Jedro

Spori zaradi izpraznitve poslovnih prostorov, ne glede na vrednost spornega predmeta, niso spori majhne vrednosti. Sodišče druge stopnje je napadeno sodbo preizkusilo iz vseh pritožbenih razlogov, kakor tudi po uradni dolžnosti (glej prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP), saj v obravnavanem primeru, ne glede na vrednost spornega predmeta, ni šlo za spor majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje namreč tega gospodarskega spora ni vodilo po pravilih za postopek v sporih majhne vrednosti (glej določbe 448., 456. in 457. člena ZPP), takšen pa tudi ni glede na določila drugega in tretjega odstavka 495. člena ZPP. Predmet tožbenega zahtevka namreč ni denarna terjatev in ne premičnina, niti ni tožeča stranka v tožbi navedla, da je pripravljena namesto izpolnitve postavljenega zahtevka sprejeti denarni znesek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo nalog za izpraznitev poslovnih prostorov, opr. št. IV ... z dne ... in tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka do 3.10.2001 izpraznila poslovne prostore - skladišča naftnih derivatov Ortnek pri Ribnici, zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev nadaljnih pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 107.317,80 SIT.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter napadeno sodbo spremeni v ugoditev zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka očita prvostopnemu sodišču zagrešitev absolutne postopkovne kršitve, ker ji ni omogočilo dokazovanja prave volje strank pogodbenega razmerja, v katerem se kumulirata tako pogodba za določen, kot za nedoločen čas. Očita pa mu tudi zgrešeno materialnopravno presojo, ker zaradi opustitve ugotavljanja prave volje pogodbenih strank, ni upoštevalo specifičnosti najema, katerega predmet je objekt, v katerem se hranijo državne naftne rezerve in naftne rezerve za obrambne namene, z možnostjo odpovedi najemne pogodbe z enoletnim odpovednim rokom ob vsakem času brez razlogov.

Na vročeno pritožbo je nasprotna stranka po svojem pooblaščencu odgovorila. Meni, da vsi uveljavljani pritožbeni razlogi v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, ker je bila sodba izdana v postopku v sporih majhne vrednosti. Sicer pa je predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev napadene odločitve, ki je vsebinsko celovito in strokovno tehtno obrazložila zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je napadeno sodbo preizkusilo iz vseh pritožbenih razlogov, kakor tudi po uradni dolžnosti (glej prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP), saj v obravnavanem primeru, ne glede na vrednost spornega predmeta, ni šlo za spor majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje namreč tega gospodarskega spora ni vodilo po pravilih za postopek v sporih majhne vrednosti (glej določbe 448., 456. in 457. člena ZPP), takšen pa tudi ni glede na določila drugega in tretjega odstavka 495. člena ZPP. Predmet tožbenega zahtevka namreč ni denarna terjatev in ne premičnina, niti ni tožeča stranka v tožbi navedla, da je pripravljena namesto izpolnitve postavljenega zahtevka sprejeti denarni znesek.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, nato pa o zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Svojo ugotovitev in odločitev je zelo izčrpno, jasno in pravilno obrazložilo. S stališči, izraženimi v obrazložitvi prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi trditvami k razlogom napadene sodbe dodaja še naslednje: Ob vsakem času, ne glede na pogodbene ali zakonske določbe o trajanju najema, pogodba o najemu poslovnih prostorov preneha le v naslednjih primerih: - po sporazumu strank (glej 23. člen ZPSPP); - ko najemodajalec upravičeno odstopi od pogodbe in zahteva izpraznitev poslovnih prostorov zaradi izpolnitve katerega od pogojev iz 28. člena ZPSPP; - če so izpolnjeni pogoji za razdrtje pogodbe po 133. členu ZOR.

Tožeča stranka pa tožbenega zahtevka ni temeljila na katerem od v teh določbah navedenih pravotvornih dejstvih, pač pa na trditvi, da sta se pogodbeni stranki dogovorili tako za petdesetletno trajanje najema, kot za njegovo nedoločeno trajanje, ko sta v drugem odstavku 9. člena pogodbe z dne 10.12.1993 (tedaj s singularnim pravnim prednikom tožeče stranke - priloga A1) zapisali, da je pismeni odpovedni rok eno leto.

Takšna kvalifikacija po zakonu oblične (pisne) pogodbe med strankama pravno ni sprejemljiva, in, kot je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, tudi ni smiselna. Če sta se pravdni stranki hoteli dogovoriti za nedoločno trajanje najema in torej odpoved tega z enoletnim odpovednim rokom (glej 24. in 25. člen ZPSPP) bi le tako tudi zapisali. Določno - petdesetletno trajanje najema v takšnem primeru namreč nima nobenega smisla, saj se izniči že s tem, da lahko najemodajalec od trenutka sklenitve takšne pogodbe dalje pogodbeno razmerje z enoletnim odpovednim rokom že odpove.

Sodišče prve stopnje si je z izvedbo vseh upoštevnih dokazov glede na trditve strank in z uporabo pravil o razlagi nejasnih pogodbenih določil prizadevalo razrešiti med strankama sporno vprašanje o pomenu vsebine prvega in drugega odstavka 9. člena pogodbe. Vse izvedene dokaze je ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP in je pritožbeni očitek o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju zaradi opustitve (zavrnitve izvedbe) dokaznih predlogov za pregled listin in zaslišanje snovalcev pogodbe, neupravičen. S temi dokaznimi predlogi je namreč tožeča stranka zamudila, prekluzija pa je imela po tretjem odstavku 286. člena ZPP za posledico njihovo neupoštevanje. Ne drži namreč pritožbena navedba, da tožeča stranka ni mogla priti do, po njenem, odločilnih dejstev in dokazov o pravi volji strank pravočasno, saj je, kot pravilno izpostavi sodišče prve stopnje, že ob vložitvi tožbe vedela kaj mora zatrjevati, če postavi zahtevek na odpoved najemne pogodbe z izpraznitvenim nalogom, ki ga je mogoče postaviti le v primeru sklenjenega najemnega razmerja za nedoločen čas. ZPP nudi dovolj instrumentov za pravno varstvo stranki, ki ji je pridobitev dokazov otežena (glej določbe o listinah v členih 224 do 228 ZPP), dolžna pa je pravotvorna dejstva, ki naj bi vodila v njen uspeh in so dejanska podlaga postavljenega zahtevka, navajati ob vložitvi tožbe in najkasneje do prvega naroka. Sodišče prve stopnje je zato obširno in jasno razložilo, zakaj ni upoštevalo prepoznih navedb in dokazov in glede na te razloge ter podatke v spisu pritožbeno sodišče le zaključuje, da tožeča stranka v svojih procesnih pravicah ni bila prizadeta zaradi kršitve postopkovnih pravil, pač pa iz razlogov v njeni sferi. Že ob vstopu v sporno najemno razmerje na strani najemodajalca in najkasneje ob vložitvi tožbe je bila dolžna (in je mogla) poskrbeti za vso dokumentacijo in dokazno gradivo, na katerem je nameravala graditi svoj tožbeni zahtevek.

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema materialnopravne razloge prvostopnega sodišča o vsebini pogodbenega razmerja med strankama glede njegovega časovnega trajanja. K v tej odločbi že navedenim razlogom še dodaja, da na njihovo pravilnost ne more vplivati specifičnost primera s predmetom najema na objektih posebnega pomena, v katerih se hranijo državne naftne rezerve in naftne rezerve za obrambne potrebe. Zgolj zaradi tega pogodba med strankama ni neka sui generis pogodba, saj nedvoumno opredeljuje najemno razmerje med strankama, ki se tudi v pogodbi deklarirata, kot najemodajalec in najemojemalec ter se v vrsti svojih določb vsebinsko ujema z določbami ZPSPP, ki ureja najem poslovnih prostorov. Tudi sporni 9. člen pogodbe povzema ureditev v 27. in 28. členu ZPSPP, z avtonomno ureditvijo za primer obnovitve najemnega razmerja (primerjaj 10. člen ZOR). Tožeča stranka je tudi tožbeni zahtevek izrecno temeljila na določilih pogodbe in ZPSPP. Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presojalo pogodbeno voljo strank, upoštevajoč zakonske določbe o najemu poslovnih prostorov (glej drugi odstavek 99. člena ZOR). Ker pa se je tožeča stranka tekom postopka sklicevala še na ZOR, je dodati, da tudi zakup, sklenjen za določen čas, preneha s pretekom časa (glej 595. člen ZOR); z odpovedjo, upoštevajoč določen odpovedni rok, pa le zakupna pogodba, katere trajanje ni določeno (glej 597. člen ZOR).

Tako je po mnenju sodišča druge stopnje prvostopno sodišče nejasnost 9. člena najemne pogodbe pravilno razrešilo s kvalifikacijo te, kot pogobenega razmerja za določen čas. Načelom obligacijskega prava ustreza razumevanje, ki ga je prvostopno sodišče zelo natančno razdelalo in v nasprotju z njimi bi bilo zavajajoče tolmačenje tožeče stranke, da gre v sporni pogodbi za kombinacijo ali kumulacijo najema za določen in nedoločen čas. Ni odveč poudariti, da je pogodbo sestavila tožeča stranka sama, zato je razlaga prvostopnega sodišča, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, v skladu s pravilom 100. člena ZOR še v korist nasprotne stranke.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje spoznalo, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in pravilno sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožena stranka pa mora stroške odgovora na pritožbo nositi sama, ker, v kolikor se niso nanašali na napačno razumevanje vrste postopka, tudi niso bistveno doprinesli k preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).