Jedro

Pogodba o zavarovanju kreditov zasebnim podjetjem št. KL-OBR-2/1993 z dne 31.05.1993 (priloga A6 sodnega spisa) v 2. odst. 1. člena določa kot pogoj za zavarovanje kredita (med drugim), da kreditojemalec nima blokiranega žiro računa. Da je bil žiro račun kreditojemalca Đ. d.o.o. v času odobritve kredita blokiran, je prav tako nesporno. V I. točki soglasja št. 10/94 z dne 20.1.1994 pa je tožena stranka soglašala le s (prekoračeno) višino kredita in ne z blokiranostjo žiro računa kreditojemalca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 4.389.763,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.5.1994 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 436.852,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, posledično pa tudi zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala je, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da je prvostopno sodišče "povsem napačno" ugotovilo dejansko stanje, za kar naj ne bi imelo nobene podlage. Med pravdnima strankama ni sporno, da se njuno pravno razmerje presoja po določbah Pogodbe o zavarovanju kreditov zasebnim podjetjem št. KL-OBR-2/1993 z dne 31.05.1993 (priloga A6 sodnega spisa). Ta v 2. odst. 1. člena določa kot pogoj za zavarovanje kredita (med drugim), da kreditojemalec nima blokiranega žiro računa.

Da je bil žiro račun kreditojemalca Đ. d.o.o. v času odobritve kredita blokiran, je prav tako nesporno. Sporno je le, ali sta se pravdni stranki dogovorili, da lahko tožeča stranka družbi Đ. d.o.o. kljub določbi 2. odst. 1. člena navedene pogodbe odobri kredit, če naj bo zavarovan pri toženi stranki, pa čeprav je imela blokiran žiro račun.

Pravdni stranki sta se o zavarovanju spornega kredita pogovarjali na sestanku dne 11.1.1994. O čem sta se dogovorili, sta zaslišani priči M.K. in N.L. različno izpovedovali. Prvostopno sodišče se je zato pri oceni njune izpovedi oprlo na pisne "sledi" dogovarjanja pravdnih strank, na soglasje tožene stranke št. 10/94 z dne 20.1.1994 (priloga A4 spisa) in telefaks tožeče stranke z dne 21.1.1994 (priloga A10 spisa). Soglasje tožene stranke št. 10/94 z dne 20.1.1994 je povsem nedvoumno. V I. točki je tožena stranka soglašala le s (prekoračeno) višino kredita in ne z blokiranostjo žiro računa kreditojemalca.

Poleg tega je v II. točki izrecno določeno, da v vsem ostalem (razen glede višine zavarovanega kredita) veljajo določbe pogodbe o zavarovanju kreditov podjetjem. Ta pa v 2. odst. 1. člena, kot že rečeno, določa, da je pogoj za zavarovanje kredita, da kreditojemalec v času njegove odobritve nima blokiranega žiro računa. Prepričljivo je tudi razlogovanje prvostopnega sodišča glede pomena telefaksa tožeče stranke z dne 21.1.1994. V njem tožeča stranka uvodoma navaja, da sta se stranki dogovorili o odobritvi in zavarovanju kredita družbi Đ. d.o.o., nakar prosi (še) za pismeno soglasje, ker odobreni kredit presega določeni limit. Če bi se stranki na sestanku dne 11.1.1994 pogovarjali tudi o blokiranosti računa kreditojemalca, potem bi bilo gotovo pričakovati, da bi bilo to najmanj omenjeno, če že ne bi tožeča stranka zahtevala tudi glede blokiranosti žiro računa kreditojemalca pis(me)no soglasje tožene stranke.

Po povedanem pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje. Tudi ne drži, kot uveljavlja pritožnica, da bi moralo izvesti še kakšen dokaz po uradni dolžnosti. Zgoraj navedene listine so povsem zadostovale za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).