Jedro

Ker je tožniku po lastni krivdi prenehalo delovno razmerje, ne obstaja več odgovornost delodajalca za plačilo denarne rente, saj nova - manj ugodna - zaposlitev ni posledica tožnikove invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati izgubo na zaslužku v znesku 58.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 dalje, v bodoče pa plačevati redno mesečno rento po 58.000,00 din z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. v mesecu vnaprej in povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoja odškodninska odgovornost tožene stranke za uveljavljani tožbeni zahtevek, saj ni podana vzročna zveza med posledicami poškodbe, za katero je odgovorno toženo podjetje in škodo, ki je nastala tožniku zaradi nove zaposlitve.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji poudarja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj izpodbijana sodba nima razlogov, in opozarja, da je bilo v zadevi opr. št. I Pd 516/97 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v identični zadevi ugodeno tožbenemu zahtevku. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revident v dejstvu, da je tožena stranka v celoti odgovorna za posledice delovne nezgode, zato obstoji tudi njena odgovornost za plačilo odškodnine tožniku v obliki denarne rente. Tožnikove nove zaposlitve pri drugem delodajalcu ni pripisati njegovemu samovoljnemu ravnanju, pač pa dejstvu, da tudi dela na drugem ustreznem delovnem mestu iz zdravstvenih razlogov ni bil zmožen opravljati. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni, podrejeno pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. S tem, ko sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno navedbo o pravni presoji prvostopnega sodišča v zadevi I Pd 516/97, ni kršilo določbe prvega odstavka 375. člena in posledično prvega odstavka 354. člena ZPP. Po prvem odstavku 375. člena mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti. V našem pravnem sistemu sodba sodišča ni pravni vir, zato sklicevanje na razsodbo v podobni zadevi ni odločilnega pomena za razsojo v obravnavanem primeru.

Izjemo predstavlja ustaljena sodna praksa, oblikovana in sprejeta na Občni seji vrhovnega sodišča kot načelna pravna mnenja in pravna mnenja. Uveljavljeno načelo zakonitosti terja, da sodišče sodijo na temelju ustave in zakona (125. člen Ustave Republike Slovenije). To bi pomenilo, da ustaljena sodna praksa zanjo (vsaj formalno) ni obvezujoča, vendar ima praksa najvišjih sodišč vendarle drugačen pomen. Po določilu 107. do 111. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 28/2000 - ZS) Vrhovno sodišče Republike Slovenije vodi evidenco sodne prakse in tudi skrbi za enotno sodno prakso. Zato na občnih sejah (med drugim) sprejema načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov, in pravna mnenja o vprašanjih sodne prakse. Določilo, da so ta pravna mnenja obvezna za senate vrhovnega sodišča in da se lahko spremenijo samo na novi občni seji (drugi odstavek 110. člena ZS), kaže na to, da je ta sodna praksa dejansko vendarle pravni vir in je mogoče postopek sprejema in objave pravnih mnenj primerjati s sprejemom in objavo splošnih pravnih aktov. Zato bi bilo v obravnavanem primeru upoštevno sklicevanje tožnika na že sprejeto pravno mnenje glede vprašanja, ki je predmet presoje v obravnavani zadevi. Tako revizijska graja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP ni utemeljena.

Z ostalimi revizijskimi trditvami (da tožnik ni samovoljno prenehal z delom pri toženi stranki) pa tožnik izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava je bilo revizijsko sodišče vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč in sicer, da je tožniku zaradi samovoljne zapustitve dela dne 14.6.1981, prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. To njegovo ravnanje je bilo opredeljeno kot hujša kršitev delovne obveznosti, zato mu je disciplinska komisija tožene stranke, oziroma njene pravne predhodnice, skladno določilu 1. točke 13. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ker je tožniku po lastni krivdi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ne obstoja več njena odgovornost za plačilo denarne rente, saj nova - manj ugodna - zaposlitev ni posledica tožnikove invalidnosti. Zato je bila pretrgana vzročna zveza med škodnim dogodkom, ki ga je utrpel tožnik pri toženi stranki in za katerega posledice je bila ugotovljena njena objektivna odgovornost ter njeno odgovornostjo za plačilo uveljavljene terjatve. Po presoji revizijskega sodišča sta odločitvi sodišč materialnopravno pravilni (prvi odstavek 188. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - ZOR).

Tožnik je izgubil pravico do odškodninske rente, saj brez opravičljivega razloga ni uveljavil pravice invalida III. kategorije invalidnosti do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki mu je bila priznana s sklepom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, št. I 522659 z dne 5.2.1981 in plačila odmere nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu (ugotovitev ZPIZ z dne 8.9.1988), celo nasprotno - samovoljno je zapustil delo pri tožencu. Škoda, ki mu je v posledici njegovega nedovoljenega ravnanja nastala, torej ni posledica škodnega dogodka, temveč v celoti posledica neopravičljivega ravnanja tožnika samega. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke na plačilo denarne rente. Takšna presoja izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 192. člena ZOR, po kateri je dolžnost vsakogar, da stori vse, kar je v njegovi moči, da prepreči nastanek škode ali zmanjša njen obseg. Eno izmed temeljnih načel obligacijskih razmerij je vsebovano tudi v 16. členu ZOR, po katerem se je vsak dolžan vzdrževati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).