Jedro

Javni uslužbenec lahko sodno varstvo uveljavlja v roku 30 dni od vročitve sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, četudi ta komisija ne odloči v zakonsko predvidenem roku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se odpravi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 3. 2. 2010. Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče nezakonito uporabilo procesne in materialne določbe, izpodbijana odločitev pa je posegla tudi v z Ustavo RS, zajamčene temeljne človekove pravice in svoboščine in sicer pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. Odločitev sodišča prve stopnje pa izpodbija tudi sklicujoč se na 42. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nadaljnji) ter na Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji), ki v 3. odstavku 24. člena določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Tožeča stranka je zaradi molka prvostopenjskega upravnega organa, Inšpektorata RS za ..., pravočasno vložila pritožbo zaradi molka organa na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (kar je ugotovila tudi komisija za pritožbe v svoji odločitvi). Po prejemu meritorne odločitve komisije, je v skladu s pravnim poukom in zakonsko določbo 25. člena ZJU v predpisanim roku 30 dni vložila tožbo zoper odločitev komisije. Ne glede na navedeno, pa je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke zavrglo. Tožeči stranki je bil sklep komisije za pritožbe z dne 3. 2. 2010 vročen dne 22. 2. 2010. To je bil šele prvi upravni akt, zoper katerega je sploh lahko zahtevala sodno varstvo, saj pred tem ni razpolagala s kakršnokoli meritorno odločitvijo glede njene zahteve za varstvo pravic iz delovnega razmerja. Odločba komisije za pritožbe je meritorna, saj je komisija po vsebini obravnavala pritožbene navedbe, zoper takšno napačno meritorno odločitev komisije je tožnica lahko uporabila le še sodno varstvo in sicer pred delovnim in socialnim sodiščem v roku 30 dni, kot to določa 1. in 2. odstavek 25. člena ZJU. Tožnica je sledila pravnemu pouku komisije za pritožbe ter vsem zakonskim določilom o uveljavljanju sodnega varstva zoper odločitve komisije za pritožbe, kljub temu pa je sodišče njeno tožbo zoper odločitev komisije za pritožbe zavrglo kot prepozno. S tem je zagrešilo kršitev pravil postopka, saj je bila tožba vložena pravočasno. Tako je povsem napačna odločitev sodišča o tem, da neuporaba ene izmed alternativ, ki jo tožeči stranki ponuja zakon (25. člen ZJU), šteje, da je tožeča stranka prekludirana tudi pri ostalih zakonsko določenih možnostih. Takšna odločitev sodišča predstavlja kršitev pravil postopka, saj za zavrženje tožbe niso bili izpolnjeni zakonski določeni pogoji oziroma je bila tožba vložena pravočasno, kot to določa 25. člen ZJU in 42. člena ZDSS. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je z elektronskim sporočilom z dne 8. 9. 2009 tožena stranka podala interno objavo – razpis za dodelitev parkirnega mesta, s katerim je pozvala zaposlene, ki so zainteresirani za parkirno mesto, naj se prijavijo do 18. 9. 2009. Tožnica je svojo prijavo podala dne 10. 9. 2009 in iz zapisnika o poteku izbora kandidatov z dne 28. 9. 2009 je razvidno, da je eno od parkirnih mest dodeljeno tudi tožnici. Ker tožnica pisnega sklepa ni prejela, je dne 7. 10. 2009 vložila zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja. Tožena stranka o zahtevi ni odločila v roku iz 2. odstavka 24. člena ZJU, zato je tožnica 28. 10. 2009 vložila pritožbo na komisijo za pritožbe. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa o tožničini pritožbi v 30 dneh ni odločila, pač pa po poteku tega roka in sicer s sklepom z dne 3. 2. 2010. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi komisija morala glede na datum vložene pritožbe (28. 10. 2009) o pritožbi odločiti najkasneje do 29. 11. 2009. Ob upoštevanju zakonske določbe (2. odstavka 25. člena ZJU) ter ob upoštevanju dejstva, da komisija za pritožbe ni odločila v 30 dneh od prejema pritožbe, je zaključilo, da bi tožnica tožbo morala vložiti najkasneje do 29. 12. 2009. Ker je bila tožba vložena šele 24. 3. 2010, je po presoji sodišča prve stopnje tožnica izgubila pravico do sodnega varstva, zato je tožbo zavrglo.

Po 1. odstavku 274. člena ZPP sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za tožbo. Poseben predpis, ki v obravnavanem primeru določa rok za vložitev tožbe, je ZJU. Ta v 24. členu določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (3. odstavek 24. člena ZJU) in v primeru odločitve o drugih pravicah in obveznostih, če komisija na predlog javnega uslužbenca oceni, da bi z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice (4. odstavek 24. člena ZJU). O pritožbi odloča Komisija za pritožbe (1. odstavek 35. člena ZJU). Komisija za pritožbe mora odločiti o pritožbi najkasneje v 30 dneh (2. odstavek 39. člena ZJU). Javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnem sodiščem v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (2. odstavek 25. člena ZJU). Sodno varstvo je dovoljeno pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (5. odstavek 24. člena ZJU).

Iz citiranih določb ne izhaja, da ima delavec v primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz 2. odstavka 39. člena ZJU, le eno možnost, namreč vložiti tožbo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi morala komisija odločiti. Če komisija ne odloči v roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v 30 dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v 30 dnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločala v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz 2. odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe (1).

Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljajo ali je tožeča stranka tožbo vložila po poteku roka, ki ga za to določa poseben zakon (v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije), še ni bilo pogojev za zavrženje tožbe. Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z upoštevanjem zgoraj navedenega preizkusiti ali je tožeča stranka (kakor zatrjuje) zahtevala sodno varstvo v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe, in če je tožba vložena pravočasno, o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).

1 ) Enako Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012