Jedro

V 120. členu ZDoh-2 je določena izjema od splošnega pravila po 119. členu istega zakona, ki se nanaša le na prejemke iz delovnega razmerja, izplačane na podlagi sodne odločbe. Dohodki iz delovnega razmerja, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za več let nazaj, se tako v celoti vštejejo v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel in se obdavčijo po povprečni stopnji dohodnine enoletnih dohodkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2008 v višini 7.430.49 EUR. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik v letu 2008 skupno prejel dohodke v zvezi z delom v višini 40.343,52 EUR. Ob upoštevanju predpisanega zmanjšanja mu je bila odmerjena dohodnina po povprečni stopnji 25, 84312 % v višini 7.430.49 EUR. Ker je tožnik dohodke iz delovnega razmerja prejel na podlagi sodne odločbe za več preteklih let, mu je bila od neto letne davčne osnove, ki vključuje tudi dohodek iz preteklih let v znesku 12.822,49 EUR, odmerjena dohodnina po posebej izračunani povprečni individualni stopnji, ki znaša 25,84312 %. Povprečna stopnja se v skladu z določbo 1. odstavka 120. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) izračuna ob upoštevanju stopenj dohodnine iz 122. člena ZDoh-2 in letne davčne osnove iz 109. člena ZDoh-2, ki se zmanjša za 80 % davčne osnove od dohodka iz preteklih let ter za zneske olajšav iz 111., 1. in 2. odstavka 112., 1. in 2. odstavka 114. in 117. člena Zdoh-2. Ker je bil znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačanih akontacij dohodnine, je bilo tožniku naloženo, da mora doplačati razliko v znesku 2.703,39 EUR.

Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organa ne strinja. Zato vlaga pritožbo, v kateri navaja, da v letu 2007 ni prejel nobene plače zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V letu 2008 je višje sodišče ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in ga je zato vrnilo na delo. Zato je plačo za leto 2007 (in nekaj za 2006) prejel v letu 2008, poleg tega pa še odškodnino v znesku 5.829,54 EUR, za katero mu je tudi bila odmerjena dohodnina. Zahteva, da se mu dohodnina za leto 2006, 2007 in 2008 obračuna v višini, kot če bi delal in to brez odškodnine, ker le-te ne bi prejel, če bi delal. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo št. DT 499-01-564/9 z dne 30. 3. 2010 pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V svoji obrazložitvi pojasnjuje, da se skladno z določbo 15. člena ZDoh-2 dohodki obdavčijo v tistem letu, v katerem so prejeti. Tožnik je dohodek iz delovnega razmerja za leti 2006 in 2007 prejel v letu 2008, zato je prvostopenjski organ kot dohodek pravilno upošteval dohodek prejet leta 2008. Nadalje pojasnjuje, da se po določbi 1. odstavka 120. člena ZDoh-2 zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove, ki vključuje tudi dohodek iz preteklih let, po posebej izračunani povprečni individualni stopnji zavezanca (povprečna stopnja), pri čemer se le-ta izračuna tako, da se upoštevajo davčne stopnje in letna davčna osnova, ki se zmanjša za 80 % davčne osnove od dohodka iz preteklih let ter za znesek splošne olajšave, osebne olajšave, olajšave za vzdrževane družinske člane in olajšave za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ določbo 120. člena ZDoh-2 upošteval in ugotovil, da tožnikov dohodek za pretekli leti znaša 12.822,49 EUR. Iz navedenega pa je ugotoviti, da niso izpolnjeni pogoji, da bi se dohodnine odmerjale ločeno za leto 2006, 2007 in 2008, temveč je prvostopenjski organ pravilno vse dohodke upošteval pri odmeri dohodnine za leto 2008. Drugostopenjski organ tožniku tudi pojasnjuje, da so na podlagi 15. člena ZDoh-2 dohodki vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če s tem zakonom ni določeno drugače. Za dohodek se torej šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je bil izplačan oziroma prejet in je v skladu s temi določbami dohodek tudi plačilo odškodnine. Ker je torej odškodnina vrsta dohodka, je drugostopenjski organ preveril, ali gre za dohodek, ki je obdavčljiv z dohodnino. Dohodki, ki se ne štejejo za dohodke po Zdoh-2, so določeni v 19. členu; v členih od 20. do 32. člena ZDoh-2 so navedeni dohodki, ki so oproščeni plačila dohodnine; v 27. členu pa so določene odškodnine, od katerih se dohodnina ne plača. Odškodnina, ki jo je prejel tožnik, ker mu je neupravičeno prenehalo delovno razmerje, ni navedena med odškodninami, od katerih se dohodnina ne plača. To pomeni, da je prvostopenjski organ med tožnikove dohodke pravilno štel tudi prejeto odškodnino. Drugostopenjski organ je izpodbijano odločbo preveril tudi po uradni dolžnosti in pri tem ugotovil, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, niti ne do kršitev materialnega prava, zato je bilo odločeno, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je v letu 2006 nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je v letu 2008 sodišče vrnilo nazaj na delo. Zaradi tega mu je bila v letu 2008 izplačana plača za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in za leto 2008. V izpodbijani odločbi so bila v letno davčno osnovo za leto 2008 všteta tudi izplačila plače za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. S takšno odmero se ne strinja. Zahteva, da se mu dohodnina obračuna tako, kot če nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo in sicer ločeno po pogojih in olajšavah za leto 2006, 2007 in 2008. Meni, da je postavljen v neenakopraven položaj in gre zato tudi za kršitev ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS. Zaradi nezakonitega ravnanja državne inštitucije ima namreč tožnik manj pravic kot delavci, ki jim človekove pravice niso bile kršene. Tožnik pred zakonom ni bil obravnavan enako kot zavezanci, ki jim je bila dohodnina obračunana posebej po pogojih in olajšavah za leto 2006, 2007 in 2008. Če bila bila tožniku dohodnina obračunana tako kot drugim zavezancem, bi se mu dohodnina obračunala v bistveno nižjem znesku kot pa v znesku, razvidnem iz izpodbijane odločbe. Poudarja tudi, da znesek 5.829,54 EUR ne predstavlja odškodnine, temveč pogodbeno kazen v smislu 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma spremeni tako, da mu bo dohodnina obračunana po merilih in pogojih kot ostalim zavezancem v obdobju 2006, 2007 in 2008. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, ki so razvidni iz drugostopenjske odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnik v letu 2008 na podlagi sodne odločbe prejel dohodke iz delovnega razmerja za več let nazaj; sporno pa je, ali se ta celoten prejeti znesek obdavči tako, kot to opredeljuje ZDoh-2 v svojem 120. členu (obdavčenje v smislu povprečenja) ali pa ne gre za tak primer.

V ZDoh-2 je način odmere dohodnine določen v 4. poglavju - Letna davčna osnova in davčne olajšave, v 3. podpoglavju z naslovom Odmera dohodnine. Tako je v 119. členu ZDoh-2 določeno, da letna davčna osnova iz 109. člena tega zakona, zmanjšana za zneske olajšav iz 113. člena, 1. in 2. odstavka 112. člena, 113. člena, 1. in 2. odstavka 114. člena in 117. člena tega zakona, predstavlja neto letno davčno osnovo. Dohodnina se odmeri od neto letne davčne osnove po stopnjah iz 122. člena tega zakona (2. odstavek 119. člena ZDoh-2). V 120. členu ZDoh-2 je določeno povprečenje, ki je izjema od generalne določbe 2. odstavka 119. člena, po kateri se dohodnina odmeri od letne davčne osnove. Namen povprečenja je v ublažitvi progresije v primeru, ko se prejme plačilo na podlagi sodne odločbe za več let nazaj. Tako je v 120. členu ZDoh-2 določeno, da se dohodki iz delovnega razmerja, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za več let nazaj, v celoti vštejejo v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel in se obdavčijo po povprečni stopnji dohodnine enoletnih dohodkov. Dohodnina je torej davek, ki se odmerja od letne davčne osnove od dohodkov rezidenta, pridobljenih v davčnem letu in sicer je to vsota davčnih osnov od dohodka iz 109. člena ZDoh-2. Kot pa je bilo že navedeno, je v 120. členu ZDoh-2 določena izjema, ki se nanaša le na prejemke iz delovnega razmerja, izplačane na podlagi sodne odločbe. Ker gre v obravnavani zadevi ravno za tak primer, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, da je bilo v konkretnem primeru treba upoštevati povprečenje po 120. členu ZDoh-2, pravilna. Tožena stranka je pravilno ugotovila tudi, da prejeta odškodnina v znesku 5.829,54 EUR (ki se tudi po določbi 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva šteje za odškodnino) ni zajeta v zakonsko določenih izjemah, od katerih se dohodnina ne plača. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Kršitev zakona, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče tudi ni našlo.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik v tožbi zatrjeval tudi, da mu je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v ustavno pravico iz 14. člena Ustave RS, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej njegovi navedbi.