Jedro

Toženka je del pogojev določila, ne da bi za to imela podlago v zakonu. Abstraktna zahteva po spoštovanju predpisov namreč ne more biti projektni pogoj. Oceno, ali so projektne rešitve skladne s predpisi, lahko soglasodajalec da le v okviru pristojnosti, ki jih ima kot soglasodajalec, sicer pa je ocena, ali je projekt izdelan v skladu s predpisi, v pristojnosti organa, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Radovljica št. 35026-20/2010 z dne 13. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Občinska uprava Občine Radovljica je kot prvostopenjski organ na podlagi tretjega odstavka 50.a člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1) zavrnila izdajo soglasja k projektni dokumentaciji za legalizacijo dela zgrajenega požarnega bazena in dostopa z obračališčem za avtomobile v ..., na zemljišču s parc. št. 80/3, 80/16 in 80/7, vse k. o. ..., ker projektna dokumentacija ni izdelana v skladu s projektnimi pogoji in veljavnimi predpisi. V obrazložitvi navaja, da so v projektnih pogojih zahtevali odstranitev nedopustnih posegov v obcestnem pasu (npr. žive meje, ki presega 70 cm in je zasajena celo na „cestnem svetu s parc. št. 1020 k. o. ...“, česar tožnik ni realiziral. Z južne strani parc.št. 80/05 naj bi celo izvedel nove nedopustne posege v prostor. Na južnem delu parc. št. 80/16 in 80/3 in na delu parc. št. 987/3 k. o. ... so po ugotovitvah organa izvedeni tudi betonski oporni zidovi z žično ograjo do 3 m višine, za kar tožnik nima gradbenega dovoljenja, pa tega projektant ni vključil v projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. Posegi naj bi bili izvedeni v varovalnem pasu in v cestnem telesu občinske ceste. V tehničnem poročilu v načrtu gradbenih konstrukcij naj bi bil naveden napačen podatek, da je pri cestnem priključku zahtevana dolžina preglednosti 20 m za omejitev hitrosti 30 km/h, ker te omejitve hitrosti ni. Zato naj ne bi bili izpolnjeni projektni pogoji o načrtovanju cestnega priključka v skladu z določili 51. člena Odloka o občinskih cestah in s Pravilnikom o cestnih priključkih za javne ceste (Uradni list RS, št. 86/09). V PGD naj ne bi bila vložena zahtevana izjava o spoštovanju tega Pravilnika.

Župan je kot drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in izda soglasje k predloženi PGD dokumentaciji, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dne plačila, oziroma podredno, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje in ji naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dne plačila.

Tožnik v tožbi navaja, da je zaradi nameravanega posega v varovalnem pasu in cestnem telesu občinske javne poti (za priključek dostopa na javno pot in podzemni kanal meteorne vode) na zemljišču parc. št. 80/05 zaprosil za izdajo soglasja k projektni dokumentaciji št. 03/09, februar 2010. Meni, da toženka svojo odločitev o zavrnitvi izdaje soglasja utemeljuje s projektnimi pogoji, ki niso predmet postopka legalizacije požarnega bazena in dostopa z obračališčem na parcelah št. 80/3, 80/16 in 80/7 k. o. ..., in da nepravilno pogojuje izdajo soglasja s tožnikovimi ravnanji, ki niso predmet konkretnega postopka in tudi ne morejo biti upoštevani pri obravnavanem projektu. Navaja, da je izpolnil vse pogoje, ki se nanašajo na obravnavani projekt in da je vlogo tudi dopolnil v skladu s toženkinimi zahtevami iz 1., 2. in 3. točke pogojev z dne 16. 2. 2010. Ne strinja se s pogojem št. 4, po katerem mora projektant prikazati vse ureditve v obcestnem pasu obeh navedenih občinskih cest s parc. št. 80/5 in 987/3, ki morajo biti načrtovane in izvedene tako, da ne bodo ovirale preglednosti cestnega priključka oziroma posegale v 0,5 m pas ob obeh cestah, kot to določa 51. člen Odloka o občinskih cestah, in s katerim se tožniku nalaga, da morebitne nedopustne posege oziroma ureditve v obcestnem pasu odstrani še pred izdajo soglasja k projektnim rešitvam. Po tožnikovem mnenju se pogoj pod št. 4 nanaša na drugo stvar, ki ni predmet tega postopka, pogoji od št. 5 do 8 pa se nanašajo na čas izvajanja del. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je zasaditev žive meje v višini 70 cm z odmikom 0,5 m od cestnega telesa predvidena v projektni dokumentaciji, odstranitev obstoječe žive meje pa bo izvedena v sklopu del po gradbenem dovoljenju. V načrtu gradbene konstrukcije je bila za cestni priključek dostavljena dopolnitev z vrisom pregledne razdalje pri hitrosti 50 km na uro. Meni, da dodatna izjava o spoštovanju Pravilnika o cestnih priključkih na javne ceste ni potrebna, ker po Pravilniku o projektni dokumentaciji skladnost načrta z gradbenimi predpisi zagotavlja izjava odgovornega projektanta načrta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Navaja, da pot pod št. ... ni kategorizirana javna pot, zaradi česar toženka nima podlage za svoje ugotovitve.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbeni očitek, da so njeni pogoji nedopustni in stvar drugih postopkov. Navaja, da za poseg ni bilo izdano soglasje s pogoji, saj toženka lahko le soglaša ali ne soglaša s predlaganimi projektnimi rešitvami tožnika, te pa morajo temeljiti na projektnih pogojih. Vsebina pogojev naj bi bila argumentirana „s predpisom in s členom“, pogoj za odstranitev žive meje pred izdajo gradbenega dovoljenja pa naj bi bil legitimen, saj gre za obstoječe stanje, ki ni gradnja in ni predmet gradbenega dovoljenja. Trditev, da obravnavana asfaltirana cesta ni kategorizirana javna pot naj bi bila neresnična, saj Odlok o kategorizaciji občinskih cest navaja celotne odseke posameznih občinskih cest; oznako ... pa naj bi imel eden izmed manjših pododsekov celotnega odseka javne poti ... Tožnik naj bi navedeni odsek na dveh mestih zapiral z drsnimi vrati in s tem onemogočal rabo kategorizirane občinske ceste, ki je tožniku edini predvideni dostop in dovoz. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, in zahteva povrnitev nastalih stroškov, ki pa jih ne priglaša. K 1. točki izreka Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi tožnikove vloge za izdajo soglasja za poseg v varovalnem pasu občinske ceste. V obravnavani zadevi je sporno predvsem, ali so projektni pogoji, ki se nanašajo na toženkine zahteve po odstranitvi nedopustnih posegov, lahko predmet odločanja o izdaji soglasja za nameravano gradnjo.

V skladu s prvim odstavkom 50.a člena ZGO-1 mora biti vlogi za izdajo soglasja priložen tisti del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je v zvezi s predmetom soglašanja. Po točki 5.5.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je soglasje potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija izdelana skladno s pogoji, ki jih je predhodno določil za njeno izdelavo. Projektni pogoji pa so po točki 5.5.1. pogoji, ki jih v skladu s pogoji iz izvedbenega prostorskega akta in skladno s svojimi pristojnostmi, določenimi z zakonom in predpisom in na podlagi izvedbenega prostorskega akta, določi pristojni soglasodajalec za izdelavo projektne dokumentacije. Pri tem mora soglasodajalec navesti določbe zakona, ki so podlaga za določitev pogojev in dajanje soglasij, ter za vsak pogoj navesti podlago iz posebnega predpisa.

Projektni pogoji sicer niso upravni akt, vendar se na podlagi sedmega odstavka 50. člena ZGO-1 lahko izpodbijajo z izpodbijanjem odločbe o zavrnitvi izdaje soglasja. Zato je sodišče glede na tožbene navedbe presodilo tudi zakonitost tistih projektnih pogojev, na katerih temelji izpodbijana odločitev o zavrnitvi soglasja. Glede na projektne pogoje, določene v obravnavanem primeru, sodišče najprej ugotavlja, da je toženka del pogojev določila, ne da bi za to imela podlago v zakonu. Abstraktna zahteva po spoštovanju predpisov namreč ne more biti projektni pogoj. Oceno, ali so projektne rešitve skladne s predpisi, lahko soglasodajalec da le v okviru pristojnosti, ki jih ima kot soglasodajalec, sicer pa je ocena, ali je projekt izdelan v skladu s predpisi, v pristojnosti organa, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 66. člena ZGO-1).

Toženka je s projektnimi pogoji določila tudi odstranitev morebitnih nedopustnih posegov oziroma ureditev v obcestnem pasu, postopek določanja projektnih pogojev in odločanja o izdaji soglasja k projektnim rešitvam pa ni postopek, v katerem lahko lokalna skupnost uveljavlja odstranitev nedovoljenih posegov v prostor. Odprava nepravilnosti je eden izmed inšpekcijskih ukrepov, za izrekanje katerih je pristojen inšpekcijski organ (150. člen ZGO-1). Toženka ima kot soglasodajalec pristojnost določiti zgolj pogoje, ki izhajajo iz njenega položaja upravljalca občinske ceste, in v skladu s katerimi mora biti izdelana projektna dokumentacija, v nadaljevanju pa oceniti, ali so projektne rešitve v skladu s temi pogoji. Po navedenem so torej projektni pogoji, ki se nanašajo na abstraktno zahtevo po spoštovanju predpisov (del 2. točka projektnih pogojev) in na odstranitev nedopustnih posegov oziroma ureditev v obcestnem pasu (4. točka projektnih pogojev) določeni nezakonito.

Iz opredelitve projektnih pogojev in soglasja izhaja, da se tako pogoji kot soglasje lahko nanašajo le na projektne rešitve. Da bi v obravnavanem primeru predložene projektne rešitve vsebovale postavitev žive meje višje od 70 cm in na „cestnem svetu“, toženka ni ugotovila. Iz obrazložitev obeh odločb izhaja, da tudi drsna vrata, ki naj bi ovirala rabo javne ceste, niso predmet projektnih rešitev, predloženih v soglasje; enako velja za betonski oporni zid z žično ograjo. Zato navedeni okoliščini ne moreta biti podlaga za zavrnitev izdaje soglasja.

Po presoji sodišča je organ prve stopnje nepravilno ugotovil tudi neizpolnjevanje projektnega pogoja glede dolžine preglednosti cestnega priključka. Iz projektnih pogojev z dne 16. 2. 2010 je razvidno, da je toženka v 2. točki pogojev med drugim navedla, da mora biti priključek pregleden in da v preglednostnem polju ne sme biti ovire višje od 70 cm, ter da morajo biti pri načrtovanju spoštovane določbe Pravilnika o cestnih priključkih na javne ceste, ki veljajo za skupinski priključek. Drugi odstavek 51. člena Odloka o občinskih cestah pa določa polje preglednosti pri različnih dovoljenih hitrostih. Iz projektnih pogojev ni razvidno, da bi toženka polje preglednosti pogojevala s katero izmed dovoljenih hitrosti. V obrazložitvi izpodbijane odločitve navaja le, da načrtovana dolžina preglednosti 20 m ne zadošča, ker omejitev na 30 km na uro ni določena. Ne organ prve stopnje ne pritožbeni organ pa ne pojasnita, zakaj nista upoštevala tožnikove dopolnitve z vrisom pregledne razdalje pri hitrosti 50 km na uro.

Po navedenem je torej toženka izdajo soglasja zavrnila zaradi neizpolnjevanja pogojev, za določitev katerih toženka ni imela podlage, ki niso predmet projektiranja in se ne nanašajo na projektno dokumentacijo. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. V njem bo moral organ prve stopnje ponovno oceniti, ali so projektne rešitve v skladu s projektnimi pogoji, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), kar pomeni, da ne bo smel upoštevati projektnih pogojev, ki jih ni določil pravilno in v skladu s svojimi pooblastili. V ponovnem postopku bo moral organ ob upoštevanju dopolnitve načrta gradbene konstrukcije ponovno oceniti tudi izpolnjevanje pogoja preglednosti cestnega priključka.

K 2. točki izreka Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).