaj) mesec dni, da lahko izda potrebno odločbo, zato mora stranka, ki želi pridobiti dovoljenje za čezmerno obremenitev okolja s hrupom, vlogo za pridobitev takšnega dovoljenja, vložiti vsaj 30 dni pred začetkom prireditve. Tožeča stranka je popolno vlogo, torej vlogo, iz katere so razvidne za odločitev bistvene okoliščine, to je datum in kraj prireditve, vložila 18. 1. 2010, torej manj kot 30 dni pred začetkom prireditve. Z vlogo z dne 18. 1. 2010 je tožeča stranka namreč sporočila, da ne želi dovoljenja za čezmerno obremenitev okolja s hrupom za v vlogi z dne 8. 1. 2010 navedeno lokacijo, to je na naslovu ..., ampak za drugo lokacijo, to je na naslovu ... Navedena okoliščina je vsekakor bistvena za odločitev ali so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za čezmerno obremenitev okolja s hrupom. Rok 30 dni določen s šestim odstavkom 6. člena Uredbe, je torej treba šteti kot prekluzivni rok, zato je odločitev prvostopnega organa, da se vloga tožeče stranke zavrže, pravilna.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča in tožena stranka sta zahtevali tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.