Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni po lastni volji podpisal sporazuma o prenehanju delovnega razmerja dne 9. 5. 2019, ker ga je direktor obiskal šele dne 13. 5. 2019, potem ko ga je obvestil o bolniškem staležu in o naslovu, ob tej priliki pa je podpisal prazen list papirja na prigovarjanje direktorja. Da je podpisal le prazen list papirja, je potrdila tudi priča, ki ji je o tem povedal tožnik. Izpovedala pa je tudi, da je direktor prišel takrat, ko je bil tožnik že v bolniškem staležu, 9. 5. 2019 pa je tožnik še delal. Zgolj na podlagi dejstva, da gre za tožnikovo partnerko, še ni mogoče sklepati, da njena izpoved ni verodostojna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: - da se dopusti sprememba tožbe z dne 21. 11. 2019 (I. točka izreka); da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja, datiran z dne 9. 5. 2019, ničen, nezakonit in se razveljavi (II. točka izreka); - da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo z dnem 9. 5. 2019, ampak je z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja trajalo do vključno 15. 8. 2019 (III. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 9. 5. 2019 do 15. 8. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem obračunati bruto plačo v višini 886,63 EUR, povečano za dodatek na delovno dobo, po odvedbi obveznih davkov in prispevkov pa tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 19. dne v naslednjem mesecu do dne plačila, vse v roku 15 dni (IV. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni obračunati denarno povračilo v znesku 886,63 EUR bruto in izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka); - da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, kjer tožeča stranka zahteva obračun in izplačilo denarnega povračila v znesku 886,63 EUR bruto (VI. točka izreka), in - da je tožena stranka za tožečo stranko dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 509,19 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (do plačila) (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, in sicer iz pritožbenih razlogov iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena, 340. in 341. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo ali jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbe toženi stranki. V pritožbi navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na zaslišanje tožnika, njegova izpoved pa ni verodostojna, saj ni znal o okoliščinah podpisa sporazuma povedati ničesar. Tudi njegova zakonska partnerka A.A., ki je bila le seznanjena s tem, da naj bi tožnik podpisal le prazen list, ni pa bila ob tem navzoča, ni verodostojna priča. Že zato, ker je tožnikova partnerka, je pristranska v njegovo korist. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je sprejeta brez dokazov, ki bi podpirali sprejeto odločitev. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je kot neverodostojno ocenilo izpoved direktorja tožene stranke, ker naj ne bi vedel za novi naslov tožnika, čeprav to iz njegove izpovedi ne izhaja. Direktor je povedal, da je za novi naslov vedel že prej, želel se je le dodatno prepričati, ali je tožnik tam uradno prijavljen, kar je bilo potrebno ugotoviti za odjavo iz sistema obveznega socialnega zavarovanja. Tudi ugotovitev sodišča, da iz zdravstvenega kartona izhaja, da se je bolniški stalež pričel šele 13. 5. 2019, ne drži, saj iz kartona izhaja le, da je tožnik tega dne opravil posvet z zdravnico po telefonu. Sodišče je prav tako povsem pavšalno kot neverodostojno zavrnilo odločbo ZZZS z dne 4. 6. 2019, v kateri je jasno zabeleženo, da je bil prvi dan bolniške odsotnosti tožeče stranke 9. 5. 2019 in ne 13. 5. 2019, kot to nepravilno navaja sodišče. Tudi zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. in 15. točke navedenega člena ZPP. Tožena stranka je jasno obrazložila, da si je tožnik glede prenehanja delovnega razmerja z dnem 9. 5. 2019 premislil, zato je samovoljno prišel na delo še 10. in 11. 5. 2019, ker s tem ni uspel, pa je dne 13. 5. 2019 fiktivno odprl bolniški stalež za nazaj z dnem 9. 5. 2019, kar potrjuje odločba ZZZS, iz katere izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu že 9. 5. 2019, sodišče pa vsega navedenega neutemeljeno ni upoštevalo. Nepravilno pa je odločilo tudi o denarnem povračilu zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju za določen čas do 28. 8. 2019. Za "skrajšano" delovno razmerje le za 13 dni je sodišče tožniku prisodilo absolutno previsoko nadomestilo v višini mesečne bruto plače, s tem pa je kršilo določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljeno ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, oziroma kršitev, ki jih uveljavlja.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje ustrezno obrazložitev z jasnimi razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Zato jo je mogoče preizkusiti. Tožena stranka v pritožbi na več mestih uveljavlja navedeno absolutno bistveno kršitev zlasti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, s čimer po vsebini uveljavlja druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno.

7. Tožnik iz istega razloga, to je zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in materialno pravnimi stališči sodišča prve stopnje, uveljavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je protispisnost, ki v obravnavani zadevi prav tako ni podana. Ta kršitev je podana le, kadar gre za napako v povzemanju izpovedi prič oziroma vsebine listin, oziroma takrat, kadar sodišče izpovedim prič oziroma listinam pripiše drugačno vsebino, kot izhaja iz zapisnikov oziroma listin, ne pa v primerih, kadar stranka ne soglaša z dokazno oceno sodišča. 8. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

9. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za določen čas po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena do 28. 8. 2019. Tožena stranka je tožnika dne 17. 5. 2019 odjavila iz obveznih zavarovanj z dnem 9. 5. 2019 na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 9. 5. 2019. 10. Tožnik je med postopkom zatrjeval, da sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi katerega ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanja, ni nikoli podpisal, je pa dne 13. 5. 2019 (potem ko je direktorju sporočil, da je v bolniškem staležu) podpisal prazen list papirja, ker je pri tem vztrajal direktor, ker naj bi bilo to potrebno zaradi spremembe naslova. Tožena stranka pa je v postopku trdila, da jo je tožnik obvestil, da ne bo več delal, ker je poročen in lahko prebiva v Sloveniji na tej podlagi, zato mu je direktor dne 9. 5. 2019 nesel sporazum, da ga je podpisal, nato pa si je tožnik premislil in še nekaj dni delal, nato pa si za nazaj odprl bolniški stalež.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, ki mu je verjelo, ker je potrjena tudi z listinsko dokumentacijo v spisu (zdravstvenim kartonom, SMS sporočilom), pa tudi z izpovedjo njegove partnerke, ugotovilo, da tožnik sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tega dne ni podpisal, ampak je dne 13. 5. 2019 podpisal prazen list papirja na vztrajanje direktorja, ki je tožniku pojasnjeval, da je podpis potreben zaradi spremembe naslova, tožena stranka pa je na ta list nato natisnila sporazum. Ker tožnik ni izrazil volje, da mu preneha delovno razmerje pri toženi stranki dne 9. 5. 2019, je po pravilni presoji sodišča prve stopnje sporazum neveljaven oz. ničen, prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na njegovi podlagi pa nezakonito. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov, ki je natančna, logična, prepričljiva in natančno obrazložena, sprejelo pravilno odločitev. Utemeljeno je verjelo tožniku, ker se njegova izpoved ujema tudi z listinskimi dokazi, ki jih je sodišče pravilno ocenilo, ne pa toženi stranki oziroma direktorju tožene stranke. Pritožba dokazni oceni neutemeljeno nasprotuje.

12. Vsebina SMS sporočila z dne 13. 5. 2019, pa tudi zapisi iz zdravstvenega kartona, potrjujejo pravilnost sprejete dokazne ocene in resničnost tožnikove izpovedi. Iz prevoda SMS sporočila z dne 13. 5. 2019, ki ga je tožnik poslal direktorju, izhaja, da je tožnik direktorju tedaj javil, da je na bolniški, na vprašanje direktorja, kje živi sedaj, pa mu je sporočil novi naslov. Iz zdravstvenega kartona tožnika je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je v njem zapis, da je tožnik od 13. 5. 2019 nezmožen za delo, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je neutemeljen tudi očitek tožene stranke, da naj bi si tožnik urejal bolniški stalež za nazaj, kar naj bi dokazovala odločba ZZZS z dne 4. 6. 2019. Utemeljeno je verjelo tožniku, da je bil šele od 13. 5. 2019 dalje v bolniškem staležu (glede na zapis v zdravstvenem kartonu in glede na SMS sporočilo). Sodišče prve stopnje je sicer datum 9. 5. 2019, ki je v odločbi ZZZS naveden kot datum začetka bolniškega staleža, pripisalo pomoti, čeprav je sicer pravilno navedlo, da je datum 9. 5. 2019 v odločbi naveden kot datum prenehanja delovnega razmerja tožnika. Prav to dejstvo je odločilni razlog za izdajo odločbe s strani imenovanega zdravnika in za priznanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja tožniku kot zavarovancu po prenehanju delovnega razmerja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, povsem nesprejemljivo pa je stališče tožene stranke, da naj bi šlo za "fiktivni" bolniški stalež, urejen za nazaj.

14. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni po lastni volji podpisal sporazuma o prenehanju delovnega razmerja dne 9. 5. 2019, ker ga je direktor obiskal šele dne 13. 5. 2019, potem ko ga je obvestil o bolniškem staležu in o naslovu, ob tej priliki pa je podpisal prazen list papirja na prigovarjanje direktorja. Da je podpisal le prazen list papirja, je potrdila tudi A.A., ki ji je o tem povedal tožnik. Izpovedala pa je tudi, da je direktor prišel takrat, ko je bil tožnik že v bolniškem staležu, 9. 5. 2019 pa je tožnik še delal. Zgolj na podlagi dejstva, da gre za tožnikovo partnerko, še ni mogoče sklepati, da njena izpoved ni verodostojna, zato pritožbi tudi glede tega ni mogoče pritrditi.

15. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na tej podlagi. Pravilno je odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ter tožniku prisodilo denarno povračilo v višini ene bruto plače, saj je denarno povračilo v tej višini primerno in določeno ob upoštevanju kriterijev za njegovo odmero iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Zato so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki povračilo v prisojenem znesku šteje za pretirano, neutemeljene.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ker gre za spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja, v skladu z določbo 5. točke 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).