1. 7. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložili Vanja Tominšek in Irena Tominšek, obe Ljubljana, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Zoran Korenčan, d. o. o., Ljubljana, na seji senata 10. junija 2021 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 223/2020 z dne 3. 3. 2021 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1012/2019 z dne 29. 4. 2020 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 632/2018 z dne 30. 1. 2019 se sprejme v obravnavo.

3.Do končne odločitve Ustavnega sodišča se v izvršilnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod številko In 1557/2014, zadrži prodaja nepremičnine s parcelno številko 908/13, k. o. Gameljne.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnic na ničnost kreditne pogodbe v švicarskih frankih in neveljavnost knjižene hipoteke. Izhodišče presoje je pomenilo stališče, da glede jasnega in razumljivega pogodbenega pogoja ni mogoče šteti, da je nepošten. V zvezi s presojo pojasnilne dolžnosti je sodišče ugotovilo, da so bila pogodbena določila jasna in da je bil kredit najet za potrebe refinanciranja (obstoječega kredita v CHF). Ugotovilo je, da sta pritožnici glede na izpovedbe (bivših) bančnih uslužbencev prejeli zadostna in ustrezna pojasnila, na podlagi katerih sta lahko razumeli, da sprememba tečaja vpliva na višino obroka kredita (predstavitev kreditov v EUR in CHF z opozorilom na valutno tveganje). Banka tudi ni podala zagotovil o stabilnosti valute. Po mnenju sodišča bi za povprečnega potrošnika morala že beseda "tveganje", ki naj bi bila v pogajanjih gotovo omenjena, biti razlog za njegovo posebno pozornost. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da je bila pojasnilna dolžnost banke v konkretnem primeru izpolnjena. Čeprav je zaključilo, da pogoj ni bil določen nejasno, je vseeno opravilo tudi presojo nepoštenosti, ki jo je omejilo na vprašanje dobre vere in znatnega neravnotežja. Dobra vera banke je bila po mnenju sodišča podana, ker slednja ni mogla predvideti konkretnega gibanja tečaja. Sodišče je opozorilo tudi na možnost konverzije, ki jo je predvidevala kreditna pogodba. Glede zahteve znatnega neravnotežja je ugotovilo, da je bilo tveganje v izhodišču dvosmerno in nepredvidljivo, banka pa zaradi dolžnosti upravljanja s tveganji tudi ni imela premoženjske koristi. Pogodbeni pogoj torej po mnenju sodišča ni bil nepošten.

2.Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnic zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Delilo je oceno, da je banka uspela dokazati izpolnitev pojasnilne dolžnosti. Ker je apreciacija tuje valute lahko vselej pričakovana, je po mnenju sodišča pravilno stališče, da je banka pojasnilno dolžnost izpolnila s tem, ko je tožnika opozorila, da prevzema valutno tveganje in kaj to pomeni. Dokazala naj bi tudi, da je kreditojemalce seznanila z gibanjem tečaja v preteklosti. Sodišče se je oprlo tudi na možnost konverzije, ki je bila predvidena v kreditni pogodbi, in dejstvo, da sta pritožnici že predhodno imeli kredit v švicarskih frankih. Glede na dobljene informacije sta se pritožnici po mnenju sodišča lahko utemeljeno zavedali možnosti znatnega zvišanja anuitet. Sodišče je tudi soglašalo s prvostopenjsko presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

3.Pritožnici se sklicujeta na kršitev 14., 22., 23., 25., 33., 34. in 36. člena Ustave. Opozarjata na znatno (informacijsko) asimetrijo in obširno grajata presojo pojasnilne dolžnosti na temelju domnevno slabovernega zamolčanja opozoril Banke Slovenije. Ob tem opozarjata, da standard presoje pojasnilne dolžnosti na podlagi sodbe SEU v zadevi Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 v obravnavanem primeru glede na obrazložitev sodišč ni bil izpolnjen. Banka naj v postopku ne bi izkazala nobenega dejanja, ki bi sploh lahko pomenilo izpolnitev zahtevanega pravnega standarda pojasnilne dolžnosti. Pritožnici navajata, da je bila sprememba tečaja zanju nepričakovana in ju ogroža z vidika socialne eksistence, saj je njuna nepremičnina (dom) v postopku prodaje v izvršilnem postopku. V zvezi s tem tudi prilagata ustrezna dokazila o ugotavljanju vrednosti nepremičnine. Sklicujeta se na socialno funkcijo lastnine, pravico do doma ter človekovo dostojanstvo.

4.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

5.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo (2. točka izreka). Presodilo bo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama pritožnicama kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

6.Na podlagi 58. člena ZUstS lahko v primeru, če je ustavna pritožba sprejeta, senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Z vidika zahteve po učinkovitosti ustavne pritožbe ni mogoče spregledati, da bi bile posledice prodaje nepremične, ki je hkrati dom pritožnic, zaradi nezmožnosti odplačevanja kreditne obveznosti, katere neveljavnost je bila presojana z izpodbijanimi sodnimi odločbami, zanju težko popravljive. Morebitna ugoditev ustavni pritožbi v tem pogledu ne bi mogla izboljšati njunega pravnega položaja. Ustavno sodišče prav tako ocenjuje, da zadržanje postopka prodaje ne more imeti enako hudih škodljivih posledic za upnico (banko) izvršilnega postopka, saj v primeru neuspeha pritožnic z ustavno pritožbo to zadržanje pomeni le odložitev postopka prodaje do odločitve Ustavnega sodišča. Zato je Ustavno sodišče na podlagi 58. člena ZUstS odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča prodaja nepremičnine zadrži (3. točka izreka).

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel 1. točko izreka tega sklepa na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20 – v nadaljevanju Poslovnik) v sestavi: predsedujoči sodnik dr. Rajko Knez ter članici dr. Špelca Mežnar in dr. Katja Šugman Stubbs. Ustavno sodišče je sprejelo 2. in 3. točko izreka tega sklepa na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnica dr. Dunja Jadek Pensa in sodnik dr. Marijan Pavčnik sta bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Za sprejem ustavne pritožbe in začasno zadržanje so se izrekli sodniki Accetto, Čeferin, Jaklič in Knez.

Dr. Rajko Knez Predsednik

8. 9. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vanje Tominška in Irene Tominšek, oba Ljubljana, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Zoran Korenčan, d. o. o., Ljubljana, na seji 8. septembra 2022

odločilo:

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1012/2019 z dne 29. 4. 2020 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 632/2018 z dne 30. 1. 2019 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnika sta tožila na ničnost kreditne pogodbe v švicarskih frankih in sporazuma o zavarovanju kredita ter neveljavnost in izbris vknjižene hipoteke, ki je služila za zavarovanje obveznosti na podlagi kreditne pogodbe. Zahtevek sta utemeljevala tudi s stališčem neustrezne izpolnitve pojasnilne dolžnosti s strani banke (udeleženke) in nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Menila sta, da je v zvezi s pojasnilno dolžnostjo banke ključno vprašanje vsebine pojasnila v povezavi z valutnim tveganjem.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevek pritožnikov zavrnilo. Pri odločanju je upoštevalo tudi Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS). Menilo je, da je predpostavka za presojo (ne)poštenosti ugotovitev, da je glavni predmet pogodbe določen nejasno. Tako je najprej presojalo izpolnitev pojasnilne dolžnosti (jasnost in razumljivost). Ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU)[1] je v izhodišču upoštevalo, da mora banka potrošniku zagotoviti vse upoštevne, popolne, resnične in zanesljive informacije za sklenitev kreditne pogodbe. Povprečni normalno obveščeni potrošnik mora biti tako zmožen oceniti potencialno znatne posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Ob opori na sodbo SEU v zadevi Andriciuc je sodišče prve stopnje zapisalo, da mora potrošnik razumeti tudi dejanski obseg pogodbenih pogojev; ne zadošča, da je seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja tuje valute, temveč mora biti tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Sodišče je ugotovilo, da je prvi tožnik (ustavni pritožnik) že na podlagi opredelitve valutnega tveganja v pogodbi prejel opozorilo na valutno tveganje. Ker je vedel, da v tuji valuti ne prejema plače, posebno opozorilo banke po naziranju sodišča niti ni bilo potrebno. Dodatno naj bi že predhodno imel izkušnje s kreditom v švicarskih frankih. Poleg tega sta po naziranju sodišča oba tožnika (ustavna pritožnika) prejela zadostna in ustrezna pojasnila (predstavitev kreditov v EUR in švicarskih frankih ter opozorilo na valutno tveganje), na podlagi katerih sta lahko razumela, da sprememba tečaja švicarskega franka vpliva na višino obroka kredita. Sodišče je ugotovilo, da banka ni zagotavljala bodoče stabilnosti švicarskega franka. Zapisalo je, da bi za povprečnega potrošnika morala že beseda "tveganje" biti razlog za njegovo posebno pozornost. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da je bila pojasnilna dolžnost banke v konkretnem primeru izpolnjena skladno s standardom SEU. Kljub temu je opravilo tudi presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja z vidika dobre vere in znatnega neravnotežja.[2] Po naziranju sodišča je banka ravnala v dobri veri, ker (tudi na podlagi opozoril Banke Slovenije) ni mogla predvideti bodočega gibanja tečaja (v škodo pritožnikov). Znatnega neravnotežja v trenutku sklenitve pogodbe sodišče ni zaznalo, ker naj bi tveganje nosili obe pogodbeni stranki in ker banka ob uresničitvi valutnega tveganja naj ne bi imela nobenih nesorazmernih ekonomskih koristi. Sodišče je opozorilo tudi na pogodbeno predvideno možnost konverzije.

3.Pritožnika sta v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo opozorila na izrazito neravnotežje med pogodbenima strankama v času sklepanja pogodbe. Ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča[3] sta navajala, da pošteno opravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni igro z odprtimi kartami, ki banko zavezuje, da potrošniku ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev o sklenitvi pogodbe. Opozarjala sta, da banka ni zadostila niti kriterijem vsebine pojasnilne dolžnosti, ki jih je predhodno že opredelilo Vrhovno sodišče,[4] kakor tudi, da jima je zamolčala upoštevne informacije Banke Slovenije. Izpostavila sta tudi nepošteno sklepanje kreditne pogodbe s strani banke, saj sama naj ne bi prevzela nobenega tveganja, ves riziko spremembe tečaja švicarskega franka pa naj bi prenesla na kreditojemalca. Banka naj bi bila v slabi veri, saj jo je Banka Slovenije na to opozarjala.

4.Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sprejelo je tudi materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje. Zapisalo je, da je bila kreditna pogodba napisana v jasnem in razumljivem jeziku, pritožnika pa sta bila opozorjena na obrestno in valutno tveganje ter sta imela tudi pogodbeno možnost konverzije. Dodatno je zapisalo, da je banka enakovredno predstavila kredite v EUR in švicarskih frankih, opozorila na spremenljivost obrokov in celotnega kredita glede na gibanje tečaja švicarskega franka ter pomen prevzema valutnega tveganja s strani kreditojemalca. Poleg tega sta bila pritožnika seznanjena s preteklim gibanjem tečaja švicarskega franka. Po naziranju sodišča se od povprečno razumnega potrošnika lahko pričakuje zavedanje, da gre pri sklepanju kreditne pogodbe v tuji valuti z opozorilom na valutno tveganje za tvegan posel. Sodišče je še zapisalo, da pojem "stabilna valuta" ni zavajanje kreditojemalcev, saj ne pomeni, da bo vrednost te valute vedno enaka, še manj pa, da bo ta padala v primerjavi z domačo valuto. Ker je banka ob sklepanju kreditne pogodbe ravnala dobroverno, obravnavani pogoj o prevzemu valutnega tveganja po naziranju pritožbenega sodišča tudi ni nepošten. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

5.Pritožnika zatrjujeta kršitve 14., 22., 23., 25., 33., 34., 36. in 67. člena Ustave ter 1. in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Opozarjata na znatno (informacijsko) asimetrijo in obširno grajata presojo pojasnilne dolžnosti tudi na temelju domnevno slabovernega zamolčanja opozoril Banke Slovenije. Navajata, da banka pri sklenitvi kreditne pogodbe ni prevzela nobenega tveganja, kar naj bi kazalo na njeno nepoštenost. S sklicevanjem na sodno prakso višjih sodišč[5] še opozarjata, da standard presoje pojasnilne dolžnosti na podlagi sodbe SEU v zadevi Andriciuc v obravnavanem primeru glede na obrazložitev sodišč ni bil izpolnjen, saj morajo biti kreditojemalcu v okviru pojasnilne dolžnosti podani podatki, na podlagi katerih je zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Trdita, da bi jima morale biti informacije posredovane na način, da bi lahko v celoti razumela ekonomske učinke spremembe tečaja na višino prevzetih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Banka naj v postopku ne bi izkazala nobenega dejanja, ki bi sploh lahko pomenilo izpolnitev tako zahtevanega pravnega standarda pojasnilne dolžnosti. Stališče sodišča, da je bila v obravnavanem primeru pojasnilna dolžnost izpolnjena, naj bi bilo tudi protispisno. Pritožnika še navajata, da je bila sprememba tečaja zanju nepričakovana in ju ogroža z vidika socialne eksistence, saj je njuna nepremičnina (dom) v postopku prodaje v izvršilnem postopku. Sklicujeta se na socialno funkcijo lastnine, pravico do doma in mirno uživanje lastnega premoženja ter človekovo dostojanstvo.

6.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-317/21 z dne 1. 7. 2021 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu obvestilo Višje sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni udeleženki (tj. toženi stranki iz pravde).

7.Nasprotna udeleženka v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da odločitev sodišč ni arbitrarna ter je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in je ustrezno obrazložena. Meni, da prosto razpolaganje z lastnim premoženjem ob predpostavki pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti banke ne more biti sporno z vidika lastninske pravice ali osebnostnih pravic zgolj zato, ker se je odločitev pritožnikov po sklenitvi posla izkazala za neugodno. Kadar potrošnik sprejme svobodno in informirano odločitev, ni dopustno posegati v njegovo pogodbeno avtonomijo le v smislu varstva zanj koristnih odločitev. Nasprotna udeleženka meni, da sta sodišči ob ustrezni dokazni oceni in vsebini pravnega standarda pojasnilne dolžnosti ugotovili dejstvo, da je v obravnavanem primeru izpolnila pojasnilno dolžnost.

8.Ustavno sodišče je odgovor nasprotne udeleženke poslalo pritožnikoma. Ta v odgovoru nasprotujeta stališčem iz odgovora nasprotne udeleženke in vztrajata pri navedbah iz ustavne pritožbe.

B.

9.Pritožnika ustavno pritožbo med drugim utemeljujeta z navedbo o neobrazloženosti izpodbijanih sodnih odločb z vidika standarda pojasnilne dolžnosti v skladu s sodno prakso SEU. V postopku sta navajala, da banka v postopku ni izkazala nobenega dejanja, ki bi lahko pomenilo izpolnitev navedenega pravnega standarda. Tako naj ne bi prejela informacij, na podlagi katerih bi lahko v celoti razumela ekonomske učinke spremembe tečaja na višino mesečnih obveznosti v domači valuti. Ustavno sodišče je zato opravilo presojo izpodbijanih sodb z vidika skladnosti s pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

10.Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta ter se do dopustnih in upoštevnih navedb v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je samostojna razsežnost pravice iz 22. člena Ustave pravica do obrazložene sodne odločbe.[6] Sodišče mora namreč na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, da lahko stranka, še posebno, če v postopku ni bila uspešna, spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[7] Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti odločbe lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb,[8] vendar le, če se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih trditev in pravnih naziranj stranke in je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno,[9] torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive 93/13/EGS tudi z njenim upoštevanjem v luči načela lojalne razlage.[10] Kot izhaja iz izpodbijanih sodb, je sodišče spor obravnavalo z vidika ureditve stopnje skrbnosti, ki se po nacionalni ureditvi in Direktivi 93/13/EGS zahteva od banke pri sklepanju kreditne pogodbe, in v duhu potrošniškega prava z vidika tega, kaj je mogoče pričakovati od razumnega potrošnika pri sklepanju takšne pogodbe. Ob sprejetem izhodišču prava EU mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe,[11] in povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.[12] Ustavno sodišče je glede na očitek pritožnikov svojo presojo omejilo[13] na vidik obrazloženosti izpodbijanih sodnih odločb z vidika razlage nacionalnega prava v luči navedenega pravnega standarda iz prava EU, ki sta ga kot merodajnega za odločitev v sporu sprejeli obe sodišči. Sodišči sta torej morali ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo danih meril Direktive 93/13/EGS in sodne prakse SEU, ter nato podati razloge, zakaj ugotovljena dejstva v konkretnem primeru utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pravni pojem (v obravnavanem primeru pravni standard pojasnilne dolžnosti).[14]

11.Ker je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti,[15] Direktiva 93/13/EGS varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki jo SEU široko razlaga.[16] Skladno s sodno prakso SEU mora nacionalno sodišče v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na podlagi Direktive 93/13/EGS[17] ob upoštevanju okoliščin sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita.[18] Glede zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev, kot izhaja iz drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, je SEU poudarilo, da te zahteve, ki je navedena tudi v 5. členu te direktive, ni mogoče zožiti zgolj na njeno formalno in slovnično razumljivost.[19] Finančne ustanove morajo potrošnikom posredovati informacije vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.[20] Ponudnik mora potrošniku navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo take pogodbe.[21] Posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere.[22] Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.[23] Tako se mora povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, zavedati možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je kredit vezan, in mora oceniti morebitne pomembne ekonomske posledice za svoje finančne obveznosti.[24]

12.Skladno s predstavljenimi merili SEU, ki (so)opredeljujejo po naziranju sodišč upoštevno materialnopravno podlago, je ključno, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. To se v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti (s tujo variabilno obrestno mero) izraža predvsem v potencialnem povečanju njegovih kreditnih obveznosti zaradi spremembe valutnega tečaja. SEU je, kot je že bilo navedeno, razsodilo, da mora kreditodajalec pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.

13.Sodišči sta se v izpodbijanih sodbah sicer sklicevali na upoštevno sodno prakso SEU (predvsem na sodbo SEU v zadevi Andriciuc) in pri tem pojasnili njen pomen, a iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni mogoče razbrati, katero pojasnilo ali gradivo banke je pri povprečnem potrošniku moglo in moralo povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Stališče prvostopenjskega sodišča, da posebno opozorilo banke niti ni bilo potrebno, ker je prvi tožnik (ustavni pritožnik) vedel, da v tuji valuti ne prejema plače, pomeni zanikanje pojasnilne dolžnosti kot obveznosti banke. Tudi okoliščina, da je pritožnik predhodno že imel kredit v tuji valuti, sama zase in brez povezave s pojasnilno dolžnostjo pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe ne more nadomestiti ali avtomatično pomeniti izpolnitve standarda pojasnilne dolžnosti v zvezi s kreditno pogodbo, katere ničnost je bila predmet presoje v obravnavanem primeru. Na izpolnitev pojasnilne dolžnosti tudi ni mogoče sklepati na podlagi okoliščine, da je kreditna pogodba vsebovala besedo "tveganje", saj slovnična razumljivost pogodbenega besedila ne zadošča za zaključek o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti.[26] Banka izpolnitve pojasnilne dolžnosti vsaj v smislu vpliva velike apreciacije tuje valute na kreditne obveznosti tudi ni mogla doseči s primerjalno predstavitvijo drugega kredita v evrih, opozorilom o možnosti bodočega (neugodnega) nihanja tečaja (in tuje obrestne mere) oziroma grafično predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja. Tudi opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega (in obrestnega) tveganja ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja.

14.Glede na navedeno sodišče prve stopnje v ključnem delu presoje sodbe ni obrazložilo, s čimer je kršilo pravico pritožnikov do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. S pritrditvijo razlogom prvostopenjske sodbe in utemeljitvijo izpolnitve pojasnilne dolžnosti na ravni možnosti abstraktnega zavedanja pritožnikov glede obstoja valutnega tveganja brez izraza v konkretni sferi kreditnih obveznosti (višine obrokov) tudi drugostopenjsko sodišče ni vsebinsko odgovorilo[27] na navedbe pritožnikov v pritožbenem postopku, namreč da prvostopenjsko sodišče kljub ustrezni zgornji premisi standarda pojasnilne dolžnosti ni ustrezno napolnilo in ni pojasnilo možnosti zavedanja pritožnikov stopnje dejanskega obsega tveganja. S tem je tudi drugostopenjsko sodišče kršilo pravico iz 22. člena Ustave.

15.Z izpodbijanima sodbama je bila pritožnikoma kršena pravica iz 22. člena Ustave, zato ju je Ustavno sodišče razveljavilo in ju vrnilo v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Glede na to ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Marijan Pavčnik je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jaklič, Svetlič in Šorli.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Sodišče se je na tem mestu sklicevalo na sodbo SEU v zadevi Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju zadeva Andriciuc).

[2]Torej na podlagi kriterijev prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS.

[3]Pritožnika sta se sklicevala na sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018 in št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.

[4]Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.

[5]Pritožnika se sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 376/2018 z dne 11. 7. 2018 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 789/2018 z dne 21. 11. 2018.

[6]Glej denimo 8. in 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10) in 6. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-781/15 z dne 24. 11. 2016.

[7]Prav tam.

[8]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 10. točka obrazložitve.

[9]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-492/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 6. točka obrazložitve.

[10]Tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PEU). O načelu lojalne razlage Ustavno sodišče tudi v odločbi št. Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13, in OdlUS XX, 18), 5. točka obrazložitve. O tem, da načelo lojalne razlage hkrati tudi kot notranje ustavnopravno načelo zavezuje z močjo Ustave, prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 107/13, in OdlUS XX, 10), 32.–34. točka obrazložitve.

[11]Navedeno izhaja iz zahteve po jasnem in razumljivem besedilu, ki je vsebovana v 5. členu Direktive 93/13/EGS, prim. sodbo SEU v zadevi Marc Gómez del Moral Guasch proti Bankia SA, C-125/18, z dne 3. 3. 2020, 46. in 47. točka obrazložitve.

[12]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 16/22), 20. točka obrazložitve.

[13]Pri tem pa Ustavno sodišče opozarja, da je glede pomena pojasnilne dolžnosti pri presoji in glede same presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. Up-14/21.

[14]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-150/13 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 14/14, in OdlUS XX, 32), 11. točka obrazložitve. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21.

[15]Prim. sodbo SEU v zadevi Marc Gómez del Moral Guasch proti Bankia SA, 50. točka obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso.

[16]Prim. sodbo SEU v zadevi Kásler in Hajnalka Káslerné Rábai, C-26/13, z dne 30. 4. 2014, 71. in 72. točka obrazložitve.

[17]Prim. sodbe SEU v zadevi Andriciuc, 49.–51. točka obrazložitve, zadevi OTP Bank Nyrt., OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt. proti Teréz Ilyés, Emil Kiss, C-51/17, z dne 20. 9. 2018, 74., 75. in 78. točka obrazložitve (v nadaljevanju zadeva OTP), ter združenih zadevah VB, WA, XZ, YY, ZX, DY, EX proti BNP Paribas Personal Finance SA in AV, BW, CX, FA proti BNP Paribas Personal Finance SA in Procureur de la République, od C-776/19 do C-782/19, z dne 10. 6. 2021, 70. in 71. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, C-609/19, z dne 10. 6. 2021, 49.–51. točka obrazložitve. Slednjih dveh sodb SEU sicer sodišči v postopku nista mogli upoštevati, saj sta bili izdani po izdaji izpodbijanih sodb, vendar ju Ustavno sodišče v tej odločbi navaja, ker sta upoštevni z vidika aktualne razlage Direktive 93/13/EGS. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU), imajo ex tunc pravni učinek in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio. Glej K. Lenaerts, I. Maselis, K. Gutman, EU Procedural Law, Oxford University Press, Oxford 2014, str. 246.

[18]Prim. sodbo SEU v zadevi Andriciuc, 47. točka obrazložitve.

[19]Sodba SEU v zadevi Árpád Kásler, Hajnalka Káslerné Rábai proti OTP Jelzálogbank Zrt, 71. in 72. točka obrazložitve, ter Maria Bucura proti SC Bancpost SA, C-348/14, z dne 9. 7. 2015, 52. točka obrazložitve.

[20]Prav tam, 49. točka obrazložitve, prim. tudi sodbo SEU v zadevi OTP, 74. točka obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso.

[21]Prim. sodbe SEU v zadevi Andriciuc, 50. točka obrazložitve, zadevi OTP, 75. točka obrazložitve, in združenih zadevah VB, WA, XZ, YY, ZX, DY, EX proti BNP Paribas Personal Finance SA in AV, BW, CX, FA proti BNP Paribas Personal Finance SA in Procureur de la République, 71. točka obrazložitve, ter zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, 50. in 51. točka obrazložitve.

[22]Sodba SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, 48. točka obrazložitve.

[23]Prav tam, 51. točka obrazložitve.

[24]Prim. sodbo SEU v zadevi OTP, 78. točka obrazložitve, podobno tudi sodba SEU v zadevi M. P., B. P. proti "A." prowadzący działalność za pośrednictwem "A." S.A., ob udeležbi Rzecznik Praw Obywatelskich, C-212/20, z dne 18. 11. 2021, 42. in 43. točka obrazložitve. Tudi te sodbe sodišči v postopku nista mogli upoštevati, saj je bila izdana po izdaji izpodbijanih sodb, vendar jo Ustavno sodišče navaja, saj je upoštevna z vidika razlage Direktive 93/13/EGS.

[25]Iz pravil Evropske unije izhaja namreč t. i. informativni model varstva potrošnikov, ki za razliko od drugih modelov, kot npr. model caveat venditor, ki potrošniku namenja posebno varstvo, potrošnika postavlja ob bok preostalim ekonomskim akterjem in zahteva, da mu je treba pred avtonomno odločitvijo o sklenitvi določene pogodbe podati ustrezne informacije, ki so podlaga za omenjeno odločitev. Dodati je treba, vsaj za potrebe obravnavane zadeve, tudi zahtevo po poštenosti, ki se odraža tudi na delitvi tveganj. Glej več o tem pri V. Trstenjak (ur.), Evropsko pravo varstva potrošnikov, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 28–29 in tam citirano literaturo.

[26]Prim. sodbo SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, 48. točka obrazložitve.

[27]V tej zvezi tudi sklicevanje sodišča na pogodbeno predvideno možnost pritožnika, da predlaga refinanciranje obstoječega kredita, ni mogoče šteti kot upošteven prikaz valutnega tveganja v realni premoženjski sferi pritožnika.