Jedro

Navedba, da se prosilec nahaja na prestajanju kazni zapora, je nedopustna tožbena novota, saj lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Sodišče pa še dodaja, da je glede na določbo prvega odstavka 20. člena ZSVarPre za odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo prošnje, v navedenem obdobju pa tožnik pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni izpolnjeval, niti v svoji prošnji ni navajal, da bo glede prejemanja periodičnih dohodkov nastopila kakšna sprememba.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku št. II K 30208/2017 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu v obliki sestave in vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ter zastopanja. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da je tožnik v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje prejel plačo v skupnem netu znesku 2.694,72 EUR, regres v višini 1.500,00 EUR ter bonitete v višini 1,97 EUR vsak mesec. Razen tega je tožnik tudi solastnik v odločbi navedenih nepremičnin. Za mld.A.A. je dolžan plačevati preživnino v višini 103,03 EUR mesečno. Upoštevajoč zgoraj navedene dohodke je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je povprečni mesečni dohodek tožnika v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči znašal 978,18 EUR, kar pomeni, da presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve in ki znaša 804,36 EUR (osnovni znesek minimalnega dohodka na dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči znaša 402,18 EUR). Glede na to materialni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni izpolnjen, zato je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo zavrnil. 2. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je v skladu z odločbo št. II KZ 30208/2017 dne 11. 11. 2019 začel prestajati kazen treh let zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. V K 30208/2017 z dne 4. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 30208/217 z dne 28. 8. 2019, česar tožena stranka pri izračunu mesečnega dohodka tožeče stranke ni upoštevala. Tožnik tako ne prejema več dohodka in ga tudi v času prestajanja kazni zapora ne bo, zavezan pa je plačevati preživnino za mladoletnega otroka v višini 103,03 EUR mesečno. S tem je po mnenju tožeče stranke očitno, da so izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jih določa 13. člen ZBPP. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožeči stranki dodeli brezplačno pravno pomoč oziroma podredno, da zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Tožnik je v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči prejemal sredstva, kot je ugotovljeno v izpodbijani odločbi, v svoji prošnji pa ni nikjer omenil, da bo moral na prestajanje kazni zapora, niti ni tega omenil v njeni dopolnitvi, ki jo je vložil 12. 11. 2019, torej ko je že nastopil prestajanje kazni zapora. Glede na to predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP).

6. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (drugi odstavek 13. člena ZBPP), to je Zakonom o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Osnovni znesek minimalnega dohodka v času izdaje izpodbijane odločbe znaša 402,18 €.

7. Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prvega odstavka 14. člena ZBPP se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP), to je ZSVarPre.

8. Kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga odločitev, se upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge (prvi odstavek 20. člena ZSVarPre v zvezi s 14. členom ZBPP). Od tako ugotovljenega lastnega dohodka se odšteje plačana preživnina v tem obdobju, največ v višini izvršljivega pravnega naslova oziroma dogovora (14. člen ZSVarPre).

9. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da mesečni dohodek tožnika kot samske osebe v relevantnem obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje znaša 978,18 € in presega dvakratnik osnovnega dohodka, ki znaša 804,36 €. Pri tem je upošteval, da tožnik plačuje preživnino. Glede na to materialni pogoj iz drugega odstavka 13. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni izpolnjen.

10. Na pravilnost te odločitve ne vplivajo tožbene navedbe, da tožnik od 11. 11. 2019 prestaja zaporno kazen. Ta navedba je nedopustna tožbena novota, saj lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Ker tožnik takšnih okoliščin ne navaja, so navedeno dejstvo in priloženi dokazi nedopustna tožbena novota. Sodišče pa še dodaja, da je glede na določbo prvega odstavka 20. člena ZSVarPre za odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo prošnje, v navedenem obdobju pa tožnik pogojev ni izpolnjeval, niti v svoji prošnji ni navajal, da bo glede prejemanja periodičnih dohodkov nastopila kakšna sprememba.

11. Ker finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz zgoraj navedenih razlogov ni bil izpolnjen, je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilno zavrnil, ne da bi presojal ostale za odobritev brezplačne pravne pomoči relevantne okoliščine.

12. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

13. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj tožeča stranka navaja zgolj tista dejstva in dokaze, ki jih sodišče skladno s tem zakonom ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), oziroma niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).