Jedro

Če oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni upravičenka, ker ne izpolnjuje pogojev iz 9. člena ZDen, so upravičenci njen zakonec oziroma dediči prvega dednega reda, če izpolnjujejo pogoje glede jugoslovanskega in slovenskega državljanstva po 9. členu ZDen, in če so vložili zahtevo, v kateri so kot upravičence navedli sebe in kot pravni temelj denacionalizacije 12. člen ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.9.2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Š/J z dne 24.7.2002. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo tožnika za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno O.H. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke, ni pa v celoti pritrdilo razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Enako kot tožena stranka je menilo, da O.H. ni upravičenec za denacionalizacijo, ker ne izpolnjuje pogoja iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V postopku po 3. odstavku 63. člena ZDen je bilo namreč ugotovljeno, da se O.H. po predpisih o državljanstvu, ki so veljali v času podržavljenja, to je po Zakonu o državljanstvu DFJ oziroma FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) ni štel za jugoslovanskega državljana. To je bilo ugotovljeno z odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Š/J z dne 3.12.1993, ki je postala dokončna v zvezi z odločbo MNZ z dne 12.5.1995. Ugotovilo je tudi, da iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bila zoper to odločbo vložena tožba, niti tega ne zatrjuje tožnik. Ker že glede na to O.H. ni upravičenec po 9. členu ZDen, po presoji sodišča prve stopnje ni bilo nobene potrebe ugotavljati, ali je bil O.H. upravičen do odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije (2. odstavek 10. člena ZDen). Kot neutemeljeno pa je zavrnilo tožnikovo navedbo, da bi moral upravni organ odločati po 12. členu ZDen, saj je tožnik kot upravičenca v zahtevi za denacionalizacijo z dne 28.4.1993 navedel O.H. in te opredelitve do izdaje prvostopne odločbe dne 27.7.2002 ni spremenil, ne glede na to, da je bila odločba o (ne)ugotovitvi državljanstva za O.H. dokončna že leta 1995. Pritožnik se pritožuje, ker meni, da je kot edini sin pokojnega O.H. in njegov edini dedič iz prvega dednega reda upravičen do vračila premoženja, podržavljenega njegovemu očetu. Meni, da je tudi sicer njegov oče bil jugoslovanski državljan, tudi ob podržavljenju, vse dokler mu ni bilo priznano avstrijsko državljanstvo. Sklicuje se tudi na 12. člen ZDen, po katerem njemu kot sinu O.H. gre položaj upravičenca, saj ima priznano slovensko državljanstvo. Odločbo o tem je predložil že k tožbi 9.10.2002. Meni, da za uporabo 12. člena ZDen ni ovir, saj nastopa kot dedič. Glede zahteve oziroma predmeta ter vrednosti premoženja, ki naj se vrne, pa ni sprememb.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča, v obravnavanem primeru, pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, njegov oče O.H., ki mu je bilo premoženje podržavljeno, ne izpolnjuje pogojev iz 9. člena ZDen, da bi se lahko štel za upravičenca po ZDen. Za tožnikovega očeta je namreč z dokončno odločbo ugotovljeno, da se ob podržavljenju ni štel za jugoslovanskega in slovenskega državljana, ker mu to državljanstvo po 9.5.1945 ni bilo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da glede na to sploh ni pomembno, ali bi bil O.H. upravičen pridobiti odškodnino od avstrijske države.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi bilo treba kot upravičenca šteti tožnika. Tožnik je namreč v vlogi za denacionalizacijo kot upravičenca navedel svojega pokojnega očeta O.H., ki, kot rečeno, ni upravičenec. Vse do vložitve tožbe tožnik ni navedel, da bi bil sam upravičenec in ni pravočasno spremenil denacionalizacijskega zahtevka ter ga oprl na 12. člen ZDen in sebe navedel kot upravičenca. Po 2. odstavku 6. člena ZDen se namreč v postopku denacionalizacije uporabljajo pravila postopka, določena z ZUP/86, kolikor ZDen ne določa posebnosti. ZDen nima posebnih določb o spremembi zahtevka, ima pa jih ZUP/86, ki v 130. členu določa, da lahko stranka do odločbe na prvi stopnji spremeni svoj zahtevek, ne glede na to, ali ima spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne. Ne glede na to torej, da je rok za vlaganje denacionalizacijskih zahtevkov potekel 7.12.1993 in glede na to, da je bilo šele v postopku po 3. odstavku 63. člena ZDen kot predhodno rešeno vprašanje državljanstva tožnikovega očeta z odločbo, ki je postala dokončna v letu 1995, bi lahko po presoji pritožbenega sodišča tožnik spremenil prvotno vloženi zahtevek in kot upravičenca navedel sebe, ter uveljavljal denacionalizacijo po 12. členu ZDen vse do izdaje upravne odločbe na prvi stopnji. Upravni organ je namreč pri svojem odločanju vezan na zahtevek stranke, saj lahko odloča le v okviru postavljenega zahtevka in ne sme odločati o vrnitvi zahtevanega premoženja na drugačni pravni podlagi kot je bilo zahtevano. Tako je pritožbeno sodišče odločilo tudi v sodbi z dne 17.4.2002. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.