Jedro

Čeprav je po določbah ZPP določitev vrednosti spornega predmeta v prvi vrsti dolžnost tožnika (drugi odstavek 186. člena ZPP), pri čemer ima sodišče korekturno dolžnost (tretji odstavek 40. člena ZPP), pa ima zaradi ustavnega načela enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije) tudi toženec možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta. Tako kot mora tožnik oceno vrednosti spornega predmeta navesti v tožbi, mora toženec izostanku ocene vrednosti spornega predmeta ali prenizki oceni ugovarjati v odgovoru na tožbo ali v okviru okoliščin iz tretjega odstavka 40. člena ZPP. Če tega ne stori, si ne more zagotoviti pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku pod točko 1 sodbe ugodilo odpovedi najemne pogodbe, ki sta jo 1.1.1992 sklenili pravdni stranki, v izreku pod točko 2 sodbe je tožencu naložilo izpraznitev najetih prostorov in njihovo izročitev tožnici, v izreku pod točko 3 sodbe je tožencu naložilo plačilo 2.805 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti, v izreku pod točko 4 pa je odločilo še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod točko 3 tako spremenilo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek le za plačilo dolžne glavnice ter zaradi plačila te glavnice drugače odločilo o teku zamudnih obresti, v preostalem delu pa je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izrekih pod točkami 1, 2 in 4 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija odločitev o odpovedi najemne pogodbe in izpraznitvi prostorov, uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožnica je dne 17.8.1995 ob vložitvi tožbe za izpraznitev in izročitev stanovanjskih prostorov označila vrednost spornega predmeta s 300 točkami. Te opredelitve kasneje ni spreminjala. Ob spremembi tožbe v vlogi z dne 6.10.1995, ko je obstoječi izpraznitveni zahtevek le dopolnila z odpovedjo najemne pogodbe, zahtevala pa je še plačilo 2.850 DEM v tolarski protivrednosti s pp, je označila vrednost spornega predmeta z 228.000,00 SIT. Glede na uradni tečaj marke na dan vložitve spremembe tožbe se je ta oznaka nanašala na tisti del spremenjenega tožbenega zahtevka, v katerem je zahtevala plačilo tolarske protivrednosti 2.850 DEM, saj je že takrat znašala tolarska vrednost deviznega zneska 237.779,16 SIT.

Toženec tožničini oceni vrednosti spornega predmeta v točkah glede nedenarnega dela tožbenega zahtevka niti v odgovoru na tožbo, vloženem 28.11.1996, niti kasneje ni ugovarjal. V reviziji izpodbija le sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v delih, v katerih se nanašata na nedenarni del tožbenega zahtevka.

Po tretjem odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Vrednost spornega predmeta mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 186. člena ZPP navesti v denarni enoti. V točkah (po analogiji s taksno in odvetniško tarifo) označena vrednost spora pomeni, da tožnik vrednosti spornega predmeta ni navedel. Če pa je ni navedel, si ni zagotovil pravice do revizije (primerjaj pravno mnenje občne seje VS RS z dne 14.12.1994, Pravna mnenja št. I/95, stran 5, 6).

Čeprav je po določbah ZPP določitev vrednosti spornega predmeta v prvi vrsti dolžnost tožnika (drugi odstavek 186. člena ZPP), pri čemer ima sodišče korekturno dolžnost (tretji odstavek 40. člena ZPP), pa ima zaradi ustavnega načela enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije) tudi toženec možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta. Tako kot mora tožnik oceno vrednosti spornega predmeta navesti v tožbi, mora toženec izostanku ocene vrednosti spornega predmeta ali prenizki oceni ugovarjati v odgovoru na tožbo ali v okviru okoliščin iz tretjega odstavka 40. člena ZPP. Če tega ne stori, si ne more zagotoviti pravice do revizije.

Glede na obrazloženo si v tej pravdni zadevi tožnica, zaradi neupoštevne označbe vrednosti spornega predmeta v točkah namesto v denarni enoti, pravice do revizije ni zagotovila. Njeno napako bi zaradi rešitve vprašanja dovoljenosti revizije toženec na že opisani način lahko popravil, vendar tega ni storil. Zato revizija v izpodbijanem delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za odpoved najemne pogodbe, izpraznitev in izročitev najetih prostorov in ki je po svoji pravni naravi spor premoženjskopravne narave z nedenarno terjatvijo, ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je zato toženčevo nedovoljeno revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavrglo. O tožničinih priglašenih stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnica z revizijskim odgovorom ni pripomogla k razjasnitvi zadeve, zato so bili ti stroški nepotrebni.

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je toženec podal v reviziji, je na podlagi določbe prvega odstavka 173. člena ZPP pristojno odločiti sodišče prve stopnje.