Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve ( da je določenega dne potencialnemu kupcu posredoval ponudbo za prodajo opreme in je s tem prekoračil svoja pooblastila; da kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta ni zagotovil, da bi tožena stranka kot dobavitelj izstavila bančno garancijo skladno s pogodbo, zaradi česar ji je kupec plačal izstavljene račune šele po prejemu bančne garancije in da kot kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta v času izvajanja projekta ni sodeloval pri odpravi napak oziroma reševanju garancije kupca, zaradi česar mora tožena stranka podaljšati garancijsko dobo), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.
1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita (I. točka izreka) in da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2008 in aneksu z dne 1. 2. 2012 ni prenehalo dne 11. 3. 2014, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi in aneksa do 17. 6. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni: - za čas od 11. 3. 2014 do 17. 6. 2015 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka); - za čas od 11. 3. 2014 do 17. 6. 2015 obračunati nadomestila plač v bruto znesku 6.703,20 EUR mesečno z vsemi dodatki ter nadomestilo plače v višini 1.156,05 EUR bruto za čas prepovedi opravljanja dela od dne 3. 3. 2014 do dne 11. 3. 2014, od teh nadomestil v korist tožnika obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače 8. v mesecu do plačila (IV. točka izreka); - obračunati denarno povračilo v višini 46.922,40 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka); - obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 789,15 EUR bruto in od tega zneska v korist tožnika obračunati in plačati pripadajoči davek ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila (VI. točka izreka); - obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2014 v višini 9.140,73 EUR, od tega zneska v korist tožnika obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2015 do plačila (VII. točka izreka); - obračunati bonus za leto 2014 v višini 20.109,60 EUR bruto, od tega zneska v korist tožnika obračunati in plačati morebitne pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, izračunanega od bruto zneska 10.054,80 EUR od 1. 7. 2014 do plačila ter od neto zneska, izračunanega od bruto zneska 10.054,80 EUR od 1. 1. 2015 do plačila (VIII. točka izreka); - povrniti stroške postopka v višini 3.037,42 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (X. točka izreka).
Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, ali drugače: - da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; - priznanje delovnega razmerja pri toženi stranki, priznanje delovne dobe, ureditev vpisa v zavarovalne dobe, v matično evidenco in plačilo nadomestila plač od 17. 6. 2015 dalje; - plačilo denarnega povračila nad prisojenim zneskom (53.622,60 EUR bruto); - zakonske zamudne obresti od neto nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2014 za čas od 10. 4. 2014 do 16. 6. 2015; - zakonske zamudne obresti od neto regresa za letni dopust za leto 2014 za čas od 10. 4. 2014 do 1. 7. 2014; - zakonske zamudne obresti od neto zneska bonusa za leto 2014 za čas od 10. 4. 2014 do 30. 6. 2014 oziroma do 31. 12. 2014 (IX. točka izreka).
2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot napačen izpostavlja zaključek sodišča prve stopnje, da ponudba, ki jo je tožnik posredoval družbi A., ni standardna ponudba. Iz besedila ponudbe izhaja, da se naknadna potrditev nanaša na naročilo in ne na dano ponudbo. Sodišče je napačno povzelo izpoved direktorja tožene stranke, ni pa se opredelilo do izpovedbe direktorja tožene stranke in priče B.B., da je pri ponudbah z oznako C. šlo za zavezujoče ponudbe in da je omejitev 500.000,00 EUR veljala za vse ponudbe, tudi okvirne. O tem priča tudi dejstvo, da je bil naveden 30-dnevni rok za sprejem ponudbe. Sodišče je napačno interpretiralo tudi elektronsko pošto D.D. z dne 28. 3. 2014, ki se je nanašal na dokumentacijo glede sistema E., in ne na ponudbo. V konkretni zadevi tudi ne more biti relevantno, da naj tožena stranka ne bi sankcionirala predhodnih kršitev tožnika, ki je že v preteklosti posredoval okvirne ponudbe v vrednosti nad 500.000,00 EUR. V zvezi z drugo kršitvijo je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil tožnik s 24. 10. 2013 razrešen glede izvrševanja pogodbe z F. d.o.o. Tožnik je namreč po tem datumu podpisal še aneks k pogodbi, sam pa je bil tisti, ki je družbi F. posredoval bančno garancijo. Tožena stranka mu ni odvzela pooblastil s področja izvrševanja predmetne pogodbe. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpoved priče G.G. in ni upoštevalo njegove izpovedbe v delu, da je bila družba F. d.o.o. uradno o zamenjavi obveščena 14. 3. 2014, ko je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je H.H. na Dansko odpotovala namesto tožnika in kar naj bi dokazovalo, da tožnik ni bil odgovoren za izvrševanje te pogodbe. Slednja je bila zadolžena za tehnični del pogodbe z F. d.o.o., tožnik pa za komercialni del. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je bila odpoved v zvezi s to kršitvijo podana prepozno. Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi je pričel teči, ko se je zakoniti zastopnik tožene stranke seznanil z vsemi dejstvi glede neizstavitve bančne garancije. O tem ga je obvestila finančna direktorica dne 27. 2. 2014, zato je izredna odpoved pravočasna. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo tudi, da je tožnik sodeloval pri reševanju reklamacije s podjetjem I. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, da je dejansko sodeloval pri odpravi napake, dopis J.J. pa je bil sestavljen za potrebe te pravde. Če je tožnik menil, da ni več pristojen za reševanje reklamacije, bi zadevo moral predati K.K., ki je bil od 1. 10. 2013 pristojen za segment ... oz. bi moral tožnik o tem obvestiti družbo L. Tožnik bi moral pogodbo z družbo I. izpeljati do konca, saj je bil on tisti, ki je pogodbo podpisal in je zato odgovoren za rešitev reklamacije. Sodišče je spregledalo pričanje B.B., da bi tožnik moral začeti postopek reklamacije, a je zadevo predal M.M. Če bi tožnik sodeloval pri reklamaciji, bi bila ta priča s tem zagotovo seznanjena. Tudi iz elektronskega sporočila N.N. izhaja, da tožena stranka in s tem tožnik pri reklamaciji ni sodeloval. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved v zvezi s to kršitvijo podana prepozno, saj je bil direktor tožene stranke zaprošen za posredovanje pri reševanju reklamacije v začetku februarja 2014, kar pa ne more biti trenutek, ko se je seznanil z vsemi okoliščinami v zadevi. Napačna je tudi odločitev glede dopusta in regresa, saj je tožnik upravičen le do 2/12 letnega dopusta in regresa, sicer pa tudi ni izkazal, da ni mogel izkoristiti letnega dopusta. Tožnik tudi ni upravičen do bonusa za prvo in drugo polletje 2014. Sodišče prve stopnje je previsoko odmerilo denarno povračilo oziroma odškodnino. Tožnik ima sicer dobre možnosti za zaposlitev, a se na razpise ne prijavlja.
3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je ponudba družbi A. vsebovala izključitev obveznosti skladno s 25. členom OZ, torej je šlo za predlog ponudbe in ne za zavezujočo ponudbo. S sprejemom tega predloga ponudbe pogodbe ne bi mogla biti sklenjena. Tudi sama tožena stranka je potrdila, da je šlo za nepopolno ponudbo. Tožena stranka je sicer tekom postopka podala nasprotujoča poimenovanja nezavezujočih ponudb. Med toženo stranko in družbo A. je šlo le za izmenjavo podatkov in informacij o delovanju sistema O. V zvezi z drugo kršitvijo tožnik izpostavlja, da tožena stranka v primeru, če bi vedela, da je za izvajanje sporne pogodbe zadolžen tožnik, ne bi potrebovala več kot en mesec za to, da bi raziskala, kdo je odgovoren za neizstavitev bančne garancije.
Šele v pritožbi tožena stranka prvič navaja, da je bilo potrebno ugotoviti, zakaj bančna garancija ni bila izdana in kakšne so posledice. Tožena stranka tudi ne pojasni, katere okoliščine je bilo treba raziskati. Tožnik je sicer v korist tožene stranke poslal bančno garancijo podjetju F., a to ne pomeni, da ni bil razrešen s segmenta ... Tožena stranka ni podala trditvene podlage v zvezi s tem, da tožnik ni potoval na Dansko zaradi stroškovnih omejitev. Tožena stranka tudi ni pravočasno prerekala dopisa J.J., zato so vsa pritožbena navajanja v zvezi s tem dopisom nedovoljena novota. Dokazno breme v zvezi s tretjo kršitvijo je bilo na toženi stranki. Bistvena je sicer izjava končnega kupca in ne podjetja I. Tudi ni logično, da bi tožena stranka potrebovala skoraj dva meseca, da bi se seznanila z vsemi okoliščinami domneve kršitve. Sodišče je pravilno prisodilo celoten letni dopust in regres za leto 2014. Ni pomembno pritožbeno sklicevanje na to, da naj bi tožnik pričakoval, da bo v prihodnje opravljal delo pri toženi stranki na podlagi civilne pogodbe. Bistveno je, da tožnik ni mogel predvideti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki in zato ni mogel koristiti letnega dopusta. Pritožbena navajanja v zvezi s tem, da tožnik ni upravičen do bonusa za leto 2014 in da je sodišče premalo obrazložilo prisojeno odškodnino po 118. členu ZDR, so nedovoljena novota, sicer pa so navedbe, s katerimi tožena stranka napada višino prisojene odškodnine, neutemeljene.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
6. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne tistih kršitev ZPP, ki jih uveljavlja pritožba. V izpodbijanem delu sodbe ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar je v razlogih sodbe navedeno o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oz. zapisniki. Sodišče prve stopnje je namreč vse izvedene dokaze, tudi izpovedbe zaslišanih prič, povzelo pravilno in jih tudi upoštevalo pri svoji odločitvi. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, a to v nobenem primeru ne more biti bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja tudi v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.
7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja: V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), po kateri lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jih tožnik storil s tem, da: - je dne 13. 1. 2014 potencialnemu kupcu posredoval ponudbo za prodajo opreme v znesku 690.000 EUR in s tem prekoračil svoja pooblastila; - kot podpisnik pogodbe s podjetjem F. d.o.o. z dne 12. 4. 2013 in odgovorni vodja projekta ni zagotovil, da bi tožena stranka kot dobavitelj izstavila bančno garancijo skladno s pogodbo, zaradi česar ji je kupec plačal izstavljene račune šele po prejemu bančne garancije; - kot podpisnik pogodbe s podjetjem I. z dne 20. 4. 2012 in odgovorni vodja projekta v času izvajanja projekta ni sodeloval pri odpravi napak oziroma reševanju garancije kupca, zaradi česar mora tožena stranka podaljšati garancijsko dobo.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da očitane kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tožniku niso dokazane, glede zadnjih dveh kršitev pa je bila odpoved podana tudi prepozno, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožbenemu zahtevku je v pretežni meri ugodilo.
8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvo očitano kršitvijo pravilno zaključilo, da je bila ponudba podjetju A. z dne 20. 12. 2013 okvirna ponudba, za katero ni veljala omejitev iz internega akta. Tudi po oceni pritožbenega sodišča iz vsebine te ponudbe izhaja, da je šlo za okvirno, informativno ponudbo. Tožnik je namreč dne 13. 1. 2014 v elektronskem sporočilu D.D. iz podjetja A. predstavil sistem E. in mu poleg ponudbe poslal tudi prospekt, v tekstu pa je ponudbo večkrat poimenoval kot okvirno ponudbo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno upoštevalo tudi (povratno) elektronsko sporočilo D.D. z dne 28. 3. 2014, s katerim je slednji tožniku sporočil, da so pregledali preliminarno dokumentacijo in da ponujenega sistema E. niso sprejeli. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je omejitev 500.000 EUR veljala za vse ponudbe, tudi za okvirne. Iz internega akta Omejitve danih pooblastil za matrike in soglasja v prilogi B50 namreč to ne izhaja, saj se na naša le na zavezujoče, standardne ponudbe („...“). Tudi iz izpovedbe direktorja tožene stranke P.P. izhaja, da gre pri t.i. „C.“ za cenovno okvirno ponudbo in da je za veljavnost te ponudbe potrebna še potrditev, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi. Sodišče prve stopnje je pri presojanju predmetne kršitve utemeljeno pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik v preteklosti že večkrat posredoval okvirne ponudbe z vrednostjo nad 500.000 EUR, pa zaradi tega ni bil nikoli opozorjen ali sankcioniran.
9. V zvezi z drugo kršitvijo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik s 24. 10. 2013, razrešen iz segmenta ..., kamor je spadala tudi pogodba s podjetjem F. d.o.o. (v nadaljevanju: F.). Da je bila od oktobra 2013 za ta segment odgovorna H.H., je potrdil tudi direktor tožene stranke. G.G. iz podjetja F. pa je izpovedal, da je najprej od samega tožnika, kasneje v decembru 2013 pa tudi od H.H. dobil (sicer neuradno) informacijo, da bo sedaj slednja bolj pokrivala to področje. Sodišče prve stopnje je navedene izpovedbe pravilno povzelo in jih upoštevalo pri svoji odločitvi. H.H. je 9. 12. 2013 s predstavnikom podjetja F. tudi potovala na Dansko, v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na ta sestanek potoval tisti, ki je za predmetno pogodbo bil odgovoren. Glede na navedeno je bil tožnik z oktobrom 2013 razrešen tudi glede izvrševanja pogodbe s podjetjem F. Glede na to, da je bil dne 24. 10. 2013 med toženo stranko in podjetjem F. sklenjen aneks, po katerem je bila izročitev bančne garancije dogovorjena do najkasneje 24. 12. 2013 (ko tožnik že dva meseca ni bil več odgovoren za ta projekt), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka druge kršitve tožniku ni uspela dokazati.
10. Nenazadnje pa je izredna odpoved, podana zaradi predmetne kršitve, prepozna, kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Med strankama je nesporno, da je bila tožena stranka s tem, da podjetje F. ni s strani tožene stranke prejelo bančne garancije, seznanjeno 21. 1. 2014. Tožena stranka ni pojasnila, kdaj naj bi se vodstvo tožene stranke seznanilo s to kršitvijo, torej s tem, da podjetje F. ni prejelo bančne garancije in da je za to odgovoren tožnik. Zatrjevanj direktorja tožene stranke, da naj bi se z vsemi okoliščinami te kršitve seznanil „okoli 27. 2. 2014, ko se je sestal s finančno direktorico“ tožena stranka ni dokazala. Sodišče prve stopnje pa je svoj dvom v verodostojnost izpovedi direktorja tožene stranke upravičeno utemeljilo tudi s tem, da je bilo vodstvo tožene stranke v tistem času zagotovo bolj pozorno na tožnikovo delo, saj mu je bilo pred tem decembra 2013 podano opozorilo o možnosti odpovedi iz krivdnih razlogov.
11. Sodišče prve stopnje je tudi glede tretje očitane kršitve pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana prepozno. Predstavnik družbe I., N.N., je toženi stranki dne 14. 1. 2014 poslal elektronsko sporočilo, da reklamacija še ni bila rešena. To sporočilo je bilo v vednost posredovano tudi direktorju tožene stranke P.P. Ta datum sicer res ne more šteti kot trenutek, ko se je vodstvo tožene stranke seznanilo z vsemi okoliščinami v zadevi. Vendar pa je ob nadaljnjem upoštevanju izpovedi priče B.B., ki je bila v tistem času zadolžena za naročila in je sodelovala pri reševanju reklamacij, da je bil direktor tožene stranke o celotnem postopku reševanja reklamacije seznanjen konec januarja oz. začetek februarja 2014, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved, podana dne 7. 3. 2014, prepozna.
12. Sicer pa tožena stranka tudi tretje domnevne tožnikove kršitve (da ni sodeloval pri odpravi napak oziroma reševanju uveljavljane garancije kupca), ni dokazala. Iz elektronskega sporočila J.J., direktorja končnega kupca (družbe L.) z dne 17. 3. 2014 jasno izhaja, da je tožnik aktivno in kvalitetno sodeloval pri odpravi napak. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni dokazal svojega sodelovanja pri odpravi napake, saj slednje dokazuje prav navedeni dopis. Pritožba se zgolj pavšalno sklicuje na to, da naj bi bil sestavljen za potrebe te pravde. Dopis je bil res sestavljen po podani izredni odpovedi (dne 17. 3. 2014), kar pa samo po sebi ne more omajati verodostojnosti tega dopisa in njegove vsebine. J.J. je kot direktor družbe, ki je bila končni kupec izdelka in pri kateri so se odpravljale napake, podal svojo izjavo in mnenje o tožnikovem prispevku v postopku reševanja napak, sodišče prve stopnje pa je to izjavo pri svojem odločanju utemeljeno upoštevalo, saj ni imelo razloga, da je ne bi. Nenazadnje je tudi B.B. dopustila možnost, da je tožnik sodeloval pri reševanju reklamacije s končnim kupcem, pa sama s tem ni bila seznanjena.
13. Tožnik je bil s 1. 10. 2013 razrešen iz segmenta ..., v okviru katerega se je izvajal projekt s končnim kupcem L. O tem, da tožnik ni več pristojen za ta projekt, je obvestil tudi končnega kupca, kar izhaja iz dopisa J.J. z dne 17. 3. 2014. Glede na navedeno tožnik ne more odgovarjati za dogajanje v zvezi z reklamacijo od 1. 10. 2013 do dneva odprave vseh napak (kar je bilo v februarju 2014). Za čas, ko je tožnik bil odgovoren za reševanje reklamacije (od januarja 2013 do septembra 2013), pa je, kot že navedeno, izkazano, da je sodeloval pri odpravi napak, zato se mu ne more očitati, da ni sodeloval pri odpravi napak oziroma reševanju uveljavljane garancije kupca. Hkrati pa za tako kršitev izredna odpoved zaradi poteka objektivnega roka ne bi mogla biti podana šele v marcu 2014. 14. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita in tožniku prisodilo zahtevane pravice oz. dajatve.
15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik upravičen le do 2/12 letnega dopusta in regresa za leto 2014. Tožniku je zaradi nezakonite odpovedi z dne 7. 3. 2014 priznano delovno razmerje do 17. 6. 2015, kar pomeni, da je bil pri toženi stranki zaposlen celo leto 2014, zaradi česar mu pripadata tudi celoten letni dopust in regres za leto 2014. Tožniku je bil odmerjen dopust v trajanju 30 dni. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni dokazal nemožnosti koriščenja letnega dopusta. Kakor je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je potrebno upoštevati tudi datum prejema obdolžitve pred izredno odpovedjo (3. 3. 2014) in dejstvo, da je bilo tožniku nato prepovedano opravljati delo. Tožnik je dokazal, da ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da mu pripada odškodnina za neizrabljen letni dopust za 30 dni.
16. Tožena stranka izplačilu bonusov za prvo in drugo polletje 2014 prvič nasprotuje šele v pritožbi, zato sodišče te pritožbene novote ne sme upoštevati. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka tožnikovih navedb in zahtevka po izplačilu bonusov za leto 2014 ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo zahtevana bonusa v višini 20.109,60 EUR bruto.
17. Sodišče prve stopnje je odmerilo primerno odškodnino skladno s 118. členom ZDR-1. Sodišče je pri odmeri utemeljeno upoštevalo dejstvo, da tožnik zaradi izredne odpovedi ni bil upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti, trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki in njegovo starost. Po oceni pritožbenega sodišča bo tožnik ob upoštevanju splošnih dejstev gospodarske krize in visoke stopnje brezposelnosti v RS težko dobil zaposlitev, saj ima izobrazbo strojne smeri, a je zadnjih 16 let delal v prodaji, zaradi česar (logično) spremlja predvsem razpise predvsem iz področja prodaje. Glede na vse navedeno je prisojena odškodnina v višini 7 povprečnih mesečnih plač, izplačanih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, primerna, in je potrebno zavrniti pritožbene navedbe o tem, da je odmerjena odškodnina previsoka.
18. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe tožene stranke. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila.